Pred dvema mesecema sem opisal, kako sem šel tja. Pa naj podelim še, kako sem prišel nazaj …

A najprej par besed o dveh mesecih izkušnje v Ameriki.

Bil sem v zvezni državi Vermont, ki ima najboljšo epidemiološko sliko. Vermont je majhen kot Slovenija s 1/3 našega prebivalstva. Ameriško razpršene bajte, skrite po gozdovih, in par “urbanih” središč niti ni neka scena, v kateri bi bilo širjenje okužb preprosto.

Poročanje na TV je skladno ameriškemu senzacionalizmu, ampak to je nekaj splošnega, ni prihranjeno za pandemijo. Američani radi govorijo in poročila so dooooolga, zajemajo povzetke dogodkov in potem še en kup mnenj, prognoz, stališč, projekcij, analiz, osebnih zgodb, pa spet mnenj, stališč, analiz, prognoz …

Zunaj vse po starem — po cestah vozijo avti, iz gozdov se sliši pokanje (lovna sezona!), ljudje hodijo v službe — vsi z maskami, seveda. Zanimivo mi je bilo videti, kako malo upiranja odlokom je bilo zaznati: maske so predpisane, maske nosimo, pika.

PCR test, ki sem ga opravil po prihodu, je bil zastonj, za razliko od testa na Hrvaškem, ki me je stal skoraj 100€. V ZDA mi niso tlačili paličice globoko v nos kot na Hrvaškem, ampak so mi dali paličico v roko, da sem jo odvil iz zaščitne folije, z njo sam zakrožil po obeh nosnicah in jo vstavil v plastično kapsulo. Enako pred povratkom v Slovenijo. Evo, za sabo imam že tri negativne teste!

Dva meseca sem prebil več ali manj v krogu istih ljudi, malo doma, malo v ekovasi Headwaters, parkrat sem jedel zunaj v restavracijah, šel v hribe, tekel, kolesaril in v zadnjih dneh tudi smučal. Nič tako posebnega.

Pot domov

Kot pred odhodu v ZDA sem se tudi pred vrnitvijo dobro pripravil: proučil razmere, pisal na policijo v Sloveniji in na Hrvaškem glede trenutnih postopkov, prebral obvestila na spletnih straneh vseh letališč na poti, preveril glede letalskih kart; ker je bil že oktobra en moj povratni let odpovedan, sem vmes spremenil datum povratka in konec novembra prejel še dodatno obvestilo o spremembi vmesnega letališča in še dve obvestili o spremembah ure leta. Zato sem vse natančno preveril, da ne bi slučajno spregledal kakšne spremembe v zadnjem trenutku.

Na majhnem letališču v Burlingtonu so bili prijazni. Letov je malo, potnikov zato tudi. Maske so nujne, pokazati sem moral PCR test in izmerili so mi temperaturo. Na letališču v New Yorku je bilo precej ljudi, spet so pred vkrcanjem spraševali za PCR test in mi izmerili temperaturo. Letalo je bilo povsem polno.

Ob pristanku v Istanbulu sem se spraševal, kako se temperamentni južnjaki kosajo s predpisi. Poslušajo bolj tako. Letalo se še ni povsem ustavilo, ko so nekateri že trumoma rinili proti izhodu. Stevardese so poudarjale: “Počakajte, da se izprazni vrsta pred vami preden vstanete!” Na ekranu je pisalo: “Prosim, sedite!” Toda vsi vstajajo in se rinejo proti izhodu.

Dobrodošel domov na Balkan! 🙂

V vrsti za pregled potnega lista so na tleh nalepke, naj se držimo varnostne razdalje dveh metrov, a tega se nihče ne drži. Morda meter, ne več. V osrednjem delu terminala ljudje šibajo drug mimo drugega po trgovinah, lokalih, restavracijah — vsi z maskami, ok, ampak brez varnostnih razdalj. Letališče je mravljišče.

Domača meja, domači tretma

Let do Zagreba je šel gladko. Na letališču so ob pregledu potnega lista vsakogar temeljito zaslišali. Poslušal sem vprašanja v primeru tistih, ki so bili pred mano. Policist je spraševal za PCR test, končno destinacijo, način poti do tja, Slovence tudi opozarjal, da morajo v roku 12 ur čez mejo.

Ko sem prišel jaz na vrsto, sem že imel pripravljene vse odgovore. Ne vem, ali se je že utrudil od zasliševanja, ampak meni je rekel le: “Slovenija, a?” Prikimal sem in mi je vrnil potni list.

Po kratkem postanku pri prijateljih v Zagrebu, da sem prevzel avto, ki sta mi ga prijazno čuvala, sem se pozno zvečer odpeljal proti Sloveniji. Vedel sem, da znajo biti na meji zapleti, ker je bil moj PCR test star več kot 48 ur; zaradi trajanja potovanja drugače pač ni šlo.

In res, po 10 minutah čakanja v koloni na Slovenski meji policist zahteva PCR test. Ko mu ga pokažem na telefonu, reče: “Ah, to je premajhno, nič ne vidim.” Povečam, spet pokažem, pa me sprašuje: “Kaj je to? To je od 12. 11.?” Pa odvrnem: “Ne, je od 11. 12., samo da v ZDA pišejo datume obratno kot mi.” Pa reče: “Ne vidi tega Vermonta.” Odvrnem: “Ja, je majhen, ampak je v ZDA, gori pri meji s Kanado.” Pa reče nazadnje: “Pojdi ti to kar sprintat v špedicijo.”

Zapeljem se do stavbe špedicije, stopim do pisarne, pošljem test s telefona po mailu prijazni ženski, da ga natisne, se zahvalim, grem do avta in nazaj v kolono. Ko po 10 minutah pridem spet na vrsto, policist gleda test in mi reče, da parkiram ob strani.

Parkiram in čakam 10 minut, da spusti naprej še nekaj vozil, potem odide v stavbo in ga ni nazaj še 10 minut. Ko se vrne, spusti mimo še nekaj vozil in končno pride spet do mene. Pove, da je šel preverit in da je po NIJZ test veljaven, edino prestar je. Pojasnjujem, da drugače ni šlo, da sem pisal na policijo, a mi niso podali odgovora, kako domov v okoliščinah, v katerih sem potoval. Da bi se vedel kot vesten državljan, sem se hotel držati vseh pravil, a bolj kot to se pač nisem mogel.

“Nič,” reče, “natisnil vam bom odlok o karanteni. Če hočete, se lahko greste po preteku petih dni testirat in prej prekinete karanteno.”

Par minut kasneje podpišem odlok in lahko končno nadaljujem pot proti domu. Huh, si oddahnem!

Po polnoči je avtocesta pretežno prazna, srečujem le tovornjake, kombije in redka osebna vozila. Doma me dočakata mir in zvezdnato nebo.

Ni bilo tako težko potovati, ne v eno ne v drugo smer. Manjši zapleti so bili le začimba za popestritev okusa. Ko tako potujem, se spominjam temnopoltih prijateljev iz Afrike in Azije, ki jim je potovanje vedno negotovost. Ko se odpravijo na pot, posebej v Evropo ali ZDA — z vizami in vsemi dokumenti — nikoli ne morejo biti 100% gotovi, da jih bodo spustili noter.

Kot bel Evropejec potujem z zelo visokimi privilegiji v primerjavi z 90% svetovnega prebivalstva. Nič čudnega, da sem bil težje obravnave deležen šele od sonarodnjaka. A z nekaj potrpljenja, razumevanja, prijaznosti in jasne komunikacije se da priti skozi marsikatero formalno ožino.

Deset dni karantene tudi ni nek bav-bav. Prej nagrada kot kazen. Grem uživat še preostalih osem dni, potem so pa že prazniki in se lahko užitek nadaljuje. Juhu! 🙂