Povzetek intervjuja na Radiu Trst, ki ga je imel z menoj Pavel Volk pred nekaj meseci …

Intervju je res luštno izpadel, pa sem si rekel, naj bo na spletu še za vse tiste, ki ne slišijo do Trsta! 🙂

Kolikšen je okoljski odtis uporabe stranišča na splakovanje? (Vključno z zlorabo pitne vode, gradnjo samega stranišča in grezničnih naprav, izgubo gnojiva ipd.)

Izkoristil  bom vprašanje, da postavim na glavo naše običajno razmišljanje. V sodobni družbi nujno potrebujemo kulturno spremembo: da ne vidimo stranišča kot odtoka za odplake, ampak kot zbiralnik dragocenih virov.

Fekologijo bolj kot negativni zanima pozitivni odtis. Ta pride s pametno sistemsko ureditvijo. Na primer: če bi iztrebke ustrezno zbirali in obdelali, bi lahko zagotovili petino plina za kuhinjske potrebe v gospodinjstvih in po 6 ton gnoja za vsak hektar slovenskih vinogradov in oljčnikov.

Moj zelo okviren izračun je, da z organizacijo stranišč, kakršno imamo, potratimo na vsako stranišče vsaj 100€ mesečno v primerjavi z bolj pametnim straniščem. Že tu sem se namučil z izračunom, ogljični odtis pa je še veliko težje izračunati, če upoštevamo vse dejavnike.

Najlažje je ovrednotiti izgubljena hranila, če jih primerjamo s tržnimi vrednostmi NPK gnojil. Na posameznika potratimo neposredno ca. 20 € hranil letno. WC papirja izgine v WC na osebo okrog 50€. pa dodajmo še X evrov za čistila, stroške vzdrževanja, popravila itd. Pa je to le prva stran »cevi«, na drugi sta vodovodni sistem, kanalizacijski sistem, rastlinska čistilna naprava, ekološke posledice itd.

Z mehkimi ukrepi in skrbjo za kompost kot za skupno dobrino, bi razbremenili občinski proračun in bi bil gnoj kakovosten del krožnega gospodarstva, ne pa breme. Tu vidim prve možnosti, kje odščipniti vsaj par deset evrov od tistih 100€, ki jih sicer potratimo.

Sami zato zagovarjate stranišča na štrbunk?

Zagovarjam pametne rešitve po tehtnem ovrednotenju in premisleku. V mestih so stranišča na splakovanje smiselna, posebej glede na to, da so že tam. Potem je dobro delati na optimizaciji obstoječega sistema: od školjke do čistilne naprave. Centralni sistem lahko na primer pred kompostiranje vstavi učinkovit pogon za pridelavo bioplina – kar marsikje že deluje.

Na podeželju so kanalizacijski projekti dragi, ker vsak meter cevi veliko stane. Da ne omenjam možnih okvar in onesnaženja podtalnice, ker daljša ko je cev, prej kje kaj poči in se niti ne vidi. Veliko pametneje je ob vasi umestiti rastlinske čistilne naprave s čim manj cevi in spodbujati prehod na kompostna stranišča s subvencijami in izobraževanjem. To je prvi korak. Pa ljudje se morajo navaditi, da je del odgovornega bivanja aktivna skrb za svoj lastni drek. To potegne za seboj odgovornost za zdravje ter tudi krepi kulturno in politično pismenost.

Ponekod se polagoma uveljavljajo kompostna stranišča. Kako sploh izgledajo?

Sto variant je že na voljo in angleška knjiga Humanure jih lepo opiše. Nekatera so skoraj enaka kot običajna in se vse zgodi v tehnološko naprednem drobovju: (gravitacijska) centrifuga loči tekočino od trde mase. Najpreprostejši je t.i. »šit-pit« oz. »drek-jarek«, ki ga izkopljemo ob grmovnici ali drevesu, da jo neposredno pognojimo in sproti zastremo. Seveda je nujno dobro poznati rastline, da jih ne poškodujemo in da ne onesnažimo okolja. Vmesne različice so zelo različne: klasična stara stranišča na štrbunk, pa bolj moderna z ločevalniki, sušilci blata ipd. Meni so najbolj všeč rešitve, ki ločujejo urin in blato, ker se s tem izognemo smradu. Urin je zlato, ker je v njem večina hranil.

Glede na našo prehrano pa marsikdo trdi, da človeski drek ni kaj prida gnojilo.

To je mit. Drek – in urin – sta polna dragocenih hranil. In če upoštevamo, koliko nas je na planetu, je skupna vrednost vseh teh hranil ogromna.

Enkrat mi je ena gospa rekla, da uživa hrano iz trgovine, zato svojega dreka ne bi dala na vrt. Pa sem komentiral: »Kaj pa če bi jedla ekološko? Dolgoročno je ceneje. Potem bi kompostiran drek dala na vrt in zaključila krog. Potem bi jedla zdravo zelenjavo z vrta, kakec bi bil vse bolj čist in bi ga brez težav dala na vrt.«

Mene v smislu hranil bolj kot drek zanima urin. V urinu je sicer še več raztopljenih snovi, ki so lahko škodljive in se nabirajo z bioakumulacijo (zlasti ostanki zdravil, pesticidov itd.), ampak s tem trčimo ob vprašanje: »Čakaj, čakaj! Ne skrbiš zase, ustvarjaš škodljiv urin in pričakuješ od države, da ga prevzame in očisti. Kaj pa če bi, kot uči fekologija, poskrbel za svoj lastni drek? V vseh pomenih: od izločkov pa do duševnega, duhovnega in telesnega »sranja«, da ne bi bil v breme drugim in družbi – pa tudi samemu sebi!

Obstaja kakšno temeljno načelno-teoretsko besedilo fekologije?

Moja sveža knjiga Novi človek: navodila za uporabo umešča fekologijo v širši kontekst pristne človeškosti. Le v tem kontekstu ima fekologija smisel kot celota.

Obstajajo večje človeske skupnosti, ki so se povsem odpovedale zahodnjaškim pristopom k upravljanju s človeškim drekom?

Seveda. V ekoloških vaseh je sprememba straniščnih navad pogosto med temeljnimi vrednotami. Ljudje se hitro navadijo, da je stranišče zbiralnik virov in jim to postane res všeč. Ko gredo kakšni obiskovalci ekovasi nazaj v mesto, mi včasih pišejo, da jim je kar težko potegniti vodo, ker jim je žal, da drek konča med odplakami. Posebej to opazijo otroci.

Postopoma se vse več naprednih mest zaveda problema in rešujejo, kar lahko, na koncu cevi. V Stockholmu, denimo, imajo že desetletja sistem »od stranišča do tanka« ki danes oskrbuje z bioplinom 130 mestnih avtobusov in 1000 manjših vozil. V Grazu imajo sistem »od friteze do tanka« za mestne taksije. Pa še bi lahko našteval.

Kako bi lahko v mestnem okolju vsaj delno vnesli načela fekologije?

Težko je. Ne zato, ker ne bi bilo pametno in koristno. Kulturne navade so premočne. Občine lahko delajo sistemske ukrepe na koncu cevi. Občani pa lahko po malem ukrepajo na začetku cevi. To so majhni začetni koraki. Če se najprej prevzgojimo v miselnost, da je stranišče zbiralnik virov, se vse spremeni. Potem potrebujemo še dobro izkušnjo, da vidimo, da pametno kompostno stranišče smrdi manj kot običajno.

Ko smo že pri smradu. Eno je smrad stranišča, drugo pa oddaljene posledice nitrifikacije in fosforifikacije voda, ki potegnejo za sabo smrad, alge … ko boste plavali v morju, pa vas bo motilo sluzenje – posledica povišanja hranil v morju – se spomnite, da ste del teh hranil prispevali sami, ko ste splaknili stranišče, ker nobena čistilna naprava ne pobere 100%. Lahko pa bi vsa ta hranila bila na voljo sadovnjaku.

Kompostna stranišča v mestih so smiselna ob skupnostnih vrtovih ali v povezavi s kmetijami, sicer so sama sebi namen. So pa druga področja, kjer ima fekologija kaj za prispevati.

Fekologija pa se ukvarja tudi z načini kakanja. In tudi s tem v zvezi so straniščne školjke pravcata nadloga.

Točno to. Na straniščih sedimo, kar je anatomsko narobe. Pravilneje je čepeti. V Italiji me še marsikdaj kje razveseli čepeče stranišče. Tako bi bilo prav povsod. Fekologija sega v ekologijo in tudi v zdravje!

Katere zdravstvene posledice prinaša sedeči način sranja?

Sedenje, ko lulamo in kakamo, prispeva k zaprtosti, hemoroidom, apendicitisu, divertikulozi, inkontinenci itd. Večina teh posledic se nabere skozi desetletja in težko vidimo povezavo. Seveda čepenje ni čarobna rešitev za vse težave, se pa večkrat izkaže, da pomaga in prej ko začnemo, bolj zmanjšamo tveganja. Se pa ljudem navadno zatakne že pri tem, kako sploh počepniti na običajnem sedečem stranišču. Temu problemu posvečam precej strani v svoji knjigi.

S fekologijo se ukvarjate že kar nekaj let. Se načela in prakse fekologije uveljavljajo tudi v našem okolju?

Uveljavljajo se premosorazmerno ozaveščenosti in volji. Negativen vpliv ima status quo, saj je družba togo utirjena in ima velikansko inercijo. Zato so načela fekologije kot kaplje v oceanu – ena tu, druga tam. Tisti, ki izkusijo pozitivne učinke, gradijo novo inercijo. Bolj ko delčke nove inercije povezujemo, več možnosti ima, da se uveljavi na sistemski in tudi kulturni ravni. Sicer pa je fekolog vsak, ki prevzema odgovornost zase in za družbo, ki skrbi za svoj lastni in naš skupni drek ter je spoštljiv do vsega, kar je na koncu, na dnu. Presodite sami, ali je tega danes več ali manj.