Ta blog je kolaž misli, ki so se porajale v dialogu med abolicionistično veganko in refleksitarijancem.

Ozadje je naslednje: pod mojo objavo na družbenih omrežjih je Lara Vrhovnik v svojem komentarju zagovarjala abolicionistično veganstvo. Hotela je moj komentar in sem ji odvrnil, da ne morem na kratko in bom raje napisal članek, ker mi že dolgo stoji napol napisan … dokončal sem ta članek in ga objavil v posebni izdaji Jane, Pomagaj si sam! Naslov članka je Refleksiterijanstvo: jesti modro. (Na spletu je le moj angleški prevod.)

Nekaj tednov kasneje se je Lara odzvala z objavo na svojem blogu z naslovom Odgovor na izgovore Nare Petroviča. Delil sem jo na svojem Facebook profilu in dodal (sarkastičen) komentar:

“Pa so me ujeli na delu! Kot zadnjič v čevljih (in celo v pancerjih)! Pa letel sem okrog sveta … in se cepil! Glede na to, da imam zato čip v glavi, verjetno ne vem več, kaj delam in torej nisem za nič odgovoren. Odgovoren je ta, ki upravlja z mano po čipu. Izgovor je odličen, a ne? Huh, sem se za las izvlekel (oz. me je moj gospodar).”

Lara je odgovorila takole:

“Živjo, Nara Petrovic. Hvala za objavo mojega odgovora. 🙂 Prosim vedi, da ne gre za to, da bi te “ujela na delu”, saj vendar priznavaš, da si nevegan. Tvoje jedenje ribice ni presenečenje. Presenečenje so razlogi, ki si jih ponudil v prid izkoriščanja in ubijanja živali. Kot pojasnjujem v blogu, so le-ti moralno neutemeljeni. Ali soglašaš z vsebino mojih argumentov? Če meniš, da se motim, lahko podaš protiargument. Imejva javno debato. Stvari, ki se tičejo življenja in smrti oz. spreminjanja in ohranjanja paradigme nasilja, zaslužijo prednostno obravnavo. Kaj misliš?
Dodatna opomba za ostale nevegane in Narine podpornike:
Iz nekaterih vaših komentarjev je razvidno, da se počutite napadeno. V resnici vas ne napadam in tudi ne želim, da bi se tako počutili. Moj namen ni, da bi vas grajala ali obsojala, ampak bi vam le rada pomagala pri razmisleku o moralnih vprašanjih v zvezi z izkoriščanjem živali. Če vas katere moje besede izzovejo ali vznemirijo, vas prosim, da poskusite preseči svoj odziv in raje razmislite, ali so po vašem mnenju moji argumenti smiselni. Če menite, da niso, vam rade volje prisluhnem. Predlagam mirno, civilizirano razpravo.
Hvala za razumevanje. ✌️
P.s.
Nara, če meniš, da sem šla predaleč z objavo tvoje fotografije, ki si jo delil javno pred leti, se ti opravičujem. Če ti je nelagodno, jo lahko jo odstranim.

—

Sledi moj odgovor, s katerim za samega sebe zapiram to temo. Če dobim od Lare Vrhovnik vsaj približno odrasel odziv na to, kar je spodaj zapisano, bom vesel nadaljnjega pogovora, če odziv ne bo tak, bi bilo nadaljnje debatiranje potrata časa. Nespoštljivo je na kompleksna besedila odgovarjati z otročjimi argumenti — če ne premore kaj več, naj se ne čudi, ker ji večina zapira vrata kot Jehovovi priči.

Ne vem, kdo ta oseba sploh je oz. kajti na Facebooku gre očitno za aktivistični profil, saj na njem ni nobene osebne fotografije same “Lare Vrhovnik”, pa tudi drugje na spletu je ni mogoče najti. To zame ni ravno spodbudno v duhu transparentosti in trdnega stanja za svojimi lastnimi prepričanji.

Ampak dobro, razumem, da aktivisti včasih morajo skrivati svojo identiteto, ker so na udaru napadov. Meni se sicer profil Lare Vrhovnik ne zdi nobena grožnja sistemu, ni noben Julian Assange, zaradi katerega bi jo kdo utegnil napasti. Ok, ne bom sodil … Kar koli se mi zdi, Lare ne poznam in ne morem soditi njene osebnosti. Kot je tudi prav, se bom osredotočil na argumente in se ukvarjal izključno z njimi. Gremo po vrsti …

 

Najprej hvala Lari!

Iskreno cenim trud in čas, ki si ga je Lara vzela za odgovor. Cenim strast, ki jo čuti do živali in etično držo, s katero se postavlja v bran čutečih bitij, ki se ne morejo sama braniti. (To iskreno mislim, ne glede na to, kako utegne v njenih ušesih zveneti marsikaj od tega, kar sledi.)

Gary Fracione vnaša v veganski aktivizem pomembne argumente, ki jih ne bi smeli zanemariti. Potrebujejo pa presnovo, da pristanejo v realnem svetu.

Moja fotografija …

Glede uporabe moje fotke odgovarjam takole: gre za znamenje časa in način prevladujoče (identitarne) komunikacije, zato se ne obremenjujem s tem. Žal v tem svetu zmagati pomeni potlačiti nekoga navzdol, da smo sami videti boljši. Če se avtorica moje kritike zato dobro počuti, naj ji bo. Nobene potrebe nimam biti na vrhu, kot fekolog pa se tudi tam doli v blatu počutim povsem doma. Če bi se bal veganskega podplata, potem veganov ne bi izzival. Fotka naj bo, etično vzvišeni so me tudi že huje zlorabljali.

Poznavanje veganstva …

O veganstvu vem mnogo več, kot bi zagnan vegan sklepal na podlagi tega, da pač nisem (kategorični) vegan. Pred točno 20 leti sem v članku v eni reviji tako povzel, kaj je zame na zdrav način družbeno izražano vegetarijanstvo:

  • zavestna izbira bolj zdrave, okusne, etične in/ali ekološke prehrane
  • premišljeno postopno spreminjanje starih navad, ki škodijo nam in okolju
  • popestritev in obogatitev vsakdanjega jedilnika
  • učenje novih kuharskih veščin in raziskovanje novih okusov
  • spoštovanje, razumevanje in strpnost do drugačnih (nevegetarijancev; pa tudi do sebe)
  • etična drža, čuteč svetovni nazor in ekološka ozaveščenos

Moj pogled je bil takrat pragmatičen in še vedno je, le da se je do danes še nekoliko prizemljil ob brušenju z realnostjo življenj na tisoče ljudi, ki sem jih srečal v njihovih družbenih okoljih v mnogih državah sveta.

V članku o refleksitarijanstvu sem napisal, da je veganstvo “logičen odziv na mehanično procesiranje živali v brezdušni ekonomiji.” Veganstvo ima zelo pomembno vlogo v etični evoluciji družbe, zlasti pri brzdanju okrutne ekonomije, ki bi še kamen pomolzla, če bi lahko. Ko me Lara navkljub tej moji drži označi kot neetičnega, ker občasni pojem ribico, potem se mi zdi, da v njenem svetu velja naslednje:

Če se v izhodišču ne strinjam z doktrino abolicionističnega veganstva, so (po Larinem mnenju) vsi moji nadaljnji argumenti avtomatično zmotni.

Moje mnenje o abolicionističnem veganstvu …

V abolicionistično veganstvo se v starih časih nisem poglabljal. Sem preveril v dnevnikih in mailih — in sem ugotovil, da sem že trčil ob njega pred mnogimi leti, a sem na to (hvala Bogu!) pozabil.

Abolicionistično veganstvo stoji nasproti t.i. “welfare” veganstvu in trdi, da je slednje nezadostno, ker zlorabo živali samo zmanjšuje in s tem (kumulativno zlorabo) celo povečuje. Globalno se morjenje živali povečuje, kadar je ravnanje z živalmi (na poti do klavnice) manj nasilno.

Temeljno etično načelo abolicionističnega veganstva je, da je narobe živali obravnavati kot lastnino in da imajo živali pravice, enake človeku, in bi jih morali v pravnem kontekstu obravnavati kot enakovredne ljudem, saj so čuteča bitja.

Temeljni argument načeloma stoji, problemi se pojavijo, ko se spustimo globlje. Takrat Gary Francione, ustanovitelj te ločine veganstva (in korak za njim Lara Vrhovnik), začne govoriti podobno kot Jehovova priča.

Abolicionistično veganstvo primerjam z Jehovovimi pričami, ker ju je doletela podobna usoda. Prvih ne mara cela vrsta veganov, kot priznava sama Lara v tej objavi, drugih pa prav tako ne mara večina preostalih kristjanov, ker so podobno preradikalni. Skratka, za mnoge, zmernejše zagovornike (več ali manj) istih vrednot so argumenti preozki in zato sektaški. Lara ne razume, na podlagi česa drugi zavračajo njene argumente, in kot vsaka Jehovova priča vztraja, da so oni v zmoti, ona pa ima prav. (“Logičen” zaključek bo, da mora tudi do mene zavzeti podobno držo — a ko jaz do nje zavzamem enako držo kot drugi vegani, bo seveda z mano nekaj narobe, ne z njo. Uh!)

Moja izkušnja je takšna, da so se že običajni vegani včasih pogovarjali z mano, kot da moje izjave razumejo boljše kot jaz, v svojih glavah so jih obračali vy nekaj, česar nikoli nisem rekel, in nazadnje proslavljali zmago, ker so dokazali da se motim. Lara v svojem odgovoru na moj članek počne prav to — kot Don Kihot proti vetrnicam (upam, da s tem nisem razburil kakšnega aktivista proti vetrnicam).

Butalsko veganstvo …

Ko sem padel v nestrinjanje z vegani, je šlo za relativno majhno zadevo. Saj gre vendar za sorodni gibanji, ki ju loči le šest črk: veganstvo — vegetarijanstvo. Vedli smo se — in se še vedno – kot dve skregani veji reformistične prezbiterijanske cerkve, ki se ne pogovarjata, čeprav si delita 95% doktrine. Tistih 5% je dovolj, da se nočeta niti pogledati in si celo mečeta polena pod noge.

Medtem, ko se vegani in vegetarijanci kregajo, kdo ima bolj prav in bi moral biti glavni — moralno in politično (ali, še huje, kažejo s prstom drug na drugega, kdo je bolj kriv, da smo tu, kjer smo) — globalna mesna industrija melje naprej: dobro organizirana in trdno povezana po vsem svetu.

Evo, zato sem refleksiterijanec! Distanciram se od vsake ortoreksije, vključno z vegansko. To je bilo ključno sporočilo mojega članka — po tihem sem upal, da ne bo spregledano, a je, kot se je izkazalo, bilo povsem spregledano, ker je dogmatizem preglasen. Kako naj potemtakem upam na povezovanje? Lara bi se, seveda, povezovala, ampak le pod pogojem, da se že v izhodišču vsi strinjajo z njo. Taka raven arogance redko koga pusti ravnodušnega.

Osnovnošolske napake abolicionističnega veganstva

Ob pripravi članka o refleksitarijanstvu sem pograbil vroč kostanj in se v abolicionistično veganstvo kar spodobno poglobil — tako v pisanje Garyja Francioneja kot v pisanje njegovih kritikov. Celo dve dolgi debati sem poslušal!

Moj članek je bil nazadnje napisan tako, da sem vedel, da bo razburil vsakogar, ki je ozko indoktriniran v kakršno koli “orto” obliko prehranjevanja — še zlasti pa vegane. Glede na vsebino spletne strani o abolicionističnem veganstvu, drugačnega odgovora od Lare niti nisem pričakoval.

Upal sem, sicer, na vsaj malo bolj intelektualno in čustveno žmohten odziv na moj članek. Larin “odgovor na moj izgovor” predvideva etični in pravni primat abolicionističnega veganstva, kar je temeljni standard. Kdor koli se ne nanaša nanj (in se ne strinja) pa (seveda!) samo išče izgovore, zakaj se teh edinih absolutističnih etičnih norm ne drži.

Toda jaz grem izhodiščno v širino, razmišljam pluralistično in pragmatično – upoštevajoč realnost sveta, v katerem živimo.

Preživel sem dovolj let v Hare Krišna skupnosti, da se lahko postavim v kožo vsakogar, ki razmišlja doktrinarno. Takrat je bil vaišnavizem moj etični primat in če se nekdo ni strinjal, je samo iskal izgovore. Ker sem tak nekoč bil, sem lahko empatičen do Lare. A danes vem, da sem se motil. Prav tako vem, da se moti Lara. Ne absolutno, saj med vrsticami marsikaj drži, a po Larinih objavah dvomim, da premore nujno razsodnost, da loči zrnje od plev …

Kako pisati kritiko?

Kritiko je vredno pisati tako, da začnemo s priznanjem, kaj je v besedilu vrednega oz. koristnega, pravilnega. Dobro je tudi izraziti spoštovanje do avtorja, se mu zahvaliti. S tem pokažemo, da premoremo moralno samorefleksijo in da smo v dialogu s sogovornikom — nismo “Boga prijeli za brado” in ne nastopamo z držo moralne avtoritete, ki nam daje pravico omalovaževati drugačne poglede.

Vredno se je držati argumentov kot takih in ne napadati avtorja članka (se zanašati na t.i. “argumentum ad hominem”). Napad na avtorja da razgledanemu bralcu vedeti, da je zaupanje v moč svojih lastnih argumentov nizko — zato moramo potlačiti avtorja navzdol, da potem naš “argument” stoji nad njegovim. S tem lastnemu argumentu krademo moč, saj se ga nismo zares potrudili razumeti (kakor tudi nismo razumeli argumenta sogovornika). Naš protiargument je slepo ponavljanje naših lastnih slepih prepričanj in ne premišljen odgovor na argument ob globoki samorefleksiji.

Vredno se je opomniti, da nestrinjanje ni znak nerazumevanja! Lahko, da je naš sogovornik prebral več literature, kot mi sami, in jo razume bolje, kot mi, čeprav se (oz. se natanko zato) s prebranim ne strinja. Religiologi bolje poznajo verske tekste kot verniki, pa sami niso nujno verni in se pogosto ne strinjajo s površnimi interpretacijami in slepim sledenjem vernikov. Isto velja za vegane.

Za ilustracijo … Lara v svojem odzivu zapiše naslednje (potem ko navede citat strokovnjakov, da je veganska prehrana varna za vse): “Ker Nara Petrovič tega ne ve (ali ne želi vedeti), gradi svoj argument na podlagi zgrešenega prepričanja, zato avtomatično padejo tudi vsi njegovi nadaljnji zaključki.”

Naj poudarim: s citatom se strinjam! Pod navedeno izjavo strokovnjakov se podpišem! “Ustrezno načrtovana veganska prehrana je zdrava, prehransko ustrezna in lahko nudi koristi itd.!” Podpis: Nara Petrovič

Površno je na podlagi tega zaključiti, da bi se moral takoj na naslednjem koraku strinjati z vsemi postavkami abolicionističnega veganstva in se podpisati podnje. Tak preskok je možen le po slepi veri, ne po globokem, razumskem razmisleku.

Larin preskok k zaključku, kaj jaz vem in česa ne vem (oz. nočem vedeti), ubije sicer dobro premiso. Spodkopava avtoriteto Larinega lastnega argumenta, ki je v osnovi dober. Najino izhodiščno strinjanje vrže skozi okno, ker se ne strinjam s celoto abolicionistične doktrine in si celo upam zagovarjati nekatere “bogokletnosti”. Zato jo tudi drugi vegani mečejo iz forumov, ne zato, ker so oni v zmoti, ona pa obvladuje absoluten etični primat. Če se izrazim karseda direktno, je razvajeno otroče, nihče ji ni primazal klofute, ko je cepetala, in v spletnem okolju se lahko še naprej skriva za lažnimi profili, da se izogne konfrontaciji z moralno realnostjo.

Ah, ta jebena logika!

Moralni argumenti niso znanstveni, kadar je moralni imperativ edini temelj. Od Popperja naprej mora znanstvena hipoteza prestati test t.i. “ovrgljivosti” (falsifiability). Če imamo nekaj za neovrgljivo, potem to prepričanje nosimo kot dogmo. (Kar je izjava: “Veganstvo ali nasilje – ni tretje možnosti.”)

Test, da je prepričanje znanstveno, je, če zmoremo odgovoriti na vprašanje: “Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni, da bi priznal, da se motim?” Kdor ne zmore niti teoretično razmisliti o tem vprašanju in odgovoriti nanj, ne razume zares svoje moralne pozicije in zaman trdi, da je ta pozicija utejmeljena na znanosti.

Sam zlahka sestavim izjavo glede “refleksiarijanstva”, ki bi pokazala razne možne scenarije, vključno z veganskim — a ne izključno z veganskim, lahko tudi z povsem mesnim — in ga tudi moralno opravičim. Če nikakor drugače, se lahko oprem na eno poglavje iz Štoparskega vodnika po galaksiji, kjer v restavraciji Na koncu vesolja nastopi govoreča krava, ki je tako vzrejena, da si želi, da jo pojejo. Pride pred goste in hvali dele svojega telesa, da si le izberejo njo. Nasprotovati kravi, ki hoče, da jo pojemo, je nasilje!

Od Lare, po doslejšnjih odzivih, ne pričakujem, da bi znala ločiti sarkazem od resnih izjav, če enega in drugega eksplicitno ne poudarim.

Zloraba izven konteksta …

Lahko bi pisal še veliko, a tu se odzovem samo še na zapisano, da “Nara Petrovič izhaja iz prepričanja, da »telesno nismo evolucijsko prilagojeni na 100% vegansko prehrano.«”

Misel, tako izrezana iz konteksta, me spomni na šaljiv primer, ko znanstvenik reče: “Moje raziskave so brezkoristne, če jih izvzamete iz konteksta,” potem pa časopis objavi članek z naslovom: “Znanstvenik priznal, da so njegove raziskave brezkoristne.”

Moja izjava ne pomeni, da se človek ni zmožen prilagoditi veganski prehrani. Pomeni, da se je človek evolucijsko razvil kot vsejedec v skoraj vseh delih sveta, zlasti više proti severu. V preteklosti smo jedli meso in v genetskem spominu našega organizma je to zapisano. To pomeni moja izjava. Zavoljo napredka naše moralne misli, potreb ekologije itd. je smortno prehrano spreminjati proti veganski, kakor smo jo že spreminjali skozi stoletja.

Veganstvo ima v tem razvoju pomembno funkcijo. Kako uspešno bo, ni toliko odvisno od tega, kako religiozno se zagovorniki oklepajo temeljnih načel in etik, ampak kako modro bodo znali graditi mostove in ustvarjati dolgoročne strategije. Še najbolj je odvisno od tega, koliko samokorekcije bodo zmogli, ko jih doleti dobra kritika. Če se bodo znašali še nad svojimi bližnjimi, jih bodo izključevali še naprej — ker oni izključujejo druge!

Bolj ko je neka ideja radikalna, manj možnosti ima za oblikovanje zavezništev. Manj ko je zavezništev, manj možnosti ima, da krepi politično ali moralno veljavo v globalni družbi – ostala bo infantilna in v kotu objokana, ker je nihče ne razume. Problem je v njej, ne v nas.

Za piko na i …

Javna debata z Laro je zame možna pod dvema pogojema:

  • video v živo z obema facama na ekranu
  • usmerja naju nevtralen moderator

Če to ne bi šlo skozi, poskusimo z nečim “lažjim.”

Vabim Laro, da poda poglobljen in uravnotežen tehten odgovor na tole kritiko Francionijeve knjige “Dež brez groma” (Rain Without Thunder). Avtor te kritike je izrazil moje dvome 100x boljše, kot bi jih zmogel sam. Upam, da Lara zmore vsaj delček akademskega mišljenja, kot ga je premogel avtor kritike. Držim pesti!