Tako se spreminja svet

Prijateljevanje z naključji na ekovaškem srečanju

Svoj trinajsti obisk evropskega ekovaškega srečanja, avgusta 2024 v Ängsbacki na Švedskem, sem posvetil zaupanju naključjem. Kot plutovinast zamašek sem se pustil premetavati valovom devetstoglave množice in spoznavati s tem, ob kar me je na kratko »zalepilo« … in sem odplutovinil naprej. Naključna znanja in poznanstva znajo biti dragocenejša od tistih, ki jih iščem načrtno!

—

V Ängsbacki je kar žarelo od erotičnosti. Ni jih bilo sram povedati, da se posvečajo intimi, dotiku, spolnosti, ljubezni … Glede na to, da sem pravkar izdal roman Ljubezen 22, plagiat, sem z radovednostjo spremljal brbotanja med ljudmi, včasih sladka, včasih kisla, včasih grenka in pikantna.

Pikantnost se je začela z vprašanjem golote. Kot naturalist sem spontano sproščen med drugimi nagci. V Skandinaviji je to še toliko lažje, ker skoraj vsakogar doživim golega – v savni. Čemu bi se sramoval golote med kopanjem v jezeru, sončenjem ali celo delom na vrtu?

A vedel sem, s kako konservativnimi vrednotami so mnogi prišli na srečanje. Lažje je bilo zaprositi prisotne, da se dostojno oblečejo, kot pa, da se slečejo ali da so strpni do golote. Da ne bi bil nihče izjema, smo bili vsi zaprošeni, naj ne hodimo naokrog niti zgoraj brez. Golota je bila rezervirana za savno.

Nekateri mladostniki so bili vidno ogorčeni. Ne smejo biti goli, groza! Če ne smejo oni, ne sme nihče v nobenem primeru razgaliti prsi v javnosti – ne ženska ne moški! Zgodili so se prekrški in sledile so javne obravnave! V njihovih očeh sem bral, kako malo je potrebno, da se skrajna liberalnost preobrazi v tiranijo.

Foto: Kevin Jordan, GEN Europe

Zapiranje v eho komore

Eho komora je tesno zaprt prostor, v katerega ne segajo glasovi od zunaj, ampak se slišijo le odmevi glasov vanjo ujetih. Pogovarjajo se sami s sabo, skratka. Celo takrat, ko se jim zdi, da se odzivajo na tuje glasove, se odzivajo na odmeve v lastni glavi.

Nosilci srečanja so prisegali na enakost in raznolikost, ampak dogajal se je pluralizem z nizkim skupnim imenovalcem. Skupaj se je gnetlo več eho komor in se borilo, v katero smer skrčiti svoboščine, ne pa, kako jih razširiti in podpreti v njihovi pristnosti. Sodobni liberalizem je sila neliberalen, ko ga ponese v skrajnost. Zna biti še bolj zadrgnjen kot konservativizem: resnoben, nestrpen, celo zloben.

Ko sem tako razmišljal, sem se zavedel, da sem se zapiral v svojo lastno eho komoro! Zapletal sem se v prav takšno ozkogledo kritičnost, kakršni se želim izogniti. Opisani zaplet je bil postranski in se večine udeležencev ni dotikal.

Pomislil sem na junake svoje nove knjige in se nasmejal samemu sebi! Butalsko je Butalce jemati resno … vključno s samim sabo! Sprostil sem se in se z nasmehom v očeh prepustil valovom množice, da me ponesejo k podobno nasmejanim.

Nasmeh v očeh združuje

Že prvi klepet mi je razodel čarobne podrobnosti o Ängsbacki. Pozdravila me je Annica, ena od prebivalk, ki tam biva od sredine 90-ih, članica z obrobja – to mi je všeč!

Moje črno-bele misli je prebarvala z mavričnimi. Govorila mi je o vihravih pionirskih letih, o obnovi stavb, o prvih vrtovih, o stotinah festivalov in izboljševanju bivalnih razmer skozi leta. Pripovedovala je o dobrih odnosih z lokalno skupnostjo, o stotinah članov, ki zdaj živijo v okolici Ängsbacke. Radovedna je bila o mojem življenju in delu. Zasedela sva se še dolgo po kosilu.

Nič čudnega, da naju je oba, neodvisno, vedra naravnanost pritegnila k še eni kužni nasmejanki, Avstralki Nicole, ki se ukvarja s porodnimi travmami, vodi plavanje z divjimi delfini, živi v ekovasi, kjer so zelo sproščeni glede golote, obožuje začimbni (brezkofeinski) čaj … Ne da bi se iskali, smo se večkrat srečali pri kosilu ob eni od vzhodnjaških pritalnih miz.

Vsi, ki so prisedli zraven, so pridodali k pozitivnemu vzdušju. Toliko novih poznanstev, da bi težko ponovil vsa imena. Mladenka, ki je odrasla v Kanadi, se je vrnila v rodno Albanijo in želi na zemlji prednikov ustanoviti ekološko skupnost. Prijatelj iz Finske je našel izhod iz duševnih težav v šivaizmu in je celo nosil kilt! Mlada Ukrajinka je potožila, ker ji je mož poginil v vojni, a je že našla novo upanje v skupnosti, ki ji je ponudila zavetje. Sramežljivi Irec si je prišel (kot že večkrat) napolnit baterije, živi pa sicer povsem običajno mestno življenje v Dublinu.

Foto: Kevin Jordan, GEN Europe

Težke teme v težkih časih

Pred dežjem sem se skril v šotor in naletel na godrnjajočega starejšega Francoza Jean-Paula. Jezil se je, ker ni bilo zagotovljenega prevoda, čeprav je bil obljubljen. Zavijal je z očmi nad sentimentalnostjo moderatorjev in oponašal Budo v meditaciji, češ tako ne bomo ničesar spremenili. Trudil sem se klepetati z njim v polomljeni francoščini in že kmalu sva se oba smejala našim neumnostim kot tista dva starca v Muppet Showu.

Od odzemljene duhovnosti naju je zaneslo k religiji. Jean-Paul je dolga leta delal na Bližnjem vzhodu in v Alžiriji in je bil kritičen do islamizacije Evrope. Oba sva prebrala knjigo Podreditev Michela Houellebecqa in sva izmenjala mnenja o njegovi strašljivi viziji Evrope.

Jean-Paul je bil zelo razgledan in ciničen, pa sem se na cinizem naravnal še sam. A hitro sem spoznal, da ga tlačim v škatlo. Poznal je namreč Rajagopala PV, indijskega borca za pravice ljudi, gozdov, zemlje, in mi je strastno pripovedoval o tem, kako zelo ceni njegovo delo. »Tako se spreminja svet,« je pribil, »ne pa …« zatisnil je oči in še enkrat oponašal meditanta.

Ko sva se bolje spoznala, me je naučil tri fraze, ki mi, bojda, pristojijo in me je povabil, da se tako predstavim, ko srečam kakšne Francoze: »J’ai pas mal roulé ma bosse. J’ai trainé mes guêtres un peu partout. Et on ne me la fait pas.« Po domače: »Vse živo sem že dal skozi. Moji podplati so se potepali marsikje. In ne dam se kar tako prinesti naokrog.«

Trčil sem v Nemca Michaela. Presenečen je bil, da sem se ga spomnil izpred 15 let na Finskem. Prvič po vseh teh letih je prišel na ekovaško srečanje. Odvrnil sem, da sem jaz obiskal skoraj vsa. Prišel je na mojo delavnico, bila mu je všeč, a mi je kasneje napisal, da mu je navadna zobna ščetkica ljubša od žvečne paličice.

Foto: Kevin Jordan, GEN Europe

Kaj je to cis-?

Štiri Skandinavke so se ustavile pri velikem zaslonu s programom in nekaj preverjale. Bile so zmedene. Lone, pripadnica ljudstva Sami, je spraševala, kaj je to cis-ženska. Pravkar so prišle iz savne, kjer je pisalo, da je samo za cis-ženske, pa so v njej bile same navadne ženske.

Vskočil sem in pojasnil« »Cis pove, da se enačijo s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Skratka, to so navadne ženske.«

Ena je vprašala: »Zakaj je potem potreben ta cis?«

Pojasnil sem, da se razlog skriva v izravnavi privilegijev, tako da so trans, queer, aspolne, nebinarne, geji, lezbijke, biseksualne in druge identitete postavljene na enako raven kot heteronormative identitete. Če osebi rečemo cis-ženska, priznamo, da je njen status enakopraven ostalim, sicer manjšinskim in marginaliziranim osebam. Če ji rečemo samo ženska, sporočamo, da se nezavedno ravnamo po zastarelih normativih in prispevamo k represiji ranljivih. Transženska je enakopravna cisženski. Definicije sem zdrdral kot piflar in dodal, da to področje dobro poznam, a me aktivizem odbija.

Lone je bila kar malo razočarana: cis-ženska je preprosto ženska? Zdelo se ji je, da ljudem ni več jasno, kaj je konstanta in kaj spremenljivka. Povedala je, da pri ljudstvu Sami spolne vloge niso zasidrane: tako ženska kot moški lahko začasno zamenjata vloge, a se morata za to obleči kot nasprotni spol: ženska lovi in odira živali, moški šiva in pazi otroke. Skupaj z obleko si lahko vsak nadene katero koli vlogo.

Toda moške in ženske biološke danosti so neodtujljive. Moškemu ni dovoljeno vstopiti v prostor za menstruacijo in za porod, ker sta to izključno ženski zadevi. Prav tako ženske ne smejo v nekatere moške prostore.

Finka je pojasnila svojo težavo, ker v finščini ni spolno specifičnih zaimkov, vse je »ono«. Zato se ji je zdel poskus izmišljanja novih zaimkov in »spolov« (genderjev) v finščini trd oreh. In ta Finka je imela kratke lase, fantovsko trenirko, krepke roke s tatooji, obraz poln piercingov – če ne bi slišal, da so ji drugi rekli »ona«, bi jo kaj hitro nagovoril kot moškega.

Vse so se glasno nasmejale moji pripombi, da v slovenščini trčimo ob nasproten problem, saj se moramo odločiti, ali je nekdo nebinaren ali nebinarna.

Zaključili smo z ugotovitvijo, da imajo tradicionalne norme veliko hib, toda ni jih prav na hitro zradirati in nadomestiti z nezadostno premišljenimi novimi normami. V nobenem primeru se ni dobro jemati smrtno resno in napadati drugače misleče z žaljivkami.

Zahotelo se mi je pogovora s kom od aktivistično zagnanih, da bolje razumem nove norme. Tu jih je bilo veliko, a so se mi izogibali, kot da jih straši, ker sem izven vsake komore. Iskreno sem želel poslušati in razumeti, ne da bi polemiziral. Žal sem ostal za te glasove prikrajšan.

Samoumevna depresija

Zadnjo noč sem prespal pri še eni obrobni članici, ločeni Irki, ki živi v gozdu s 16-letnim sinom Jackom. Fant se peča z depresijo, v šoli je veliko pritiskov h kulturnim skrajnostim: tretjina sošolcev je obsedenih s spolnimi identitetami, dve tretjini jih je muslimanov. Vmes zeva kulturni prepad.

Povedal mi je, da ga gledajo kot čudaka, ker pravi, da je gej, ampak se mu zdi, da bi to lahko bila samo faza. Morda se bo še premislil, kdo ve. Z muslimani se tako ali tako sploh ne pogovarja, oni so zaprti v svojo eho komoro, ostalih nekaj sošolcev pa sledi najsodobnejšim trendom in trendovsko je biti trans. Kdo to ni, je tarča posmeha.

Pretreslo me je marsikaj iz njegovega življenja: odsoten oče, nerazumevajoči učitelji, redki prijatelji, težke psihološke diagnoze … Pokazal mi je izjemne risbe, temačne, mistične, pedantne, vedel je, koliko bo še moral vaditi, da se izmojstri. Vadil je vsak dan. Imel je tudi žameten globok glas. Skupaj sva zapela Perfect Day Loua Reeda.

Dobil sem občutek, kot da ta naš čudni svet v ravnodušnosti do prihodnosti ne ustvarja živih nastavkov, na katere se lahko mladi nacepijo kot novi poganjki. Pristanejo v majhnem lončku na akvaponičnem »vrtu« v družbi podobno osamljenih cepičev brez korenin. Čudno bi bilo, če ne bi bili depresivni.

Klepetala sva do pozno v noč. Razvedril se je. V nekem trenutku se je nasmehnil in rekel: »Všeč mi je tvoj stil.« Mama mi je naslednje jutro, ko me je zapeljala do avtobusne postaje, rekla, da se ne spomni, da bi se kdaj tako odprl kakemu starejšemu moškemu.

Zavedel sem se, kako lačni so mladi starejših vzornikov, ki jih znajo poslušati in podpreti z iskrenostjo in humorjem. Nisem gej, a lahko rečem, da ljubim Jacka – kot stric in prijatelj. Ljubim Annico in Nicole, Jean-Paula in Michaela, sramežljivega Irca in živahno Albanko. Tako se spreminja svet.

Če bi se približeval le takim, ki so mi sorodni in znani, ne bi srečal vseh teh »čudakov«, ki so mi razširili obzorja. Tuji so in prav zato strašno zanimivi! Da bi jih doživel, sem moral izstopiti iz svoje eho komore in oni so morali zapustiti svoje. Vmes se je dogajal program, predavanja in delavnice, nujna podlaga za intimna srečanja med njimi.

Erotičnost Ängsbacke me je nazadnje naplavila v nepričakovan objem. Plutovinasti zamašek se je zalepil ob drugega, da sva skupaj zaplesala v valovih – brez izgovora in opravičila. Sladko brbotanje je še kako godilo! Ljubil sem poln vseh teh ljudi, a hkrati prazen. Prazen sebe. Objela me je in mi zašepetala na uho: »Tako se spreminja svet.«