Želimir je bil mladi želvon, ki ga je nenehno srbelo po oklepom. Če ne srbelo, pa žulilo. Če ne žulilo, pa napenjalo. Če ne to, pa že kaj. Zato je vedno drgnil oklep ob skale, ob lubje, ob druge želve, čeprav ni kaj dosti pomagalo.

Ko ni bilo ničesar, ob kar bi se podrgnil, se je praskal kot kakšen pes. Zadeval je z nogo ob oklep in v jezi trkal s čeljustmi, ker se ne more popraskati. Ni je bilo želve, ki bi lahko prenašala hrup okrog te zgage. »Tik-tik, škrt-škrt, brrt-brrt, cak-cak, tik-tik, škrt-škrt, brrt-brrt, cak-cak …«

Njegovi sestri – kajpada je bila sestra, imela sta enake oči – so rekli Barbara. Želve niso mogle vedeti, ker si niso gledale v oči. Barbara je na vsak način hotela postati plesalka, čemur bi se vse želve posmehovale, če bi znale, tako pa so se le pogrizljevale. Prirejala je predstavo za predstavo, a nihče ni prišel.

Ni si težko predstavljati, kakšno zdraho sta povzročala Barbara in Želimir v želvji vasi. Naloga želve je, da se briga zase in, kar je še bolj pomembno, da zadrži pod debelim oklepom vse, kar se ji mota po luskasti glavi. Obnašati se mora, kot se za želvo spodobi – brez čeprav in ampak!

Tako je nekega dne želveni svet določil izgon obeh v blatno kotanjo. Ker v kotanji ni bilo ničesar, ob kar bi se Želimir drgnil, se je drgnil ob Barbaro. Barbara se je sprva upirala, a ko jo je že drugič prevrnil na hrbet in zavrtel ob ritmih »ča-ča-ča«, se je sprostila in pomigala z nogami po zraku.

Želimir se je drgnil in drgnil, da jo je prevrnil nazaj na trebuh v ritmu sambe in tanga. Direndaj je privabil prve radovedneže, in že v nekaj dneh se jih je okrog blatne kotanje nabralo kak ducat.

Gledalci so poplesavali na mestu in v ritmu trkali med sabo z oklepi. Želimiru in Barbari so metali rože in sadje, včasih tudi kakšnega polža. Ob kotanji so ostali le na kratko, da ne bi kdo iz želvenega sveta kaj posumil.

Prišla je povodenj in napolnila kotanjo. Kakšna groza! Želimir in Barbara nista znala plavati! Stiskala se se skupaj z glavama in iztegovala vrat kvišku, više in više, da sta nazadnje stala pokonci in prepletla sprednji nogi. V blatni vodi do vratu sta zaplesala svoj prvi valček.

Voda je rasla in rasla. Želimir in Barbara sta odplesala iz blatne kotanje v poplavljeno želvjo vas. Ko so ju videle druge želve, so se stisnile skupaj in vzravnale. Sto parov je skozi naraščajočo vodo odplesalo do vzpetine nad vasjo.

Tako sta Želimir in Barbara rešila prebivalce Želvje vasi. Ko se je voda umaknila, so ju razglasili za Svetega Želimira in Sveto Barbaro. Od takrat se nihče več ne skriva, ko se vrača s plesa v blatni kotanji. Želve si gledajo v oči in trkajo z oklepi. Lek za srbečico pod oklepom pa je, seveda, »ča-ča-ča«.

Opomba: Sveta Barbara je zavetnica vseh, ki se pri delu soočajo z nevarnostjo nenadne in nasilne smrti.