Nauki človeka, ki si je pomagal sam

Divjak v divjini, nič takega, to si znamo predstavljati. Kako pa v divjini zaživeti kot urbani, civilizirani človek? Kako najti mero med uglašenostjo z naravo in povezanostjo z družbo, kakršna pač je – brez strahu, cinizma, ogorčenja, jeze? Kako v drugačnosti ohranjati dostojanstveno držo? Kako brez odpovedovanja živeti z manj? Kaj zares potrebujemo, kaj pa so le razvade in kaprice?

[To je bilo objavljeno v jesenski številki revije Pomagaj si sam … v zimski, ki je pravkar v trafikah, lahko berete prispevek o kuhanju in najboljših možnih receptih. 🙂 ]

Ko ljudje pridejo k meni na obisk, občudujejo naravnost, skromnost, surovo estetiko. Privlači jih dejstvo, da je divjina le rahlo ukročena, ne povsem pokorjena. Po drugi strani priznavajo, da bi težko preživeli brez udobij sodobne družbe. Čeprav jih mesto duši, jim je preprosto življenje v naravi nepredstavljivo.

Potem začnejo postavljati plaz vprašanj: Kaj pa voda? Elektrika? Služba? Od kod denar? Kje je WC? Kaj sem po poklicu? Kaj jem? Od kod mi čas za vse, kar počnem? … Kako sploh preživimo? sprašujejo nazadnje, ko vidijo, da nas je tu več.

Ali obstaja boljši članek za Pomagaj si sam kot osebna zgodba človeka, ki si je pomagal sam in si uredil življenje, tako da je močno zmanjšal odvisnost od nepotrebnih »potrebščin« sodobne družbe, ne da bi prekinil udeleženost v tej družbi? Ali lahko podeli z bralci kaj uporabnega? Pa poglejmo …

1. Pomembno je, kako in s kom se primerjamo

Ta točka je prva, ker je podlaga za razumevanje ostalih.

Naša družba je obsedena s »povprečji« – z njimi primerja vse in glede na njih celo določa, kaj je normalno. Tisti, ki izstopajo, so bodisi zvezde bodisi zgube. Tako prve kot druge gledamo od daleč, navadno po velikih in malih ekranih. Pravzaprav se jih bojimo.

Dokler se poistovečamo in primerjamo s povprečji (sem spadajo tudi nemerljivi splošni trendi in čredna vedenja), se ne moremo odločati za to, kar si zares želimo. Ne maramo izstopati in vse »drugačne« ljudi gledamo, kot da so drugačni. Pa so res? Vsi smo drugačni! Povprečje ne obstaja. Idealen človek ne obstaja. Vsak posameznik je edinstven z vsemi svojimi vrlinami in hibami.

De Mello pravi: »Začel sem verjeti naslednje: če se o nečem vsi strinjajo, ste lahko gotovi, da je to narobe.«

Če sam sebe primerjam s povprečjem, sem čudaški asket, boem, ubežnik iz realnosti. Če pa prisluhnem Bertrandu Russellu, ki je rekel, da se vsaka velika ideja začne kot bogokletstvo, in sebe postavim za osnovo primerjave; če radikalno predpostavim, da sem jaz normalen, vsi ostali pa čudaki – potem se »povprečneži« izkažejo za blazneže, zlorabitelje surovin, potencialov ljudi, skrunitelje osebnege in družbenega zdravja ter celo dostojanstva, pravičnosti in zdrave pameti. Povprečni ljudje so po merilih družbe potrošniki, po mojih so potratniki.

2. Uživajmo v tem, kar je

Živim daleč pod povprečjem, celo pod mejo revščine: s prav malo vode, elektrike, oblačil, brez pralnega stroja, televizorja, stanovanja, WC-ja, kanalizacije, priključkov, službe, celo brez čevljev in zobne ščetkice! Vso materialno lastnino spravim v kamp prikolico.

Obenem živim v občutku izobilja. Pri tem je ključen moj odnos do sveta.

Najbogatejši je ta, ki ne hrepeni po še, sem nekje prebral. Najbogatejši je ta, čigar užitki so poceni, je rekel Thoreau. To so besede, ki izražajo držo luksuzne preproščine.

Ko enkrat izkusiš, kako blaženo je potovati skozi življenje z malo prtljage, več ni poti nazaj. Na izbiro imaš tako ali tako vedno le dvoje: lahko si srečen s tem, kar imaš, ali nesrečen zaradi tega, česar nimaš.

Če se človek ne osvobodi obsesivnega hlepenja po še, čeprav že ima dovolj ali celo preveč, ne bo bogat niti z milijardami evrov. Največje bogastvo je zadovoljstvo s tem, kar je, in očaranost s presežki, ki ostajajo in jih zato lahko podelimo z drugimi.

V današnji demokraciji vlada anonimna avtoriteta brez čuta za človeka. Tako nimaš komu vzklikniti: »Cesar je vendar nag!« Nago je povprečje. Zavijamo se v ceneno blago, umetno oprano in polikano, da je za kratek čas res videti dragoceno; potem ga je treba nadomestiti z novim.

Sam imam le malo obleke, služi mi, da me greje ali da pokrije mojo divjo naravo, kadar grem v mesto. Doma sem najraje ovit zgolj v tanko indijsko brisačo, majico in odejico.

Prednost uživanja v luksuzni preproščini najlažje ponazorim s svojo izkušnjo bosonogosti. Bos sem v prvi vrsti zato, da bolj uživam. Večina uživa v mehki ali gladki podlagi pri temperaturi med 25 in 40 stopinj C. Jaz uživam v zelo raznovrstnih podlagah med 5 in 50 stopinj C, prenesem pa še nekaj stopinj nad in pod tem. Skratka, močno sem razširil okvire uživanja. Vsak moj korak je nova izkušnja.

V naravi sem se utrdil in tako živim bolj polno, s pisano intenziteto doživljajev, ki jih v mestu izpodrine paleta umetnih ovojev in intenziteta specializiranega ponavljanja. Veščine, potrebne za shajanje v mestu, nimajo prav veliko skupnega z veščinami, potrebnimi za dejansko preživetje – preživetje v naravi in od narave.

Imam srečo in se kar dobro znajdem tako v naravi kot v urbanem okolju. Uživam lahko tako v enem kot v drugem – pač v tem, kar je (priznam pa, da se doma počutim le v naravi).

Foto: Voranc Vogel Delo

3. Zares uporabljajmo, kar imamo

Pogovarjali smo se o vodi, pa je znanka rekla, da je njen minimum 20 l na dan. Sliši se malo v primerjavi z običajno porabo po gospodinjstvih, kjer kubiki in kubiki vode tečejo iz pip v odtoke – enkrat, da je voda bolj hladna, drugič, da je bolj topla, ali da poplaknemo to ali ono nesnago v WC. Vse samo zato, ker voda iz pipe pač vedno priteče.

Ocenite, koliko vode v vašem domu dejansko služi posameznim namenom, koliko pa je samo steče mimo. Koliko vode se dotakne vaše kože, ko se umivate? Koliko vode je zares potrebne, da pomijete posodo, operete perilo? A res nismo zmožni priti na dan z razumnejšim načinom ravnanja z iztrebki, kot da jih poplakujemo s pitno vodo?

V primerjavi s povprečjem je 20 l zelo varčno. V primerjavi z mojih 5 l pa je potratno.

In kako preživim s 5 l vode na dan? Kot prvo: živim bogato – uživam v vsaki kaplji, ki je, zares jo uporabim in jo cenim. 2 do 3 l (pitne vode) porabim za pitje in kuhanje, še 2 do 3 l (deževnice) pa za pomivanje posode in osebno higijeno. Za ustno higieno sploh ne potrebujem vode, ker uporabljam žvečne paličice. Tudi kompostno stranišče ne rabi vode.

Stuširam se lahko z litrom vode, a poleti mi ni treba varčevati, saj se tuširam kar na vrtu nad gredicami. Uživam v soli na koži (elektroliti!), zato se po kopanju v morju ne oprham. Noge si odlično operem s 3 dcl vode (po celodnevni bosonogosti!), tako da jih počasi polivam in temeljito podrgnem s podplati ob hrapavo ploščo. V mestnih kopalnicah je vse tako gladko, da si lahko (od hoje po mestu hudo umazana!) stopala umijem le, če prinesem s seboj hrapav kamen.

Ko se spomnim starega življenja, vidim, da s higieno pretiravamo. Vsakdanje tuširanje je preveč, posebej pozimi. Pogosto tuširanje je celo škodljivo za kožo, posebej s klorirano vodo, šamponi in mili. Te sem nehal uporabljati in zdaj imam bolj zdravo kožo kot kadar koli prej, ravno prav mastno in vlažno in ne smrdim (razen, ko grem v mesto!). Podobno je z lasmi – nič šamponov, samo deževnica.

Poleti se umijem, ko zalivam vrt, pozimi pa enkrat do dvakrat tedensko. Pozimi pogosto z litrom vode. Od Georga Carlina sem se naučil »vlačugine kopeli« – pazduhe, zadnjica, spolovila in zobje; to so glavne štiri točke, ki potrebujejo pogosto umivanje in kjer občasno celo uporabim naravno milo.

Elektrika je še ena dobrina, ki nam je navadno kar na voljo v neomejenih količinah. Meni je je bilo od 2007 do lani na voljo 0,7 kWh na dan (ob sončnih dneh s 60 W sončno celico), kar je bilo dovolj za dve LED žarnici (1 W) in prenosnik (30-50 W). Ostalo je še nekaj za vodno črpalko, kuhinjske aparate in delovno orodje.

Zdaj imamo še dodatnih 400 W celic in 220V sistem speljan do vseh bivalnih enot – proti prej pravo izobilje! Hkrati lahko gori veliko LED žarnic, štirje prenosniki, uporabljamo lahko kuhinjski mešalnik, vrtalnik, vbodno žago in še kaj.

Ker imamo le solarno elektriko, je pozimi včasih zmanjka, zato smo se naučili biti varčni in energijo uporabljati smotrno in zavestno – vedno izključiti polnilce, ničesar ne puščati na stand-by, računalnik imeti prižgan le, če z njim res kaj delamo ali gledamo film ipd. Do interneta dostopamo preko mobilnih operaterjev – torej smo povezani s svetom in vemo, kaj se dogaja.

Namesto hladilnika imamo luknje v zemlji in »hlapilnik« – dvojno glineno posodo, ki hladi s hlapenjem (zunaj 30 notri 15 stopinj C). Oboje deluje brez elektrike, luknja pa pozimi tudi varuje pred zmrzovanjem.

Pralni stroj imajo prijatelji. Približno enkrat na mesec jih obiščem in poklepetamo medtem, ko se perilo opere. Včasih perilo le obesim v dežju; če je bolj umazano, ga pustim, da čezenj dežuje dvakrat.

Ogrevam se na drva. Majhnega prostora ni težko ogreti z nekaj več kot kubikom drv na zimo. Kjer živim, je drv dovolj, ni mi jih treba kupovati – pripravim jih sam.

Skratka, zares uporabljam, kar je.

4. Vse je za večkratno uporabo

Koliko povsem dobrih predmetov zavržemo samo zato, ker nas je nekdo prepričal, da potrebujemo nove? Družba spodbuja potratništvo: odmetavanje povsem uporabnih stvari in kupovanje novih. Potrošništvo bi bilo, če bi stvari dejansko »potrošili« do konca in ne bi za njimi ostalo nobenih odpadkov. Kar počne sedanja družba, je dobesedno potratništvo.

Sam uporabim predmete do konca njihove uporabne dobe. Ponosim oblačila in jih potem uporabim za predpražnike, cunje, zastirko za vrt. Odpadni papir roma v peč, prav tako odpadno jedilno olje in odpadni vosek od sveč (posebej čajnih) – večkrat iz odpadnega voska in stenja iz odpadnih bombažnih niti naredim nove sveče. Za kurjavo uporabim tudi posušene olupke agrumov.

Doma imam kompostno stranišče: iztrebke skompostiram in na koncu končajo pod sadnim drevjem kot gnojilo – hrane ne mečem stran, zato je organskih odpadkov zelo malo. Urin zbiram v plastenkah, redčim z vodo in uporabljam kot gnojivo za vrt. O uporabi urina pri poljedelstvu obstajajo mnoge znanstvene študije, zlasti na podlagi izkušenj iz revnih afriških držav.

Vodo od pomivanja posode uporabim za zalivanje vrta. Posodo pred pomivanjem razmastim z otrobi. Otrobi končajo na kompostu. Vse organske odpadke skompostiram z Biogenom in jih vkopljem v gredice.

Odkar sem lastnik jeklenega konjička, vozim stare avtomobile in zanje dobro skrbim. Zadnjega sem dobil zastonj in mi služi že dobro leto. Porabi le malce čez 5 l bencina na 100 km ob varčni vožnji. V zadnjih 10 letih sem za transport porabil 21.000 € – vključno z nakupi avtomobilov, zavarovanji, tehničnimi pregledi, servisi, rezervnimi deli, parkirninami, vozovnicami za letala, avtobuse in vlake na številnih potovanjih po svetu.

Ko je prijatelj menjal streho, mi je pripeljal stare korce. Uporabljam jih za urejanje kanalov ob poteh, zbiranje vode in še kaj. Iz starih plastenk sem naredil cev od žleba do sodov za zbiranje deževnice. Namesto, da kupim mrežico ali gazo, da se v sodu ne zaredijo komarji in da v vodo ne pada listje, napnem na sod polovico dotrajane majice – ena majica je dovolj za dva soda.

Sosed je k cesti več let odmetaval pokošeno travo; dober kubik trave in že napol skompostirane biomase sem pripeljal od tam in jo vkopal v gredice. Odpadne kartone uporabim, da zadušim plevele in si prihranim čas za čiščenje terena.

Še zdaj na potovanjih spim v spalni vreči z bombažno notranjostjo, ki jo je prijatelj hotel odvreči že kakih deset let nazaj. Druga, neuničljiva JLA spalna vreča je starejša kot jaz a še vedno služi. Uporaben dežnik sem pred leti našel obešen na smetnjak, drugega v travi ob cesti.

Ogrevam se s pečjo na drva, ki je pri prijatelju v kotu nabirala prah. Cevi za dimnik sem nabral pri drugem prijatelju.

V družbi, kjer je vse za enkratno uporabo, pride do kroničnega pomanjkanja domišljije in iznajdljivosti. Najhujša posledica je ravnodušnost do prav vsega, ki se pogosto stopnjuje v osornost. Na koncu dobimo nesposobne in jezljive ljudi, ki ne znajo ne videti, ne izkoristiti, kaj šele ustvarjati možnosti. Taki pasivno krivijo druge za svoje težave. Družbi so vedno v breme, tudi kadar »delajo« za njo.

5. Kar delam, je moja izbira

Življenje je mnogo več kot preživetje. Za življenje je nujno potrebna izbira. Prav izbira je največji izziv človeštva – ne le filozofsko, ampak vsakdanje, praktično.

Ko ugotovimo, da nekaj delamo narobe, smo že tako daleč zabredli, da nam železna navada več ne dopušča sprememb. Kako si vpričo zavedanja, da si škodimo, izbrati nekaj drugačnega? Kako se iztrgati iz utesnjujočih razmer in se osvoboditi?

»Uživaj v tem, kar je,« lahko pride prav v zares brezizhodni situaciji. Kot v italijanskem filmu Življenje je lepo (Vita e bella). Ni pa prav, če to uporabljamo kot izgovor, da ne prisluhnemo notranjemu klicu.

Tisti, ki varjujejo status quo, niso navdušeni nad ljudmi, ki se odločajo po svoje, ki sledijo notranjemu klicu. Raje imajo take, ki spoštujejo utečeni red in s svojim delom služijo sistemu po njegovih merilih, tudi če so družbi v breme. Kdor razmišlja s svojo glavo in si izbere drugačno življenje, bo zmotil ustaljenost, čeprav bo delal za skupno dobro.

A šele takrat se začne zares pravo delo!

Delo ni zaposlitev za služenje denarja – razosebljeno in odrezano od ostalega življenja: družine, skupnosti, zabave, umetnosti, oskrbe z življenjskimi potrebščinami.

Zame je delo, ko si grem zase nabrat divje rastline in zelenjavo na vrt za kosilo; ko ležim v viseči mreži in za vse nas snujem boljši svet; ko za rastine naredim nov kotiček, kjer bodo bohotno rastle; ko sem uvideven do živali in jih nimam za sovražnike, ampak se trudim vzpostavljati z njimi naravno ravnovesje; ko pišem članek za Pomagaj si sam, da navdihnem vas za bolj smotrno življenje … delo je, ko sem služabnik Življenja.

Ko delam, da izrazim svoj smisel in namen, mi ni treba iskati dela, saj delo najde mene. Trajalo je, da sem postal to, kar sem, toda vlaganje vase se je izplačalo. Zdaj me vabijo taki in drugačni, da predam pridobljeno znanje in izkušnje naprej: predavam, koordiniram skupine in projekte, moderiram dogodke, pišem članke in knjige, tu pa tam kaj prevedem … Vse počnem prostovoljno: delam, kar me veseli. Obenem zaslužim dovolj za življenje.

Zgodi pa se, da ne znam reči »ne«. V zadnjih treh mesecih sem se tako zapletel v preveč izjemnih dejavnosti: sodelujem pri kar desetih projektih in to je izčrpljujoče.

A kako reči ne projektu ohranjanja in vrednotenja nesnovne kulturne dediščine? Ekološka naselja me tako ali tako spremljajo že nekaj let, pa sem pomagal še pri 7. dnevu ekovasi. V okviru razpisa za razvoj podeželja sem organiziral permakulturne delavnice, sledi še organizacija vaške veselice septembra. Malce sem se prispeval tudi k projektu Trajnostnega centra, ki bo kmalu vzniknil v Slovenski Istri. Tu bo še veliko dela! Prav tako doma, kjer je še ogromno površin za urediti in zasaditi. Kliče še festival Histeria v Gračišču. Izobraževal sem skupino oblikovalk, kako učinkovito delovati v skupini. Vmes pride še kakšno predavanje, kak članek … Dela ne zmanjka!

Vem, da je vse, kar delam, moja izbira. In da lahko izbiro vedno spremenim. Morda jeseni odpotujem v ZDA, ko bo končno izšla moja knjiga Človek: navodila za uporabo v angleščini? Morda se preselim v Trajnostni center? Morda se bom spet navdušil nad čim povsem novim na letošnji konferenci Globalne mreže ekovasi – kot vsako leto doslej.

Skrivnost prave izbire je v sprejemanju vsega, kar sledi.

Že Anon je dejal: »Če imate izbiro med neodločnostjo in napačno odločitvijo, je bolje tvegati napačno odločitev. Napačno odločitev lahko popravite, neodločnost je pekel.«

In kaj, če ste prepričani, da nečesa ne zmorete? Anon ima odgovor tudi na to dilemo: »Ta, ki verjame, da nekaj zmore, ima verjetno prav, kakor tudi ta, ki verjame, da nečesa ne zmore.«

Na koncu preletite članek in opazili boste, da podčrtane besede v podnaslovih tvorijo stavek: »Pomembno je zares vse, kar delam.«

V tem stavku je vsaka beseda skrbno odmerjena!

Ključno je, kaj mi je pomembno – to je os vseh mojih dejavnosti.

Vedno je samo to, kar je; izkušam le to, nič več – tu je ključ do trajne sreče.

Kaj zares hočem, kažem z dejanji, ne z besedami; če so želje uglašene z resničnostjo, bodo moja dejanja zares vodila do sreče.

Srečo moram deliti, zajeti vse, kajti sreča enega sredi nesreče vseh ne more trajati dolgo. Kar mi je pomembno, nima smisla, če nima širine.

Ko se os moje osebnosti ujame z osjo Resničnosti, je blagoslovljeno vse, kar delam. Moje delo je takrat služenje presežnim silam narave, boga, duha, sebstva. Kar izberem v taki osebni drži, je sveto, tudi če izberem narobe.

To je srž spoznanj človeka, ki si je pomagal sam. Kar je napisal, je napisal tako, da se boste morda tudi sami opogumili in pomagali sebi stopiti na pot svetosti, edinstvenosti, izvirnosti, brez primerjanja z drugimi, brez nezadovoljstva nad pomanjkanjem. Upajmo, da ni presodil narobe.