V arhivu sem našel en čudovit primer filozofije zmagaš-zmagam-zmagamo (win-win-win), pa naj vam bo kot darilo za praznike …

Prijatelj John mi je pred leti povedal, kako je ob koncu 80-ih delal v tiskarni in fotokopirnici v eni od evropskih prestolnic. Bil je mlad, plača je bila borna. Šef mu je nekega dne naročil, da izračuna materialne, operativne in amortizacijske stroške vseh strojev, da bodo bolje razumeli čisti dobiček.

Izračun je pokazal, da so bili stroški droben del cene uslug in izdelkov, ki jih je podjetje ponujalo, večino so predstavljale marže.

Ko je John videl, kako visoke so marže, se mu je utrnila poslovna ideja. Šefu je rekel, da je pripravljen delati ves tisti čas, ko je bila tiskarna sicer zaprta, skratka ponoči, pod pogojem, da dela zastonj, da sam krije operativne in materialne stroške in zadrži le dobiček – s tem da je sam odgovoren za pridobitev nočnih strank in upravljanje s stroji.

Šef je bil zmeden in ni vedel, kako opravičiti, da ima delavca v tiskarni vso noč – celo brez plače! John je bil vesel, ker je bil naenkrat na svojem. V nočnem času je bilo dela sprva malo, ampak je hitro naraslo, ker je ponujal nekoliko ugodnejše cene in je obdržal celotno maržo, ki tudi pri znižanih cenah ni bila majhna.

Pred prijatelji se je pohvalil, da ima sredi mesta na voljo za dvanajst ur na dan vrhunske računalnike in tiskarske stroje za svoj posel. Vprašali so ga, koliko ga stane najemnina. Odvrnil je, da ne plačuje nobene najemnine. Vsi so se čudili, kako je to mogoče.

V podjetju so bili presrečni, ker je promet rasel tudi podnevi, bili so namreč edini v mestu, ki so ponujali štiriindvajseturne usluge. Dodana vrednost za podjetje je bila odlična reklama in delavec, ki je, z njihovega zornega kota, delal zastonj, oziroma poskrbel sam zase je bil neverjetna dodana vrednost.

Dodana vrednost za Johna je bilo to, da je zadržal maržo in v samo šestih mesecih zaslužil toliko, da je šel na svoje.

Ko je odhajal, je v podjetju nastala panika, saj niso imeli predvidenih sredstev za nočne delavce, sploh pa je bilo nemogoče pričakovati, da bi kdo delal dvanajsturne nočne izmene – brez plače! A zdaj je bil posel že tako utečen, da so se morali prestrukturirati in vpeljati osemurne izmene in ustrezne turnuse. Izjema je postala pravilo.

Spomnim se Johnovega obraza, ko mi je to pripovedoval – nasmeh do ušes. Ni izigral sistema, samo našel je neizkoriščeno nišo in se za pol leta naselil vanjo, ker je videl v njej potencial. Videl je razkošje, kjer bi drugi videli nočno trpljenje.

Kako bi lahko John podal štafetno palico, da bi ga nekdo nadomestil v simbiotskem razmerju s tiskarno, kjer so vsi na boljšem: direktor, delavec in stranke? Ko bi se tega dalo zlahka naučiti in požrtvovalnost prenašati kot virus, bi s sredstvi, ki so nam kot družbi na voljo, lahko dosegali mnogokratnik tega, kar dosegamo.