Zadnje dni me nič ne tišči toliko, kot kvadratni čevlji!

V ZDA je marsikaj drugače kot v Evropi, ampak kako zelo je drugače, zares dojamem, ko montiram t.i. “siding” (zunanjo leseno stensko oblogo).

A mi kdo razloži, kako najbolj preprosto (v glavi!) izračunati, kolikokrat gre 6,75 palca v 7 čevljev in 7 palcev — in kolikšen je ostanek? Ali pa, kolikšna je površina kvadra s stranicama 9 čevljev in 11 palcev krat 4 čevlje in 5 palcev oz. kot pišejo američani: 9’11” x 4’5″?

Ko si prevedem “square foot” v “kvadratni čevelj”, se vprašam, čemu neki smo edino Slovenci “obuli” to enoto? Obuta, pa še kvadratna povrhu — me žuli bolj kot bosa, moram priznati.

Prisiljen sem se znajti z “metrom” (“measuring tape”), ki mi je na voljo, in pač urim možgane. Pred spanjem pomnim decimalni zapis vseh dvanajstink: 1/12=0,0833; 2/12=0,166; 3/12=0,25; 4/12=0,33 …, da bom drugi dan lažje od oka izračunaval te preklete kvadratne čevlje, ko bom naprej sestavljal tole steno …

Okrogel mož v kvadradnem svetu

Ne žulijo me le “čevlji”, ampak še marsikaj v (krasnem) “Novem svetu.” Ameriška himna pravi, da je to “dežela svobodnih in dom pogumnih,” a ko vstopim bos v trgovino ali restavracijo — in kdo od osebja to opazi — bosta moja svoboda in pogum figo vredna.

Od načina, kako me oseba nagovori, bo odvisno, kako se bom odzval. Če me napadejo, češ, da je biti bos protizakonito in mi niti ne pustijo do besede, da pojasnim svoje razloge za bosonogost ali postavim kakšno vprašanje glede “zakonov”, potem se najraje umaknem. Če mi uslužbenec prijazno, celo prijateljsko pove, da mu je načeloma vseeno, ampak da je šef zoprn in da bo imel on sam težave, če me šef vidi, potem se si bom za tistih par minut nadel “tevice”, da njemu prihranim težave.

Najbolj zoprno je, če me opazijo, ko odhajam in rečejo: “Kaj je zdaj to!? obujte si svoje čevlje! (Put your shoes on!) Tako zahteva zakon o zdravju in varnosti!” Ko vprašam, zakaj domnevajo, da imam “svoje čevlje” in dodam, da sem bil ves mesec povsod bos in na njihovih gladkih ploščicah prav nič ne tvegam, me pogledajo kot tele v nova vrata.

A ni noro, da morate, če želite biti malce manj utirjeni v zahteve norega sveta, mnogo bolje poznati zakone kot ostali — pa še vedno ni nujno, da vam bo svoboda zagotovljena. Pri bosonogosti ne gre za nič takega, s čimer bi druge za kar koli prikrajševal ali jih ogrožal. Gre za prestopanje neke etikete, v katero je prepovedano dvomiti, in splošnih norm, ki je nemogoče razumsko utemeljiti.

Seveda ima vsak pravico zahtevati norme vedenja v svojih prostorih, tega ne zanikam. A žal me osebje ne nagovori s tem argumentom, ampak povsem drugače in s tako gotovostjo, kot da bi se tega moral učiti že v vrtcu.

K sreči mi spletna stran https://barefooters.org nudi vrsto orodij, s katerimi si pomagam, kot je tale izjavica, ki sem si jo lepo natisnil in bom videl, kakšni bodo odzivi, ko bom šel naslednjič v trgovino in se poskusil okrogel stlačiti skozi pravokotno luknjo.

Sladka besedna solata

Ni vam treba daleč od Slovenije, da doživite sladko solato. Nikoli ne bom pozabil srednješolskega izleta na Madžarsko, kjer so nam prvi dan na poti do Budimpešte postregli kosilo s celimi glavami zelene solate, posute s sladkorjem. Nihče tega ni maral, pa sem jaz pojedel kakšnih sedem porcij. Solata je v mojih prebavilih značilno zavrela in posledica je bila morilsko prdenje vse dni izleta.

Veš tisto, ko sediš na povsem zadnjem sedežu avtobusa, ampak ko prdneš, pet sekund kasneje voznik odpre okno. No, taki so bili moji prdci. Ne sprašujte, kako so reagirali tisti, ki so sedeli tik ob meni.

Ko jem sladko solato v ameri, je nekoliko bolje. Zadržim se in ne pojem sedmih porcij naenkrat. Pa namesto sladkorja, daje moja draga na solato javorjev sirup. Ampak še vedno vretje v moji prebavi ni takšno, kot običajno.

Težko se navadim tudi na dolgovezno besedičenje, pri katerem je skoraj bolj pomembno, kako govoriš, kot kaj govoriš. Sladka besedna solata, kjer so pravila komunikacije zapletena in jih redno kršim — balkanska direktnost ne paše v puritansko okolje.

Pred časom mi je prijatelj posredoval članek o tem, kako so Angleži poselili ZDA. V Novo Anglijo so prišli večinoma puritanci. Kako se to pozna! Naj so še v taki divjini, vseeno jim tole “ven tolče”. Ko sem to povedal kolegu iz Anglije, je rekel: “Ja, še sreča, da smo izvozili večino puritancev iz Anglije, če ne, bi bilo tukaj nevzdržno!”

Svetla plat svobode

Na praznovanju rojstnega dne mi je starejša ženska, ki se je priselila v ZDA iz Evrope leta 1982, govorila o tem, zakaj je tukaj. Navdušuje je svoboda. Nekoč je po petih letih v ZDA prišla nazaj v Evropo in jo je kar stisnilo. Neznosne so se ji zdele vse zahteve in pritiski evropske družbe.

Ko je komu v Evropi povedala, da lahko v Vermontu postavi hišo tako, da na roko nariše skico hiše, jo obesi na “upravni enoti”, plača 10 dolarjev in počaka 30 dni, in če nihče nič ne reče, lahko začne z gradnjo.

Res, tu lahko gradiš kar hočeš, kjer hočeš. Ok, določeni priključki so tudi tu nujni, pa če bi rad dobil bančni kredit, moraš spoštovati gradbene predpise, zlasti glede temeljev, konstrukcije, izolacije ipd. V Vermontu je bolj mraz kot pri nas na Gorenjskem, saj je točka zmrzali na 1,5 globine — tako globoki morajo biti temelji. Kdor je pameten, spoštuje to pravilo, tudi če ne potrebuje kredita. Če noče, pa lahko živi tudi v prikolici, montažni hiši ali jurti.

Mi je ženska rekla, kako so vprašali uradnika, ali se sme graditi iz slame, pa je mož odvrnil: “Kar se mene tiče, lahko gradite iz papirja. Vaša hiša, vaša odgovornost.”

Jaz bi jih vprašal, ali lahko gradim v metrih in centimetrih. A imam to svobodo? Verjetno bi mi rekli isto: “Vaša hiša, vaša odgovornost.” No, hiša ni moja, torej grem naprej v čevljih in palcih. K sreči lahko na gradbišču delam s čevlji ne da bi jih obul.