Na dan žena se spuščam v drobovje, kjer mrgolita moja ženstvena krhkost in možata histerija. Danes sem ženska v lepem in grdem! Stiskam se k peči in si grejem telo, utrujeno od rojevanja večnosti. Pogledam se v ogledalo in si rečem: “Lepa si!” Pobožam si dimlje, da prepoznam sveto votlost v globini.

Nagnem se nad svoje tiho vesolje in ob širni mehkobi najdem kameni bes. Bes!!

Tisti edinstveno ženski grom, ki vrešči in okameni vsakogar v njenem dosegu, da se ustavi in zares prisluhne. Bes, nakopičen skozi tisoč generacij, kamen, ki preprosto mora ven iz mehkih prostranstev, da bi lahko še naprej rojevala večnost. Kamen, ki sem ga ustvaril iz zrna peska kot školjka.

Bolečina v trinajstem rebru, ki me zadnja dva dni zbada kot nož, je kot nalašč za intimni obred Eve in Adama v meni.

Zdaj vem, zakaj se je Bog zlagal, da je bil Adam prvi in da je Evo naredil iz njenega rebra. Moral mu je pihniti na dušo, mu vliti samozavest za vse grenke prihodnje bitke z Adami in Adami. Eva se je le nasmehnila, saj se bolje spomni rojevanja večnosti kot on — ona ve, da sta rojena skupaj.

Kamen besa se spominja vseh brutalnih vojn, vse blaznosti, morjenja, plenjenja, poniževanja, zlobe … spominja se razdrobljenih obljub, požganih sanj, prehojenih puščav, posiljene nedolžnosti.

Moje trinajsto rebro vrešči, ustavlja v koraku Adama:

“Strezni se, dragi!” zadoni ukaz.

“Raztegni svoj objem, da zajame svet, primi me za dlan, če ti roke ne sežejo dovolj daleč. Objemiva ga skupaj!

Nekaj se sesedati vase, uklanjati možati histeriji, graditi grob iz milijonov kamenčkov samoobsedenosti in gona zatreti krhkost. Brez mene nisi nič!

Dolžan si mi čaščenje, v mojem obrazu preprosto moraš najti navdih, da presežeš sebe in se nehaš sovražiti. Ne moreš uničiti sebe, ne da bi uničil tudi mene.”

Adam razpira roke in pravi: “Brez tebe sem nič! Podaj mi roko, draga. Brez te roke niti ni sveta, ki bi ga bilo vredno objeti. Dvignjenih, ne sklonjenih ramen, te prosim odpuščanja za zverinske udarce in posiljeno nedolžnost.”

Evin nasmeh je tihi hvala. Povabi me k tolmunu, da se zazreva vanj in pomežikne: “Lepa sva, kajne?”