“Če bi nas odplaknilo na samotni otok, ne bi vedeli niti, kako pojesti drug drugega,” je Rob Hopkins razmišljal o kronični nesposobnosti sodobnega človeka (v dokumentarcu Demain – Jutri). Sposobni ljudje drugače vzpostavljajo odnose z drugimi sposobnimi ljudmi kot nesposobni z nesposobnimi. In v sedanji družbi smo v stanju kronične nesposobnosti.
Brez trgovin si ne bi znali priskrbeti hrane, si narediti oblačil, zgraditi doma, narediti ali popraviti orodja … Vse gradimo na monetarni ekonomiji, ki je niti ne razumemo niti ne obvladujemo …
Toda obstajajo ljudje, ki si upajo delovati drugače in se učijo naprednih oblik sodelovanja. V San Sebastianu v Baskiji sem se v zadnjem tednu junija 2016 udeležil konference Art of Collaboration, na kateri smo izmenjevali znanja o sodelovanju.
Predaval sem o akciji Očistimo svet 2018, na 3-urni delavnici podajal navodila, kako presegati osebne in skupinske omejitve, delil navdih na podlagi dosežkov Mreže za preporod Istre.
Udeležil sem se delavnice o Sociokraciji 3.0, se z izvedenimi fasilitatorji (oz. moderatorji) poglabljal v vprašanje dosega in funkcije fasilitiranja v današnji družbi, klepetal o vzpostavljanju razumne, humane družbe …
Ganila me je zgodba, ki sem jo slišal zadnji dan konference San Sebastianu v klepetu s Patri. Patri je delala leto dni v Kinshasi, prestolnici DR Konga, in potem še nekaj časa v hribih v Afganistanu. Ko je bila že nekaj časa v Afganistanu, je nekega dne stopila iz hiše v zasneženo jutro. Na dvorišču je stal snežak — vključno s korenčkom za nos, kamenčki za zobe, metlo v roki …
Takrat jo je streslo strašno spoznanje: če bi v Kinshasi snežilo, si ni mogla niti predstavljati, da bi jo na dvorišču dočakal snežak. Ne glede na težke razmere so se ljudje v Afganistanu še vedno zmogli igrati. V Kinshasi igre preprosto ni bilo.
Zamislite si trenutek spoznanja, da nekje na svetu ne obstaja igra, da si ljudje tega ne morejo privoščiti ali si sploh predstavljati, kaj to je!
Kako naj človek reagira na to? Z resnobnostjo? Jezo? Bojevitostjo? Sovražnostjo? Ali morda z igrivostjo?
20. LET GLOBALNE MREŽE EKOVASI V EVROPI
Iz San Sebastiana sem se odpravil v ekovas Arterra, kjer smo na 20. konferenci Globalne mreže ekoloških naselij proslavljali zadnje dosežke, izmenjevali znanja, plesali, si pomagali in se povezovali.
Pred 50 in več leti, ko so se ekovasi začele, so pomenile umik iz mainstreama. Postavljali so jih ljudje, ki niso znali vzpostavljati odnosov z obstajajočo družbo. Do danes so te oaze trajnostnega sobivanja dozorele in se odpirajo širši družbi ter z njo delijo znanja, ki so jih nabrala v odmaknjenosti. Z druge strani se širša družba ozira k ekološkim naseljem, ker prepoznava vrednost nabranih izkušenj, ključnih za obdobje tranzicije, v katerem smo. Prebivalci ekoloških naselij so vse bolj udeleženi v politični in gospodarski realnosti sodobnega sveta. Globalni izzivi nas bodo vse zadevali, če ne bomo nekaj naredili in bili soudeleženi v spreminjanju celote. Moramo biti v interakciji in se pogovarjati, kako preobražati družbo v smeri trajnosti.
Robert Hall je poročal o nedavnem seminarju v Evropski komisiji o tranziciji proti zeleni ekonomiji. Gre za navdihujoč, a žal počasen razvoj dogodkov – politična volja ni dovolj brez aktivne udeležbe ljudi. Odločevalci se zavedajo, da lahko le 15% sredstev usmerijo v nove ideje, 85% denarja pa hrani “business as usual”. Vedo, da bi to bilo treba spremeniti, a ne vedo, kako. Mislijo, da je rešitev dizajn novih produktov, Robert pa meni, da je rešitev človeška inovativnost na ravni lokalnih skupnosti.
Pomembno je opolnomočanje skupnosti, sprememba vedenja, podpora ljudem, ki se želijo spremeniti – najsi v urbanih ali urbanih okoljih. Tudi v Bruslju so posamezniki, ki vse to razumejo, saj Bruselj ni monolit. Razmisliti je treba, kako naj vlade olajšajo prinašalcem sprememb izvajanje njihovih dejavnosti, ter kako stimulirati povprečnega Evropejca, da prevzame iniciativo za svojo blaginjo in dobrobit.
Robert je podelil tri modrosti, ki jih vidi kot ključne prispevke ekoloških naselij širši družbi.
1. Sreča in blaginja ljudi. V mnogih državah že govorijo o Bruto nacionalni sreči in prav to je eden ključnih fokusov v ekoloških naseljih.
2. Zmožnost živeti trajnostno na lokaciji, kjer pač smo. Ekovasi znajo živeti dobro na zelo različnih lokacijah po vsem svetu v vseh klimatskih pasovih; proizvajajo hrano, trajnostno ravnajo z vodo, skrbijo za ljudi, vladajo sami sebi. Ni nam treba osnovnih potreb pokrivati s transportiranjem stvari z enega konca sveta na drugega.
3. Ponovno povezovanje z zemljo in najdenje globljega smisla bivanja. Ekološka naselja se posvečajo osebnostni rasti, smislu življenja. Potrošništvo prinaša praznino. V ekovaseh se ljudje povežejo s svojim globljim smislom in z naravo.
LAKABE
Nekoliko zahodneje in višje (na 750 m nadmorske višine) od Arterre leži vasica, ki je bila konec sedemdesetih v razpadanju. Kot prvi so jo naselili fantje, ki so se izogibali služenju vojaškega roka. Čakali so, da gredo v zapor, pa so se po smrti generala Franca zadeve spremenile in so se nazadnje naselili v vas Lakabe – jo zasedli oz. (kot temu pravijo domačini) “okupirali”. To je prva “okupirana” vas v Španiji.
Kot priseljenci so se lotili obnove razpadajočih hiš, prišle so tudi ženske, že leto zatem so se rodili prvi otroci.
Že kmalu so vzpostavili pekarno kruha. Danes ob običajnem dnevu spečejo 400-500 štruc polnozrnatega bio kruha. Žitarice kupujejo od kmetov v okolici, ki so se preusmerili v eko pridelavo sredi obširne pokrajine, ki je pokrita z monokulturnimi žitnimi površinami. Večino prodajo v Pamploni, nekaj tudi drugod.
Gojijo tudi mnoge živali: krave, koze, kure, konje. Na nekaterih področjih je možno nabirati kostanje. Klima ni nič kaj prijazna. Vse leto je relativno hladno, tudi poleti ni hude vročine. Pozna se vpliv Atlantika z ene in Pirinejev z druge strani.
Leta 1991 so jih prijatelji na občini opozorili, da se bo spremenil zakon in da lahko le še tisto leto uveljavijo, da so lokalna skupnost z uradnim svetom in upravo. Kasneje se je zakon spremenil, in bi moralo v lokalni skupnosti biti vsaj 50 ljudi. Pohiteli so in Mavel, ena od ustanoviteljic, je postala svetnica. Zato nimajo težav z dovoljenji za gradnjo, saj gredo po dovoljenje k Mavel. Seveda se ne gradi kar vse po vrsti, ampak obnavljajo stare hiše čim bolj tradicionalno in o tem tudi obveščajo pristojne urade. Poleg obnovljenih hiš so postavili le dve novi – eno slamnato za mlade in eno novo kamnito.
Upravljajo s 600 ha zemlje – 500 ha gozda in 100 ha obdelovalnih površin.
Odločanje poteka zelo kolegialno imajo različne nivoje sestankov, na vseh rotirajo vodenje. Nosečnice lahko pridejo tja rodit s pomočjo doul in preživet prve mesece z dojenčkov v varnem podpornem okolju skupnosti. Ko gredo mladi na univerzo, jim skupnost krije šolnino.
Financirajo se večinoma s prodajo kruha, izobraževalnimi programi, delavnicami in moderiranjem, poleg tega pa večino hrane zase pridelajo sami, so samooskrbni. Imajo skupno ekonomijo; finančno jim gre zelo dobro.
PLES, TEK, SANJE IN SOLIDARNOST
Sonja-Vera iz Švice je vodila Ples življenja, ob večerih se je spontano zgodila kontaktna improvizacija. Užitek se je zvijati med telesi ljudi, ki čutijo sebe in druge, ki se upajo in znajo dotakniti.
Z mlado Cynthio sem stekel do vrha bližnjega hriba in po poti fasal dva konkretna trna. Razgled s točke moči je bil izjemen. Drug dan me je tek zapeljal do reke, mrzla voda je bila osvežujoča. Sedeli smo na bregu in se pogovarjali o življenju, o odnosih, o ljubezni in spolnosti. Spraševali smo se, kako neki naj se mladi naučijo ljubezni, če se jo imajo priložnost učiti od enako neukih mladih, kot so sami – na skrivaj pred odraslimi, s strahovi, negotovostmi, zmedo in še ogromno druge prtljage, ki jo prinašajo s sabo v odnose.
Z Rosalie iz Los Portalesa smo delali na sanjah, odkrivali plasti moških in ženskih arhetipov, raznih reravnovesij in nemoči, globoko zakoreninjenih vzorcev, ki se skozi sanje enega razkrivajo za vse.
Mario iz Valle del Elfi je povedal, da je v njihovi bližini te dni izbruhnil požar na odlagališču odpadkov. Strupi so se dvignili v nebo in onesnažili vso dolino. Ljudje so ostali brez pridelka, morali so se začasno odseliti. Nihče ne ve, kakšna je zares razsežnost posledic. Odziv prisotnih je bil izjemen – takoj so bili pripravljeni priskočiti na pomoč. V škatli, ki je zakrožila po prostoru, se je hitro nabralo malo manj od 10.000€. Še en primer moči skupnosti, ki deluje hitreje in učinkoviteje kot vsaka zavarovalnica.
PRIHODNOST SVETA
Zadnji večer smo se ob kavču, kjer dela internet, zaklepetali do poooozno v noč – o zreli rabi moči, o o okvirih in domenah delovanja, o odgovornosti, o neredu v naših organizacijah, o razpuščenosti, o izgorelosti, o odhajanju starih članov, o vključevanju novih, o nedoslednosti in neučinkovitosti, o pomenu povezav, o opolnomočanju mladih, o prevzemanju vodstva znotraj polja moči, o sociokraciji itd.
Fascinira me bogastvo in notranja lepota, ki jo izžarevajo mladi ljudje, ki živijo in delujejo v skupnostih. Oni so prihodnost sveta, saj bodo bodoče generacije učili, kako živeti skupaj: kako graditi hiše, pridelovati hrano, oblikovati tkanine in oblačila, kovati lastno orodje – SKUPAJ. Če se bodo takšni ljudje znašli na samotnem otroku, jim ne bo niti na pamet padlo, da bi poskusili pojesti drug drugega, saj bodo znali z lahkoto poskrbeti drug za drugega.
