… nafto seveda. In res v glavnem za špas.
Ozrite se naokrog, pomislite o našem načinu življenja in se vprašajte:
Koliko predmetov, ki vas obkrožajo, služi izpolnjevanju vaših potreb, koliko pa le večjemu udobju, razvedrilu, zabavi? Za kaj največ uporabljate vozilo, telefon, računalnik …? Tudi če jih uporabljate službeno, ali ima vaša služba kakšno ustvarjalno oz. proizvodno funkcijo? Ali pa je v prvi vrsti posredništvo, nudenje uslug ali celo bluzenje in filozofiranje? Kdo ima res kaj od tega, ali pa je to samo sebi namen? Ali služba kot taka izpolnjuje vaše potrebe? Ali pa je le sredstvo, s katerim pridete do denarja, da si lahko v preostalem času kupujete izpolnitev potreb – in še bolj za kupovanje udobja, razvedrila, zabave?
Vem, da mnogi ljudje garajo pri proizvodnji dobrin, ki jih kot ljudje resnično potrebujemo. Vem da mnogi potujejo po svetu, da dajejo drugim nekaj res dobrega. Ampak koliko je takih ljudi? Mnogo manj kot parazitov, ki sesajo iz družbenega tkiva sokove zdravja in blaginje. Tako eni kot drugi pa na veliko kurijo, kurijo, kurijo.
Vse je iz nafte, od nafte, na nafto, za nafto … Še solarna tehnologija ne bi mogla nastati brez nafte. Največji zaslužkar od ekologije je tako naftna mašinerija.
Niti ni pomembno, ali bodo viri nafte v kratkem izčrpani ali ne. Pomembno je, da to ni več nadzorovano izgorevanje, ampak neobvladan požar, ki požira civilizacijo, ljudi pa ohranja pohlevne s »čokolado, pivom in 3D tehnologijo« (danes je »kruha in iger« premalo).
Pri vseh veličastnih civilizacijah v zgodovini je bil glavni znanilec njihovega veličastnega propada nič drugega kot uživaštvo. Tega so včasih spremljale še slepe ideologije. Rimske arene so bile palčki proti današnjim mega stadionom in ogromnem športnem kolesju, ki je postalo v prvi vrsti zabavna industrija. Hollywood je večji kot kadar koli. Dobički novih filmov še vedno podirajo rekorde. Prav tako podirajo rekorde cene produkcije. Zabava je postala tako ekstravagantno pompozna, da je že zdavnaj bolj preseravanje kot kultura.
»Hjah, veš, jaz sem pa videofil, in gledam filme samo v 3D Blueray HD SuperSurround ultra audio sistemu.«
Bolj ko pogojujemo uživanje, bolj se prikrajšujemo za uživanje.
Profesionalizem še iz zabavljačev in zabaviščnikarjev terja noro garanje in uničevanje samega sebe – naj gre za umetnost, šport ali zabavo kot tako.
Vse samo zato, ker so šolski in gospodarski sistem ter razni družbeni opijati, uničili našo domišljijo in sposobnost uživanja. Nekje sem že napisal, da bi šole morale otroke učiti v prvi vrsti uživati – v preprostih, vsakdanjih stvareh. Uživati ob gledanju cvetlice, igri z mačko, poslušanju ptičjega petja, izdelavi piščali, domiselni igri z navadno palico … Otrok, ki zna uživati v vsakdanjem življenju, bo našel pot do izpolnitve lastnih potreb in kakovostnega preživetja. Tog učni načrt z vrsto ločenih predmetov in učno prisilo je temu prej ovira kot pomoč.
Kdor odraste v otopelosti in nezavedanju o sebi, ostane brez občutka vesti. Nafta v očeh mu ne dovoljuje videti očitnega zla, zato jo kuri in golta in gleda in posluša in ji služi, poslušno in zvesto. Ne privošči si zares uživati. Uživa po narekih in navodilih, izbira le med ponujenim, ne zna ustvariti ničesar novega, izvirnega. Ne zna se povezati z drugimi ljudmi in uživati skupaj.
Tako še naprej na veliko kurimo nafto in sebe. Vse za špas, ki pravzaprav sploh ni špas.
Lahko je pred menoj ocean užitkov, a če sem kamen ali deska ali plastični zamašek, teh užitkov ne morem vrskavati. Lahko pa imam skodelico užitkov in sem spužva, ki se povsem prepoji z njimi. Vsaj zase lahko rečem, da sem raje vpojna spužva v lužici, kot inerten plastični zamašek v oceanu.
Količina zadovoljstva, ki jo absorbiram, ni odvisna od asortimana možnih užitkov, ampak od moje sposobnosti uživati v tem, kar mi je dejansko na voljo. Če uživam v tem, sem naravno skromen in zmeren – brez odrekanja. Skurim manj in zavestno. Predvsem pa ne klečeplazim pred nafto in se učim živeti zadovoljno in polno tudi brez nje.
Izziv za današnji svet ni zmanjšanje porabe in varčevanje. Izziv je povečanje sposobnosti ljudi, da so zadovoljni s tem, kar imajo. Kar je, seveda, skregano s filozofijo nenehne rasti. K sreči nas je vse več, ki se nočemo več iti te igre, ki hočemo, da bo zdrav razum temeljno vodilo človeškega bivanja na zemlji, ne pa norost.
Največ, kar lahko taki naredimo za svet, je, da pokažemo, da je ocean “užitkov” le iluzija — “voda” je v resnici nafta in grla ostajajo žejna. Nič čudnega, da so ljudje razvili obrambni mehanizem in postali nevpojni! Kdor doživi pravo vodo, se zmehča in oživi ter kot spužva začne vsrkavati vase čist, naraven, nepotvorjen užitek. Takega človeka ne bodo več preslepile pisane reklame za plastične “užitke” in tudi če jih bo še deležen, od njih ne bo odvisen.
Navdih za to pisanje je prišel od urejanja neverjetne knjige Anastasija, prve iz zbirke knjig o očarljivi puščavnici iz Sibirske tajge. Kmalu bo (spet) na voljo pri nas!!!
Za konec še moj priljubljeni citat Romarke za mir (Peace Pilgrim): »Kar potrebujem in kar si želim, je zame eno in isto. Ne morete mi dati ničesar, česar ne potrebujem.«
