Čez letošnjo zimo sem na Facebooku objavil štiri poetske zapise o čugi in bukvi, tukaj jih objavljam po vrsti od novembra do marca 2023 …

 

Čuga in bukev 1, 22. 10. 2022

Na drugi strani luže so skrbi drugačne. Za prvi teden je ključna aklimatizacija na čas in vreme. V Vermontu je nočno nebo prekrasno, ko grem ob treh ponoči na sprehod, buden kot sova. Bosi podplati se prebijajo skozi s slano pokrito trato.

Jutranje sonce osvetli rumenolisto ameriško bukev, ki krasi moj pogled skozi okno, pred katerim pišem. Še malo pa listja ne bo več. Včeraj sem preveril zalogo drv za zimo. Toplo bo!

Zima se zdi hudo blizu, ukrajinska vojna pa strašno daleč. Novice na lokalnem radiu je skorajda ne omenjajo, tudi NPR radio se posveča zgodbam, ki jih v Sloveniji sploh ne slišim. Lanskoletnih tem ni več, zradirane so iz kolektivne zavesti, življenje teče dalje.

Sprašujem se, koliko smo se ob vsem tem naučili. Smo se sploh kaj naučili? Ali pa bomo iztirjeni vlak le vrnili v stare tirnice in ga pognali s polno paro naprej? Kaj bo s tistimi, ki živijo v centru direndaja in kaj z nami, ki smo na obrobju?

Bivanje v ruralni skupnosti je prijetno, saj ima vsak svoj dom in so presečišča dogajanja relativno neobremenjujoča: nahraniti kure in koze, jih spustiti na plano, odgrniti rastline v topli gredi, se udeležiti delovne akcije v nedeljo …

Gradbena dela na hiši potekajo v svojem ritmu in vsaka zaključena naloga mi privabi nasmeh na obraz.

Aklimatizacija na čas in vreme … še malo pa bo. Ne vem pa, kako mi bo šla aklimatizacija na novo dobo, v katero, kot vse kaže, vstopamo kot družba.

Učim se od te bukve, ki bo tako ali drugače preživela vse nas. Pravi, naj ne skrbim preveč. Skrb ne pomaga. Pravi, naj se osredotočim na to, kar mi je blizu — ta zrak, to vodo, ta utrip narave. Ko (če!) me kdaj udarijo požari sveta, takrat bo čas, da poskrbim zanje.

Čuga in bukev 2, 16. 11. 2022

Bukev se je odela v belo, še bolj pa čuga ob njej. Obilen novembrski sneg napoveduje dolgo zimo. Gozd je pripravljen. Sem pripravljen jaz?

V ZDA sem 32 dni, minili so kot bi trenil. Fizične aktivnosti vsak dan me vračajo iz glave v telo. Po včerajšnjem celodnevnem prestavljanju težkih predmetov pod streho čutim križ, meča in zapestja. A to je blažena bolečina objemanja živosti telesa.

Na snežni dan je krasno pisati iz mišic, ki se samozaznavajo. Črke črebljajo v ritmu prasketanja iz peči za menoj, medtem ko se mi misli nalagajo malo z leve, malo z desne – kot snežinke na golo bukev. Zdi se, kot da ji čuga ponuja topel objem.

Biti skupaj ni kar tako. Drevesa nimajo druge izbire kot prilagoditi se. Kdor zraste ob tebi, ti je bližnji, naj je takega ali drugačnega listja in korenin. Kdor raste ob tebi, se te dotika, naj hočeš ali ne. Svoje otroke seje pod tvojo krošnjo in ti svoje pod njeno.

Otroci v naši skupnosti odraščajo pod krošnjami mnogih družin. Včasih se cela četica prikaže na enih vratih in pri mizi se takoj najde prostora za vse. In hrane za vse. Siti odvihrajo novim pustolovščinam naproti. v drugi hiši starejše punce pečejo čokoladno pecivo. Dovolj ga je za vse. Odlično je!

Člani skupnosti skupaj načrtujejo nov kokošnjak, pospravljajo starega, skrbijo za zadnjo zelenjavo v topli gredi, da ne zmrzne, skupaj vzgajajo podmladek, spopadajo se z izzivi vsakdana … ja, prišel je sneg, ceste bo treba plužiti …

Solidarni so. Kot čuga in bukev.

A ljudje še znamo povezovati krošnje? Imamo dovolj potrpljenja, da nas trkanje raznolikih vej med sabo ne razrva? Se zmoremo odzvati drugače, kot izkoreniniti se in presaditi drugam? Je res bolje rasti iz gibljivega mobilnega lonca kot iz determinante božanskega naključja?

Ne pričakujem odgovorov, draga bukev. Ne prosim te za nasvet, draga čuga. Kot je ugotovila Erica Jong, je nasvet nekaj, za kar prosiš, ko že poznaš odgovor, a ga raje ne bi.

Čuga in bukev 3, 17. 12. 2022

Svečana mehkoba obeta prav poseben sončev obrat. Vidi se, da čugi vse to malo težko pade, saj se ji veje uklanjajo k tlom, medtem ko bukev še naprej izteza veje proti nebu, kot da hoče še!

Ko se z lopato počasi premikam okrog hiše, da si utrem pot skozi 16 palcev (40 cm) svežega puha do kompostnega stranišča, se počutim kot upognjena čuga. Toda misel na zasnežene gore me spremeni v bukev in vzkliknem: “Še!”

Vem, da se kokoši in koze ne strinjajo s “Še!”. Že včeraj jim je bilo stresno capljati skozi 15 cm snega, kako bo šele danes! Otroci, vem, že komaj čakajo da se s sanmi spustijo po cesti ob hiši, ki jo sosed pušča nespluženo prav zaradi njih. Z zaletom se je navajen s svojim tovornjačkom pripeljati po gladko zdrsani cesti.

Prazničnost decembra se v skupnosti kaže skozi skupne večere, izmenjave obrokov, srečamo se tudi na kakšni vaški božični tržnici … Včasih se glede česa tudi ne strinjamo, a skozi pogovor najdemo rešitev.

Dragoceni so moški pogovori v sosedovi delavnici, ki se včasih zavlečejo dolgo v noč. V bistvu ničesar ne dosegajo, niso ciljno naravnani, je pač prostor za prevetritev vsega, kar se je zgodilo. Tja zahajam relativno redko, čeprav vsak večer vidim luč v delavnici do pozno v noč. Tudi kakšen popoldan se je nabralo precej obrazov za skupni ogled izbranih nogometnih tekem.

Vsak dan v tednu je kakšna stvar: v torek in četrtek zjutraj in popoldne poskrbiva za kure, koze in toplo gredo, preostanek dneva je za razno delo, v sredo in četrtek je pol-pol delo na hiši in na računalniku, celoten petek je za delo na hiši, sobota je na izi, to in tisto, pa seveda pisanje, v nedeljo dopoldne je joga v lični dvorani v vasi, zgodaj popoldne včasih sestanek skupnosti, večer pa je družinski, ponedeljek je načrtovan za smučanje.

Navajanje na tedenski ritem me uči, da ga ne smem sovražiti, čeprav je izmišljen in ne nujno naraven. Da bi zares razumel ljudi, si moram dopustiti vživljanje v njihova življenja in nošenje enakih bremen, kot jih nosijo oni. Lepo je pisati o človeku z distance, a da bi ga razumel pod kožo, moram še večkrat na tisti moški večer, moram dvigniti tudi nesmiselna bremena, ki jih narekuje sedanja doba.

Vedno sem lahko bukev in čuga, ki se ne zmenita za naše tegobe in pač nosita tančice letnih časov kot svojo edino skrb. Vedno sem lahko Robinzon. Danes bom za razliko od tega kidal sneg, da se bova lahko popoldne odpeljala na tržnico in zvečer v gledališče. Kulturen bom in uglajen, kolikor le znam. Kot božična jelka bom, ki sprejme okraske in lučke, da drugi uživajo v njej, ne zato, ker bi toliko pomenili njej sami.

Čuga in bukev 4, 4. 3. 2023

V Istri cvetijo mandeljni in dren, mi pišejo domači. V Vermontu pa je v zadnjem tednu zapadlo še dobrih pol metra snega. Čuga in bukev se veselita daljših dni, a zdi se mi, da jima ta nova teža na vejah ne godi najbolj. A kaj č’mo, kar ti življenje naloži, pač nosiš, a ne?

Topla hiša je čarovnija. V krajih s trdo zimo me nikoli ni tako zeblo kot v krajih, kjer so zime kratke, a so hiše slabo izolirane in neogrevane. Par polen naredi svoje, pa tudi kidanje snega je luštna rekreacija, ki res lepo pogreje.

Ne vem, kaj si o tem mislita čuga in bukev, a njunim sestričnam sem hvaležen za toploto iz peči. Ker sestričen več ni, imata več prostora za rast. Ljudje zmoremo in znamo krčiti, uničevati, a znamo tudi gospodariti, odpirati prostor. Znamo razumeti in poskrbeti za življenje okrog nas.

Hiša je lupina, ki nas varuje pred naravo, a tudi povezuje z njo. Hiša ne bi smela biti obzidje, čez katerega ne vidimo ničesar drugega kot obzidja in strehe drugih hiš, kakor daleč nam sega pogled.

Okno je ogledalo duše. Kar vidim v oknu, se razrašča v mojem srcu. Če so zunaj zidovi, dimniki in smog, je v mojem srcu težko kaj drugega.

Čuga in bukev sta si tako različni, a tako sorodni. Ne vem, zakaj so ljudje, ki so oblikovali ta prostor, obema omogočili rast tako tesno skupaj. Kakor koli že, spravili sta se in izpogojevali, kar potrebujeta druga od druge.

Prav nobenih težav nimam, ker sta dve dami srednjih let tako intimni vsem na očeh. Veselim se njunega poguma! Še več tega potrebujemo: poguma objeti usodo v lastni naravi in naravi teh, ki se znajdejo okrog nas. Ko bežimo pred tem, kar nam je dano okrog nas, bežimo tudi pred tem, kar nam je dano v nas.

Čuga in bukev me spet in znova učita potrpljenja in razumevanja. Učita me, da ni lahko biti človek. Škoda, da s pametjo ne pride zraven še modrost. Modrost si nazadnje prislužimo navkljub pameti. Čuga in bukev sta modri, čeprav nimata take pameti, ki bi jo jaz razumel. Ne znata mi povedati, koliko je 13×7, a to prav nič ne omejuje rasti tistih dveh 13×7 vej, ki se objemata.

Vse to je, seveda, le zgodba v moji lastni glavi. Drevesa se prav nič ne zmenijo za to. To je moja notranja romantika, moje osmišljanje nesmisla, s katerim si lepšam zasneženi dan. Veje moje domišljije se učijo rasti v matriki 13×7, ker pač lahko. Nihče tega ni zahteval, moj notranji vzgib tako hoče.

In, naj ne pozabim: okno je ogledalo moje duše. Hvala za takšno okno, čuga in bukev!