Okus imaš po pupusi. Ti pa po cvrtem krompirju. Duh cvrtega krompirja me iz vroče Masaye teleportira v tisti hladni mariborski podhod, kjer sem kot otrok hodil na najboljši pomfrit. Nujno z majonezo in kečapom. Tokrat v kečap namakam pupuse. Ime jecljavih salvadorskih kruhkov izgovarjam s polnimi usti, da drobci letijo po slabo opranem karirastem prtu in v njeno naročje: »Pupupupusa. Pupupusa. Pupusa. Pu-pu-sa.«

Spoznal sem jo v gurmanskem poljubu na severu Italije. Zdaj na drugi strani Atlantika v slogu filma Tampopo iščeva popoln recept za kombinacijo okusa, dotika in gibov. Pupusa je odlična podlaga, posebej v kombinaciji z vročim, ravno prav mastnim krompirjem.

Sivina poznojesenske domače pokrajine je ostala v predvčerajšnjim. Davna preteklost za krilate romarje po človeškem duhu, ki jim je svet dom, zato tudi v največjem direndaju nosijo mir v sebi – ko je zunaj nemi mrak, pa v njih vre od dogajanja. Skozi roza zavesice strmim v senco drevesa, kako pleše v toplem vetru z jezera Nikaragva in mi uprizarja zasebno kitajsko dramo. Dolgolasa kraljična vabi sklonjenega ljubimca v objem, medtem ko kralj preži z viška. Nazadnje jih pogoltne tema brez pojasnila in epiloga, kot nedosanjane sanje.

D206_JiquililloOkna

Zakaj moram na drugi kontinent? Zakaj se moram odklopiti od vsega znanega? Da bi ločil svoj smisel od tujega nesmisla? Da bi videl svoje mesto v kaotični strukturi tega nesmisla? Zakaj preprosto ne priznam, da je iskanje brezveze? Nazadnje se itak vedno prepustim vzgibu, ki mi prinaša največje zadovoljstvo – včasih zdravo, včasih pa tudi do dna bolno – toda zadovoljstvo. To je edino merilo vseh mojih odločitev, iskreno.

Okus imaš po kavi. Ti pa po papaji. Jutro v Granadi. Moje novo ime je Nigma. Rdeče stene poganjajo kri po genitalijah. Sploh ne bi šel nikamor. Toda usoda me meče ven na celodnevni izlet v sončen dan. Vleče me v barakarsko naselje na obrobju mesta. Ozke, prašne uličice. Naglo prekinjeni pogovori. Izginjajoči nasmehi. Sumnjičavi pogledi. Otroški vzkliki: »Gringo! Gringo!«

Naenkrat me od strani strese: »Dolar! Dolar! Tengo hambre!«

Sedem tetoviranih mladeničev stoji na poti, najvišji fant maha z rokami in vzklika: »Dolar! Dolar! Comida!«

Iz dlani mi uide dlan, vidim jo, kako izginja za vogalom hiše. Banditu v zeleni košarkaški majici in nagnjeni šilt kapi stopim tako blizu, da me v nos zbode lahkoten duh alkohola. Nasmehnem se in rečem v preprosti španščini: »Prostovoljec. Nimam denarja. Poglej, moja majica – projekt …«

»Prav, daj mi majico!«

»Mi daš ti svojo?«

»Seveda!«

Grožnje se spremenijo v razigran krohot. Skoraj se že pogodiva, da zamenjava majici, toda topla dlan se vrne in me potegne naprej proti obali jezera. Še prej se izvedensko rokujem z vsemi sedmimi fanti, vroča kri je pozabljena.

Manj ko načrtujem, več ko dopuščam, več prejemam. Včasih si moraš kak dar ustvariti sam, včasih pa moraš vse izpustiti in sprejeti nepredvidljivost, ki skupaj z grenkobo prinaša zdravilnost. Ničesar ne moram! Ničesar!

D078_GranadaDrevoHamake

Vedno me očarajo ogromna sadna drevesa, na primer ti visoki mangovci; pravi drevored se vije vso pot ob cesti. Niti zamisliti si ne morem, kakšno izobilje plodov se obeta čez nekaj mesecev. Takrat ne bi smel nihče več biti lačen, niti za izgovor.

Lena družinica ob cesti prodaja kokose. Drobna ženska leži v senci mladega banjanovca in občasno pobara nemirne otroke. Eden skače okrog mizice s kokosi in bananami in vedno znova hoče pograbiti mačeto, a mu mama ne pusti. Drugi s kolesom vijuga po cesti in vsakič, ko mimo zapelje avto, švigne na rob ceste in se na ves glas zasmeje.

Za večerjo sojin burger s humusom in pivo, namig nežnosti in poezija nočnega neba. Pozni pogovor me potunka v žalost. Samoustvarjeni problemi iz napol razumljenih besed, ker ne maram pogoltniti grenke resnice, da sva le ljubimca za en mesec in konec. Ti si ti in jaz sem jaz. Sprejmi, objemi in igraj igro naprej, tako kot sva jo začela. Obiskujeva kraje, srečujeva ljudi in se igrava z usodo, kadar se ona ne igra z nama. Igra z usodo je vedna negotova. Nikoli ne veva, kaj naju čaka, in vsak plan se rad sprevrže v njegovo nasprotje.

D229_JiquililloColnSidro

Okus imaš po kavi. Ti pa po Pacifiku. Jutro in petelini. Eden tik nad šotorom, ducati na vseh koncih vasi. Bujenje v obrokih od treh do sedmih. Šotor je čisto posran. Iz postelje naravnost v dvanajst kilometrov teka po plaži. Potem gallo pinto z odličnim sirom in viseča mreža.

Playa Jiquilillo se razprostira, kolikor daleč mi sega pogled in še dlje. Nikjer nikogar, le sivi rakci in modri ptički tekajo po pesku, lahkotno, kot da bi lebdeli na zračni blazini. Valovi privabijo pelikane – s krilom centimeter od vrha vala v vrsti letijo kot leteči srfarji. Tihi užitek, brez vidnega navdušenja. Sledovi cunamija izpred osemnajstih let so še vedno povsod. Od zidane hiše, krite s salonitkami, so ostale kulise za žalost in razgledi iz bede v raj skozi okna, ki jih ni mogoče odpreti.

D209_JiquililloOknaNara

V Padre Ramosu se nama v gostilnici pridruži živahna deklica. Pravi, da je stara šest let. Vzame mi žvečno paličico in jo skrije. »Palito, palito!« se hihita. V kotu stoji fantič, zatopljen v igrico na zguljenem avtomatu, ob njem bela kokoška kljuva nevidne drobce po tleh. Oranžada in kola. In igra. Ker ne štejem desetic v svojih letih, se podim okoli mize z vrstnico, ki sem jo pravkar spoznal, in vzklikam za njo: »Palito, papalito, papapalito!« Reživa se in valjava po tleh, nihče se ne pritožuje.

Ničesar več ne pričakujem od nobene srčne pustolovščine. Ne mislim, da sem narejen za katero koli ali ona zame, da obstaja kaj več kot – imejva se čim lepše, tukaj in zdaj. V globini združiva dlani svoje duše, ljubiva, ostaniva večno povezana – toda če naju usoda potegne narazen, si dopustiva srečo in ljubezen v drugih dlaneh in očeh. Brez pogojevanja ljubezni drsim s prsti po tanki pleteni kiti, ki ji okvirja obraz. Je ljubimkanje laž? Kaj pa je hlinjenje zveze, da bi pasal v predalček? Kaj sva? Še tri tedne sva midva, potem bova spet ti in jaz. Dokler se spet ne srečava. Ljubim in sem si hvaležen – da sem, kar sem, da sem, kjer sem, da sem, s komer sem – da sem.

Orgazmični krompir za večerjo iz kuhinje simpatične Mami, zajetne dobrosrčne ženske iz vasi. Potonem v visečo mrežo, svinčnik zariše v beležko spomine in nekaj novih španskih besed. V zraku visi zvok butanja valov in Concrete Jungle Boba Marleya.

N463_InanItahHamaka

Okus imaš po kokosu. Ti pa po banani. Lično tlakovana cesta iz betonskih šestkotnikov vijuga skozi tropski gozd in redke vrtove ob preprostih hiškah. Križanec med drevesom in kaktusom me povabi, da ga zalijem. Dotaknem se hrapavega temno rjavega debla in ga spremljam do pregiba, kjer se začne gladka svetlo zelena koža, pokrita s tankimi iglicami. K sreči vsi nimamo tako izrazitih pregibov med kontrasti naše osebnosti.

Kratersko jezero Apoyo ni ne sladko ne slano, ker v globini ljubimka z oceanom. Nikogar mu ni treba vprašati, ali se to sme ali ne. Prav nasprotno, nevidna zaljubljenost nasprotij zmehča tudi najtrša srca in prebudi v njih romantičnost ob pogledu na skodrano modro gladino. Jezero je dovolj veliko za zaljubljenost vseh nas in dovolj globoko, da ljubosumje izgine brez sledu. Zaplavam dvesto metrov od obale in občudujem strma, gosto poraščena pobočja objet s slankasto ljubeznijo in glasovi ptic. K ljubezni se prileže prav taka pesem. Pesek na plaži je črn kot oglje, da ne pozabim, kako se vse skupaj konča.

N037_LagunaApoyoPot

Še papas fritas in tostones con queso za lahko kosilo in že je čas za odhod. Ne mika me nazaj v mesto, hodim počasi, celo večnost, mimo istih, a že drugačnih dreves, do nabito polnega avtobusa preznojenih teles. Tudi dlan v moji dlani je znojna, a to me ne moti. Okus ima po čokoladi. Jaz pa po nimu.

Zvečer pogovor z Avstralcema Danom in Mel. Mel dela v farmacevtskem podjetju na področju trženja in promocije izdelkov. V kapsulo zdravila iz njenega podjetja je nekdo ženi podtaknil cianid. Od takrat imajo vse kapsule dvojno embalažo in posebno zaščito. Milijoni uporabnikov, ena zloraba – in zdaj vsi plačujejo davek. Že več kot dvajset let nisem zaužil nobene kapsule, zdravilo so mi zeli in dobra volja, predvsem pa to, da ničesar ne jemljem preveč resno. Mel je to všeč. Pravi da dela v farmacevtskem podjetju samo zato, ker je plača dobra in je ves čas med ljudmi.

In kje sem jaz? Nevidna dlan mi greje dlan, čeprav nje ni tukaj. Zaupam, da se vrne kmalu in da se v treh urah ne bo spremenila. Zakaj ne bi zaupal, da se ne bo spremenila v treh letih? Jo lahko ljubim, tudi če bo njena dlan dišala po dvanastih drugih? Ne želim je zavijati v dvojno embalažo in posebno zaščito, rad jo imam svobodno. Ljudje smo kot živali, v jetništvu drugačni kot na svobodi; potem se pa sprašujemo, kaj se je zgodilo z drago osebo, v katero smo se nekoč davno zaljubili. Da ukleneš človeka, ne potrebuješ okovov in rešetk, dovolj je, da krčevito objameš njegovo srce z dlanmi ljubosumja in pohlepa. Najine dlani so sproščene in prijajo tudi preznojene. Da, med ljubimi sem, res med ljudmi.

N225_MasayaPotVulkan

Okus imaš po frescu. Ti pa po prsti. Žeja. Vzpon do kraterja je daljši, kot sem pričakoval, grob asfalt pa najeda moje podplate. Pusta pokrajina se še ni povsem opomogla od davnega izbruha leta 1772. Sonce me pripravlja na ognjeni krst srečanja z vulkanom. Kot naročen se pripelje mimo paznik in nama pomaha, naj se mu pridruživa v džipu.

Razumem, zakaj so prvi Španci, ki so prišli sem, v tej veliki kadeči se luknji videli vrata v pekel. Od spodaj je slišati mrmranje, smrdljivi plini ves čas puhajo v zrak, malo počasi, malo hitro, kot iz grla strastnega kadilca. Grlo mi stiska kisel žveplen okus, rad bi ga izkašljal, a me vsak vdih samo še bolj vzdraži.

D386_MasayaVulkanParkZrelo

V štiristranski brošurici berem slabo prevedena navodila. Prvič, parkirajte avtomobil obrnjen proti izhodu. Drugič, v primeru izbruha se lahko skrijete pod avto. Poskušam v mislih stlačiti debele ameriške turiste pod katerega od avtov na parkirišču. Zaman. Tretjič, ne zadržujte se ob vulkanu dlje kot dvajset minut, posebej, če ste prišli z otroki. Četrtič, uživajte v izjemni zgodovini in favni.

V presenetljivo urejenem muzeju so predstavljeni vsi možni izbruhi vulkana, tektonske aktivnosti, značilnosti lave. Pahoehoe po havajsko pomeni »lava, po kateri je mogoče hoditi bos,« a’a pa je »lava, po kateri ni mogoče hoditi bos«.

N227_MasayaMuzej

Bombe lave lahko letijo na desetine kilometrov daleč. Vulkan Consiguina, nekoč visok več kot tri tisoč metrov, se je leta 1882 v gromozanski eksploziji skrčil na devetsko metrov. Ratreščena pobočja so oblikovala nekatere otoke v zalivu Fonseca, pepel je poletel vse do osrednje Mehike in Kolumbije. Veriga vulkanov se razteza od severa do juga Nikaragve. Zakaj raj vedno tako rad nastane tik nad peklom?

Zaloge v plastenki so pošle, a v muzeju je velik hladilnik. Zato so ljudje tako nepotrpežljivi in neučakani! V vsem: žeji, lahkoti, strasti, ljubezni. Vsega je preveč, preblizu je in prelahko dostopno. Za nič se nam ni treba potruditi. Njena dlan me sama poišče, njene ustnice same željno poljubijo moje, glede večerje mi ni treba skrbeti, lahko bom izbiral med ducati restavracij, ne morem se izogniti sitosti. Nekje v globini drobovja pa čutim tektonske premike, ki bodo prej ali slej končali v izbruhu.

Na avtobusu nas zasuje množica prodajalk tega in onega. Imajo svojo frekvenco, v kateri vpijejo: »Pooooollo! Pooooollo! Agua! Agua! Gaseosa! Gaseosa! Frescofrescofresco!« Piščanec, kruh, pijače, prigrizki, zdravila, igrače … In mi mislimo, da so supermarketi napredek? Tukaj ti hrana, pijača in vse drugo dobesedno pade v naročje – kar med vožnjo z avtobusom. Nič čudnega, da sem še jaz stalno lačen.

Za večerjo tokrat odličen buritos, tacos in pretreseno mleko, se pravi milkshake. Jutri pa post v spomin na črni pesek in sušo na vrhu vulkana in zato, da ne pozabim uživati v obeh skrajnostih, v obilju in pomanjkanju.

N277_ConcepcionZice

Nate živi v Nikaragvi že dvanajst let. Ves čas se trudi pomagati lokalni skupnosti. Pravi, da bi se – če bi takrat vedel, kar ve zdaj – kar ustrelil. Nihče se noče zares spremeniti, posebej, če se tujec dela pametnega o tem, kako je prav živeti, celo vpričo nespornega alkoholizma, nasilja v družini in zlorabe otrok, na katere jih ta mladenič opozarja. Dejanja je možno skriti za družinske stene, ne pa tudi grenkobne sence v sklonjenih pogledih. Samo pretvarjamo se, da so pregibi med kontrasti naše osebnosti nevidni.

Edini povod za nasilje je strah, podedovan po nevidnih vzvodih »kulture«, ki prepoveduje resnico. V prvi vrsti lažemo sami sebi z govoričenjem o aktivnostih, da bi izboljšali svet, v istem hipu pa se obračamo stran od več kot očitnih dejstev. Aktivnost je, pogosteje kot ne, beg pred delom. Ko sem aktiven, sem utrujen, ko delam, sem sproščen, ker me ni strah.

Nate živi z utrujenimi domačini iz dneva v dan. Ženske tarnajo, ker v vasi ni frizerke, ker so trgovine tako daleč, ker možje potratijo večino denarja za alkohol. Še nad marsičim drugim bi zagodrnjale, če bi jim kultura to dopuščala. Življenje v laži je razvlečena bolečina, resnica zareže enkrat, zareže globoko, ampak tudi osvobodi. Tega se vsi bojimo.

Toda po malem je Nate le dosegel nekaj zmag. Mnogim moškim nudi dobro zaposlitev, ženske imajo možnost zaslužiti s kuhanjem v hostlu, otrokom je na voljo varen kotiček za igro in učenje. Najteže je z ribiči. V enem dnevu ribarjenja (najraje kar z dinamitom) zaslužijo tudi več kot sto dolarjev na dan, medtem ko mnogi kmetje toliko zaslužijo v celem mesecu. Nazadnje pa vse zapijejo. Kako njih spremeniti?

Vzhodnjaška modrost pravi, da je težko zbuditi človeka, ki se dela da spi, še teže pa človeka, ki misli, da je buden. Tak mora trčiti ob steno, da se zave. Zadnje dni ugotavljam, da je brezglavi dir civilizacije najboljša rešitev, ker bomo tako vsi skupaj silovito trčili ob zid – torej se bomo predramili vsi, ne pa le tisti v prvi vrsti. Do takrat bomo bezljali in garali do izžetosti. Medtem sam ležim v viseči mreži in pišem esej za bistrega slovenskega bralca in modro bralko, ki zmoreta biti neaktivna in včasih tudi strahu pogledati v oči.

D141_ElOcoteStarecZDrvi

Pragozda se ne bojim, pa vendar ne maram iti tja. Pot do San Carlosa bi bila dolga, popeljala bi naju v neukročeno divjino, toda tega preprosto nočem. Kaj naj počnem v krajih, ki jim res nimam čisto ničesar dati? Taka mesta je treba pustiti pri miru in jih občudovati od daleč. Od tako daleč, da jih ne poškoduje ne le naš korak, naša dlan, ampak celo naš jezik, oko ali misel.

Na posteljnem pregrinjalu v ceneni sobi sedi panter med modrimi in rumenimi rožami na živo oranžni podlagi. Gleda me postrani, češ, kaj pa iščeš tukaj. Vzorec se ponovi vsakih trideset centimetrov, prav tako se ponavlja panterjev pogled. Postavlja me pred dejstvo, da ne vem, kaj je moj dom, kje je moje mesto v tem svetu. Kot da bi želel, da se počutim krivega, ker sem od prednikov podedoval zmedo, strah in odtujenost od temeljev bivanja. Nasmehnem se, ker vem, da je to samo eho stoletnega zla, s katerim so bili zastrupljeni moji pradedki, samo zato, ker se je nekoč davno neka kraljična zaljubila v nekega berača. Noben panter me ne obsoja, obsojam se sam. Za zdaj bom sklenil kompromis. Premaknil se bom nekam vmes: še vedno na spoštljivo razdaljo od San Carlosa, a tudi dovolj daleč od betonske džungle.

N160_JiquililloSonceListOgraja

Okus imaš po hlebovcu. Ti pa po grenivki. Znova v raju nad peklom. Otok Ometepe. Zla slutnja zastira Mesec prav na najdaljšo noč. Ples v ritmu bobnov, večerja v temi in domača čokolada do zadetosti. Veselje brez alkohola, ples brez drog, pogovor brez besed.

Izgubim se na poti domov. Včeraj mi je rekla, da sem razsvetljen. Že takrat sem se smejal, zdaj se krohotam. Ravno toliko sem razsvetljen kot kresnička v škatlici za vžigalice. Dokler sem tam, osvetljujem ves »svet«, ko zletim na prosto, morda naduto mislim, da je to, kar razsvetljuje ves svet, še vedno moja svetloba. Zdaj, ko se je spustila noč, vidim le tri korake pred seboj. Pa še ti trije koraki so odvisni od treh baterij v naglavni svetilki.

N345_InanItahSolsticij

Kljub temu ne pogrešam ulične razsvetljave, ne prosim lune, da se spet pokaže izza oblakov in mi osvetli pot. Z bosimi stopali neslišno stopam po goli zemlji, oblih vulkanskih kamnih, travi in suhem listju. Z očmi bi težko sledil komaj opazni poti čez pašnike, kavne plantaže, sadovnjake in gozd, podplati pa takoj začutijo, kdaj me zanese. Iščem prehode čez žičnate ograje, prečkam suhe hudourniške struge in po eni uri romanja po temi nazadnje le prispem do prvih hiš. Skozi temačen prehod stopim v vonj po praženem krompirju.

Domačini me nasmejano nagovorijo: »Se ha perdido?«

»Si, si. Donde es Balgüe?« vprašam.

Prašna pot me hitro pripelje do glavne ceste. Še malo pa sem doma. Le trije dnevi so minili, odkar sem v InanIti postavil šotor, pa že pravim, da grem domov. Nič čudnega. Mirnega diha in koraka se bližam živozelenemu platnu, svetlim lasem in znani dlani. Za toplino doma ni nujno ognjišče, dovolj je odeja in objem dveh teles.

N471_HaciendaMeridaConcepcion

Zadnji pogledi s trajekta na Ometepe mi izvabijo solze. Kapa oblakov na vulkanu Concepcion je lepša kot kadar koli doslej. Jočem, ker se k temu pogledu pač prileže hladna solza. Tako je to s kontrasti naše osebnosti: da bi kaj občutil močneje, se zavijem v nasprotje. Nič mi ne manjka, njene dlani sem dobil dovolj, le srebrn mesečev nasmeh je ostal zastrt s črnim peskom z jezera Apoyo. Kaj to pomeni? Kako se bo vse skupaj končalo? Koliko dlani me še čaka? Kdo bi vedel. Še sreča, da ničesar ne jemljem preveč resno. Spominjam se le, da je nazadnje imela okus po vidiva se kmalu.