Grebenasta “rit” (“krestid bat”) sem prvič na glas prebral ime kraja Crested Butte in vsi okrog mene so se zasmejali. Brž so me popravili. Prav se reče “krestid bjut”: grebenasta ozka dolinasta planota.

Ko sem prispel v to očarljivo mestece v koloradskem Skalnem gorovju, na nadmorski višini 2700 m, si nisem mogel misliti, kako močno je povezano s Slovenijo! To je slučajno odkrila moja draga, ko je v lokalni reviji prestregla članek o potici.

“Potica!” je vzkliknila Cynthia. Seveda sem šel brž pobrskat po spletu, da ugotovim, kako neki je potica prišla v te zakotne kraje. Razlaga je bila sila preprosta: v drugi polovici 19. stoletja je val priseljencev iz Slovenije našel pot do sem. V zveznih državah vzhodneje od tu so se mesta polnila in v iskanju kraja pod soncem, so se priseljenci pomikali naprej proti zahodu.

Polet od vzhodne obale ZDA do Kolorada pokaže, kako dolgočasnih je več kot 2000 km prostranih ravnin, ki segajo vse od velikih jezer do Denverja. Šele tu se začne razgiban alpski svet z vršaki, ki segajo nad 4000 m nadmorske višine. Nič čudnega ni, da so si tu poiskali dom Avstrijci, Nemci in, ja, tudi Slovenci, saj so jih gore spominjale na dom.

Slovenci so prišli v drugem valu priseljencev po letu 1860 in močno zaznamovali ta kraj. Tudi Hrvati so bili pomembna etnična skupina in na fotografijah v muzeju je obilo znano priimkov: Rozman, Kočevar, Jaklič, Mihelič, Ivanetič, Starika, Mufič, itd. več pa si lahko ogledate na facebook strani muzeja Crested Butte.

Smučarija, da te kap!

Kjer so alpski narodi, je smuka seveda neizogibna. Potomci rudarjev iz zadnjih desetletij 19. stoletja in prvih 20. so se prelevili v oskrbnike smučarskega središča, ki je pred desetletji zaradi odmaknjenosti pritegnilo ljubitelje divjine, za razliko od mondenih smučišč, kot sta Veil in Aspen, kamor je romal Hollywood.

Toda danes so tudi ta odmaknjena smučišča mondena in vse več je luksuznih vil ob snežnih pobočjih. Presenetilo me je, da je več turizma poleti kot pozimi. Bohotno zelenje pritegne pohodnike in gorske kolesarje iz 3-4 ur vožnje oddaljenega Denverja.

Tudi zimskih gostov je veliko, o čemer priča število smučarjev v vrstah pred žičnicami. A ni jih niti približno toliko kot na smučiščih v Vermontu. Čez vikend je bilo morda treba čakati 3-5 minut, med tednom pa vrste nobene. Novega snega ni bilo prav dosti, zato so bile proge nekoliko ledene, a niti približno tako kot na smučiščih na vzhodu.

Sem smučar začetnik, nimam izkušenj z drugimi smučišči, in verjetno je tole, kar imam na voljo tu, kot Havaji za surfarja. 626 hektarjev smučarskih površin, 121 prog, 15 žičnic in najdaljša proga, dolga 4,2 km. Sedežnice so večinoma ekspresne in 2-5 minut vožnje mine kot bi trenil ob luštnih klepetih in razgledih.

Kam je možno prismučati v 22 dneh?

Odlični pogoji, hiter napredek! Ker se smučanja učim zelo metodično, štejem dni in spremljam napredek. Veliko mi je pomagal Cynthijin bratranec Dan, ki je več let delal za smučarsko industrijo in je tudi vrhunski smučar.

Majhni namigi nekoga, ki res razume smuko, so neprecenljivi: “Ne zaključuješ zavojev. Pritisni na koncu zavoja malo bolj na rep smučk.” Ali: “Osredotoči se samo na eno ali dve zadevi hkrati. Ne poskušaj popravljati vsega naenkrat.” Ali: “Uporabi roke, da te vodijo, kot da bi držal volan in z njim vodil konice smučk.”

No, ko smo se drugi dan smučanja v Crested Butte spustili po strmi črni progi, me je precej odnašalo in sem šel navzdol počasi in pazljivo. Zadnjo vožnjo zadnji dan sem odpeljal po tej isti progi in le malo zaostajal za brzečim Danom. Deležen sem bil komplimentov, koliko sem napredoval. V ZDA to res znajo: pohvaliti nekoga za vsak najmanjši napredek. V takih pogojih ni težko hitro napredovati.

Za prigrizek potica

Za premor smo se zbrali na sončni terasi pred restavracijo Paradise na +3000 m nadmorske višine in za prigrizek je bila seveda potica!

S Cynthijo sva v muzeju opazila knjigo z recepti, v kateri je bilo tudi nekaj receptov za potico in za povitico. Ker potice ni za dobiti v nobeni od pekarn ali kavarn, sva se odločila speči potico sama — po receptu iz knjige. Naredila sva dve: eno z orehi, drugo z rozinami in rumom.

Vseh deset članov Cynthijine družine, s katero smo si ves teden delili idilično brunarico, si je oblizovalo prste. Okus Slovenije v kotičku alpske “Slovenije” sredi ZDA — prefino!

Zdaj sedim v ličnem hostlu nedaleč od še enega smučišča s pravljičnim imenom Telluride. Ime je dediščina desetletij rudarstva po zlati mrzlici, ki se je začela leta 1858. Rudniki so bili odprti do leta 1952. Prva smučarska žičnica je bila odprta leta 1972.

Mesto Telluride ima poseben značaj, velja za “porednega fanta” gorovij divjega zahoda, kar je pritegnilo zvezdnike, kot so Oprah, Tom Cruise in Oliver Stone. Skratka, zanimiva kombinacija odmaknjene divjine in zvezdništva, kar se pozna pri cenah nočitev in hrane — zato sva si s Cynthijo izbrala nekoliko odmaknjen hostel, kjer je cena nočitev kar znosna. Kakor koli že, smučarski teden v Telluride bo gotovo nekaj posebnega, kajti prihaja 20-30 cm svežega snega!

Tri ure vožnje do sem je minilo ob čudovitih razgledih in postanku v “toplicah”. Ob gorovju San Juan je obilo toplih izvirov in mnogi so urejeni kot odprti bazeni, kjer se lahko za manjši prispevek namakaš, kolikor te je volja. Za piko na i še suhi ostanki potice, a za tenkočutne brbončice je tudi to pojedina.

Znati se radostiti ob velikih in malih užitkih, se spomnim, je neprecenljivo dar. Če malce parafraziram Duška Radovića: “Tako malo je radosti na tem svetu. Tisti, ki se znajo radostiti ne bi smeli početi ničesar drugega.”