“Prdec si, a verjameš, da dišiš po vijolicah.”
— Wilhelm Reich
Čemu ne bi nedeljske telovadbe pospremil s poslušanjem izzivalnih, davno cenzoriranih besed kontroverznega avtorja, kot je Wilhelm Reich? Posebej, če se med stavki znajdejo taki, kakršen je zgornji?
Prisluhni, mali človek! je ena tistih intimnih knjig, ki niso bile napisane za objavo, napisane so bile, ker bi avtorja sicer razneslo. Take so najboljše knjige!
Čeprav v Wilhelmovih besedah ne manjka samozaverovanosti, da ne rečem gurujevstva, so njegove besede izpred 70 let bolj resnične, aktualne in nujne kot kadar koli doslej. Ne vem, če poznate občutek, ko vam gre gurujevstvo na jetra, ampak si morate po branju besed guruja reči: “Pozabi na svoj napuh, prav ima!”
Ko poslušam Reichove besede, opažam, kako nas je tehnološki napredek pomehkužil in polenil, kako plahi smo, vodljivi, nemočni … Tudi ko smo pogumni, nobena ideja ni tako velika, da bi bili zanjo pripravljeni umreti. Odtujeni smo od smrti in s tem tudi od življenja.
Prostovoljno tonemo v e-kramo na e-kranih, utopljene duše ugrabljenih sanj. Najmogočnejše orodje v zgodovini človeštva uporabljamo, da dodatno zategujemo zanke in verige, namesto da bi se osvobajali.
Tako mogočnega jarma, kot ga imamo danes, ni bilo še nikoli.
Akutno neznanje sodobnega človeka
Informacijsko-tehnološki absolutizem — to so sanje vsakega avtokrata; zdaj religija ne potrebuje več Boga. Postalo je odveč strašiti ljudi z vsevedno Bitnostjo, ki vse vidi in vse ve in kaznuje vse grehe brez izjeme! Zdaj vplivni ljudje neposredno upravljajo z bitnostjo, ki vse vidi in vse ve. Upravlja in sugerira nam tako subtilno, da da nam tako rekoč bere misli.
Saj ne, da nam je v preteklosti Bog zares bral misli in nas kaznoval za grehe — tudi takrat so to počeli ljudje, Bog je bil le izgovor. Ljudje, ki so si nabrali moč nad drugimi, so odločali, kako, za kaj in koga kaznovati in tako je tudi danes.
Na dosegu prsta imamo neskončno knjižnico človeštva. A vse to znanje je iluzija, če ni zraven še svobodomiselnosti. Najpomembnejša dejstva, ki se nas neposredno tičejo ta hip, ostajajo zavita v tenčico megle in dvoumnosti, ker nekateri ljudje tako hočejo. Na voljo so nam nesporni enciklopedični opisi, ki dolgočasijo duha, vse ostalo znanje, ki nas vzburja in razburja, je — s strinjanjem skrbnikov knjižnice — spuščeno v areno javnega diskurza tako, da je spornografirano.
Ne pričakujem, da bi tisti, ki vedo, razsodili in nam na pladnju postregli, kaj je res in kaj ne. Varuhi znanja bi nas morali že od malih nog učiti, da sami razsojamo in smo zmožni od daleč spregledati neumnosti in norosti. Znati moramo izbrskati znanje, a ga tudi kritično ovrednotiti in ga ne slepo pogoltniti. Kot je rekel George Carlin:
Ni učite otrok zgolj brati. Učite jih dvomiti v vse, kar berejo. Učite jih dvomiti v vse.
Družba si tega ne more privoščiti, saj je laž vsaka druga opeka v njenih temeljih. Kot civilizacija smo preveliki, da bi smeli odstraniti sploh kakšno, kaj šele vsako drugo opeko.
Predstavljajte si, da damo vse na sito zdrave pameti: religijske dogme, kulturne norme, politične programe, na katerih temeljijo družbe sveta. Če vas začnem prepričevati, da je Zemlja ravna kot kovanec, se ne boste dali; postavili se mi boste po robu in me zasuli z vprašanji.
Če vam spregovorim o ljudeh, ki so živeli 1000 let, eden nekaj časa celo v ribi, eden je hodil po vodi, enemu je Bog razmaknil morje, da ga je lahko prečkal itd., boste morda celo priznali, da so to biblične alegorije, ne dejanski zgodovinski opisi, a bibličnemu Bogu se boste vseeno postavili v bran. Če ne Bogu, pa vsaj morali. Če ne morali, pa vsaj kulturni dediščini, ki je brez religije menda ne bi bilo. To se mi zdi enako kot braniti atomsko bombo, ker se brez nje Hirošima ne bi ponašala s sodobno arhitekturo.
Dokler določenim predalom družbe dajemo odpustke in ne zahtevamo enake mere smiselnosti in zdrave pameti, kot jo pričakujemo na drugih področjih, bodo ljudje še naprej hodili mimo nas in počeli, kar jih je volja, ker tako pač je. V imenu religije smejo ljudje početi in govoriti posebej strašne neumnosti in, kar je najhujše, od drugih ljudi pričakujejo, da se ne vtikajo v te neumnosti, kaj šele da se jim posmehujejo.
Dajmo vse te neumnosti pribiti na križ brezkompromisnega razuma, namesto da na križe obešamo predrzneže, ki s prstom kažejo na stoletno maloumje človeštva in ga ščitimo. To me spomni na misel Thomasa Jeffersona …
Otresi se strahu hlapčevskih predsodkov, pred katerimi klečeplazijo šibki umi. Trdno posedi razum na prestol in poišči njegovo razsodbo za vsako dejstvo, vsako mnenje. Pogumno podvomi celo o obstoju Boga, kajti če obstaja Bog, bo gotovo bolj odobraval pokoravanje razumu kot slepi strah.
Tega, seveda, ne moremo. Nismo se naučili dvomiti, naučili smo se le brati — in bati. In zdaj smo tu, kjer smo — mali ljudje.
Najboljši je zapor, ki ga ni
Držimo se v zaporu shizofrenije ter gradimo naprej ta Babilonski stolp, ki nima druge usode, kot polom. Če kdo začne kazati s prstom na blaznost tega početja, se proti njemu obrnejo kamere, dobi milijon ogledov na Youtube-u, toda nič ne spremeni. Tako daleč smo že v umetni realnosti, da nobena klofuta ne zaleže, da nas predrami.
Na koncu obvladamo milijardo puhlic, ne znamo pa slišati pesmi svoje duše, brati govorice svojega telesa, najti doma v naravi, radostiti se življenja, zdraviti bolezni Zemlje, za katere smo odgovorni.
Niso krivi le tisti na “odgovornih” položajih. Odgovornost je na vsakomer od nas. Dokler sodelujemo pri kriminalnem dejanju geocida (morjenja Zemlje), smo soudeleženi v njem in s tem soodgovorni. Ko smo že pri geocidu — za spremljavo k temu, kar prebirate, se prileže primerna glasba, kajne? Evo, Geocid, v izvedbi skupine Cattle Decapitation:
Ne bodite šokirani! To je pravi zvok civilizacije, če si snamete slušalke z ušes, pod katerimi vam pozornost kradejo napumpane uspešnice. Poslušajte Geocid, pustite kričanju, da vam ponastavi drobovje.
Vrzite se iz cone udobja, šokirajte se s poslušanjem surovosti, opomnite se, kako zelo smo vsi skupaj otopeli za geocid tam zunaj, kako smo moralno gluhi, čredno zaslepljeni. Opomnite se, katere izjeme dopuščamo in katerih ne.
Arhitekte babilonskega stolpa zanima le stolp, zato za nobeno ceno ne morejo dopustiti sistemskega pogleda na življenje. Gradnji stolpa bodo dali odpustke, tu bodo delali izjeme, ne pri podpiranju blaginje Zemlje. Človek sme biti graditelj stolpa, ne sme pa biti varuh ekosistema.
Tudi “veliki” ljudje so mali ljudje
Reich me je opomnil, da se mali človek zgodi v dveh dimenzijah. Večina malih ljudi je drobcenih, podrejenih in vodljivih, a izmed teh ljudi vznikne nekaj “velikih” majhnih ljudi, napihnjenih balonov brez vsebine. Malih ljudi brez teh skrajnosti ne bi bilo. Ko gledate TV, vam v obraz strmijo “veliki” mali ljudje. Ko TV ugasnete, pa v bledem odsevu ekrana morda uzrete tudi obraz malega malega človeka — sebe.
Najbolj grozno je to, da vodilne položaje med malimi ljudmi tako radi sprejemajo narcisodni sociopati in brezdušni okrutneži. To so “veliki” mali ljudje. Mali mali ljudje nanje projicirajo vse svoje kreposti, nase pa hibe; njim vse hibe odpuščajo in si jih celo ne dovolijo videti; videti hibe pri firerju, pri maršalu je neodpustljiv greh!
Veliki ljudje lahko gradijo vpliv le med drugimi velikimi ljudmi. Veliki ljudje sprejemajo vse, tako sebe kot druge, z vrlinami in hibami ter ničesar ne skrivajo. Ne zanima jih prevlada nad drugimi. Moč velikega človeka je relativna — ko je močnejši, vodi, ko je šibkejši, sledi. Sledenje in vodenje se ves čas prelivata. Veliki človek vodi z odgovornostjo, ko pride njegov čas, in se umakne, ko je tega časa konec.
A veliki ljudje niso le vodje! Na tisoče “malih” velikih ljudi bo zavedno anonimnih, ker jih ne zanima slava. Počnejo, kar je prav, kamere gor ali dol. Ko se postavijo proti zlobi in norosti, so brezkompromisni in smrt objamejo z dostojanstvom.
Velikega človeka najlažje prepoznate po treh značilnostih:
- na sovraštvo se bo odzval z ljubeznijo,
- vključeval bo izključene,
- ko se bo zmotil, bo priznal, da se moti.
Po drugi strani je moč “velikega” malega človeka absolutna in neomajna (a le v umetnem balončku avtoritete, ki si jo ustvari) — tak človek mora hibe skrivati in z govorico telesa nikoli ne pokazati nemoči. To je predpogoj, da bi ga mali mali ljudje spoštovali in s tem tudi sebi vlivali (lažno) samospoštovanje. Naša mala civilizacija tako temelji na (samo)spoštovanju brez naravne podlage. Bledi obrazi nujno potrebujejo skrbno zavezane kravate in polikane suknjiče — brez njih ostanejo brez moči tudi doktrine in dogme, v goli naravi niso nihče.
Mali ljudje potrebujejo male vodje v prepoznavnih uniformah; zares velikih ljudi, zmožnih visoke moralne integritete, ne zmorejo spoštovati. Zato si vodje izberejo iz svojih vrst in jih napihnejo v maršale, predsednike, firerje in kralje. Večja ko je množica malih ljudi, večjega norca bo postavila na čelo. Tako nekako je, kot pri številih: če imate 300 milijonov števil, bosta skupna imenovalca dva: neko iracionalno število in, seveda, 1. Ker enosti ne premoremo, nam preostane le še iracionalnost.
Nazadnje pride indoktorinacija
Ne hitite z branjem, preberite še enkrat naslov — ne, nisem se zatipkal!
Pravkar berem knjigo The Systems View of Life, v kateri avtorja izpostavljata, da je bila fizika tista, ki je prva objela sistemski pogled na življenje, medtem ko se ga biologija in zlasti medicina (ki najbolj neposredno proučujeta življenje) še vedno otepata.
Ena skrajnost je pogled, kjer je za razumevanje življenja treba vse razgraditi do prafaktorjev. Ko razumemo sestavne dele, bomo razumeli življenje. Medicina je še vedno ukleščena v to paradigmo. Druga skrajnost je pogled, kjer je za razumevanje življenja treba razumeti povezave, relacije, razmerja, (so)odvisnosti ipd.
Medicina, ko se drži mehanicističnega pogleda, človeka razume kot “stroj”, sestavljen iz elementov, ki jih je mogoče popravljati, menjati, izboljševati ipd. Ko pride do “okvare”, zdravniki iščejo “tujke”, ki so povzročili “okvaro”, in jih poskušajo odstraniti. Tujek je grožnja in ga je upravičeno izkoreniniti, ne da bi sploh poskusili razumeti njegovo vlogo v širšem (eko)sistemu.
Medicina, ko sprejme sistemski pogled, človeka razume kot stičišče milijonov niti in temu stičišču identiteto daje trenutni preplet razmerij in odnosov. Človek se ne konča, kjer se konča vreča atomov, človek je vpet v (eko)sistem; zdravje tega “stičišča niti” se ne dogaja v ednini, ampak v množini. Varovati je treba vse vrste in njihove ekosisteme. Skrbeti le za ljudi je dolgoročno samouničevalno, saj nas brez vseh drugih bitij — tudi bakterij in virusov — ne bi bilo.
Sprašujem se, koliko tisoč mutacij in variacij virusnih prehladov, grip in xyz bolezni je šlo mimo nas v časih, ko smo sami sebi bili največji krvniki. Le v 20. stoletju so ljudje pobili (samo v vojnah) 108 milijonov pripadnikov svoje lastne vrste, v celotni zgodovini morda celo milijardo. V zadnjih 3400 letih so ljudje živeli v miru le 268 let. In potem se — po nareku firerjev — spravimo nad prijazni virus, ki nam le sporoča, da smo mali ljudje.
Stara modrost pravi: “Ne ubij glasnika!” Če ubijemo virus, ne bomo nič bolj zdravi, kot smo bili doslej, oziroma nič manj bolni.
Medicina se čuti obvezano zatreti virus, ker je vpeta v dogmo nenehne rasti enako kot gospodarstvo. Kot je v gospodarstvu ključni kazalnik rasti BDP, je v medicini dolgoživost prebivalstva — ne glede na to, kakšno je to prebivalstvo in sredi kakšne družbe.
Da se razumemo: ne nasprotujem zdravljenju bolezni! Nasprotujem le togo mehanicističnemu pogledu, dogmatičnemu zagovarjanju edinih dopustnih metod in političnemu nasilju, ki pridejo v paketu.
Nasprotujem parcialnosti zdravljenja. Malega človeka medicina pozdravi ene bolezni in ga spusti nazaj v bolni svet: v smog in hrup, v tesnobe in stiske, v životarjenje na minimalcu. Če porečete, da to niso domene medicine, s tem priznavate, da ste tisti mali človek, ki brani svoj lastni zapor.
Nasprotujem diktaturi malega človeka in duhovnim ožinam, v katerih drži človeštvo. Toliko je bolezni v tej civilizaciji, do katerih bi morala veljati ničelna toleranca, ne le do umiranja za kužnimi boleznimi. Recimo, da bi tako gledali na makroekonomsko netransparentnost, ki omogoča brezmejno kopičenje kapitala, na globalno onesnaževanje, na izžemanje delovne sile, da bi proizvajala pomirjevalce za vojno v našem srcu.
Edino pravo zdravljenje človeka je tisto zdravljenje, ki ga pelje do celovitosti. Zdravljenje malega človeka bi se moralo nadaljevati tako dolgo, da postane veliki človek, da se znebi umetnih “parazitov”, “virusov” in “bakterij” v telesu, glavi in srcu. Takemu človeku covid-19 ne pride zlahka do živega, pa tudi če mu, se nasmehne in zahvali življenju za vse, kar mu je dalo.
Mali človek bo zakričal: “NEEEEEEEEEEEEE! Tudi če Zemlja propade, da bi jaz živel leto, mesec, dan več, mi ni mar. Briga me za Zemljo, Vesolje, samo da odpeljem še en krog z jahto okrog tega idiličnega otočka.”
In prav tu tiči srčika problema! Tisti, ki bi se sicer bili pripravljeni umakniti za višje dobro Zemlje, se zdaj ne smemo umakniti! V imenu Zemlje in Življenja moramo stati pokončno in s ščipalko na nosu, ko se nad nas zgrnejo prdci, ki verjamejo, da dišijo po vijolicah.
No, povsem nazadnje pride življenje
Mehanicistični pogled na svet je nepopoln in sam po sebi zavajajoč. Ob strani mora imeti sistemski pogled na svet, da zagotovi celovitost. Kot vidite, sistemski pogled vključuje mehanicističnega, ne zanika ga.
Medicina potrebuje holistično osnovo, da bi lahko nehala zdraviti male ljudi malih bolezni in podaljševati necelovitost. Začeti mora zdraviti Zemljo kot celoto in Ljudi kot integralne dele (eko)sistema. Medicina nas ne sme izolirati od bohotnosti in surove pohotnosti življenja kot takega — z virusi, bakterijami in vsem, kar spada zraven — sicer je medicina (vsaj delno) indoktorinacija.
Izkoreninjamo viruse, a ohranjamo atomske bombe, rakete, letalonosilke, podmornice — a mi je sploh še treba kaj dodati, da opišem blaznost človeške vrste?! Čemu vsega tega ne postavimo na sodišče zdrave pameti?
Mar morajo doktorji primarno varovati predpisano doktrino, Življenje pa le toliko, da podaljšujejo življenja malim ljudem, nimajo pa jih časa izzivati k celovitosti in zahtevati tako celovitost tudi od civilizacije kot take?
Zdravniki pri življenju ohranjajo milijarde potrošnikov nesmisla. Kaj ima Zemlja od patetičnih malih ljudi, ki le klikajo, klikajo, z nepredušnimi slušalkami na ušesih in očmi priklenjenimi na ekran? Kaj ima Vesolje od bednikov, ki jim kič iz zadnje reklame ukrade vso pozornost, da ne vidijo veličastja zvezdnatega neba?
Veliki človek, ki to bereš, verjamem, da se boš nasmehnil in stisnil pest ter naredil vse, kar zmoreš za premike na bolje, ki jih zmoreš sprožiti.
Mali človek, ki to bereš, tudi ti se nasmehni in stisni pest! Iztrgaj se iz suženjstva puhlim doktrinam. Če te je zmotilo, da sem ti rekel “prdec”, prosim razumi, da sem tudi jaz prdec. Ne gre za to, ali si ali nisi, gre za to, ali si domišljaš, da dišiš po vijolicah.