10 resnic o bosonogi hoji

Sledi nekaj odlomkov iz članka iz prejšnje številke Pomagaj si sam! (Priloga Jane – priporočam!).

V zadnji številki, ki je pravkar izšla in jo lahko dobite pri prodajalcih revij, pa lahko izpod mojega peresa berete nasvete človeka, ki si je pomagal sam … Spodaj torej nekaj izvlečkov o bosonogosti:

*       *        *

1. resnica: osnovni razlog, da nosimo čevlje, je ta, da jih nosijo vsi drugi

»Ampak čevlji so potrebni, da nas ščitijo, grejejo, krasijo …« bo marsikdo ugovarjal. Toda zakaj moramo vedno imeti obutev na nogah? Tudi ko sedimo za mizo v pisarni, hodimo po gladkem parketu in mehki preprogi? Zakaj čeveljce natikamo že dojenčku?

Pod vsemi izrečenimi »argumenti« proti bosonogi hoji tiči neizrečeni strah pred drugačnostjo. Ni nam dovolj, da imamo čevlje, moramo imeti točno določene čevlje. Čevlje nosimo, da ne bi izstopali. Tudi drugim ne dopuščamo drugačnosti, ker nam je težko sprejeti, da smo morda mi sami v zmoti.

Barefoot on 2500 m mountain

2. resnica: zdrav čevelj ne obstaja

 Noben čevelj ni narejen po meri človeškega stopala in niti ne more biti.

Vsakršna teža na stopalu (torej daleč od težišča telesa) popači naravno motoriko koraka.

Že najmanjša peta spremeni razmerje teže med sprednjim in zadnjim delom stopala in zamakne prav vse sklepe od stopala navzgor. Visoka peta močno deformira celoten skelet.

Prišpičen ali zaobljen vrh čevlja gnete prste skupaj, povzroča atrofijo sklepov in uničuje osnovno anatomsko os stopala, ki bi morala teči naravnost od vrha palca do sredine pete.

Potlačen palec ne more nuditi opore pri odrivu; s tem ohromimo naravno amortizacijsko sposobnost stopala.

K temu pripomorejo tudi vložki za čevlje, ki podpirajo stopalni lok in mu onemogočajo naravno delovanje. Stopalni lok je glavni »amortizer« pri hoji in teku, pravilno pa ga krepimo le z bosonogo hojo; nadomestiti ga ne more noben umetni pripomoček.

Privzdignjen prstni del čevlja je bil ustvarjen zato, da olajšuje korak, saj podplat čevlja nikoli ni enako elastičen kot koža. Obuto stopalo pri odrivu nikoli ne doseže naravnega kota 55 stopinj glede na tla, ampak ostaja na približno 25 stopinjah.

Zaradi vseh navedenih dejavnikov izgubimo velik del površine stika s tlemi – v povprečju 50-65%. S tem izgubimo tudi stabilnost in čut za podlago.

3. resnica: Podplati so pomemben organ dotika

 Ko nosimo kakršno koli obuvalo, ne čutimo tal. Otroci, ki shodijo bosi, ne gledajo toliko v tla, kot otroci, ki se učijo hoditi obuti. Bosi podplati odlično »berejo« podlago, in otroku ni treba še s pogledom preverjati, kam stopa.

Če stalno hodimo bosi, postanejo možgani dovzetni za podatke o podlagi, ki jih odčitavajo podplati. Zato se bosonogci manj spotikajo, zelo redko pohodijo kaj ostrega ali spodrsnejo. Bosa stopala tako vzpostavljajo temeljni čut pri orientaciji v prostoru.

Podplati od stalnega nošenja čevljev otopijo in izgubijo naravno odpornost, pa še nakopljemo si težave, kot so žulji, kurja očesa, glivična obolenja itd.

4. resnica: Stopala so zelo odporna na mraz (in vročino)

Ekstremitete so naravno hladnejše od trupa in tudi bolje prenašajo mraz. To sposobnost izgubijo, če so stalno zavite v oblačila.

Že v nekaj letih lahko navadimo stopala, da jim je udobno pri temperaturi okrog 5°C; brez težav lahko vzdržijo tudi temperature okrog 0°C, med stalnim gibanjem in v suhem vremenu pa tudi pod lediščem.

Povrhu tega so bosonogci odporni na vročino in jim ni težko hoditi niti po precej vročem asfaltu.

5. resnica: stopala lahko »dihajo« le, ko so bosa

 Koža na podplatih naravno raste hitreje kot drugod na telesu, prav tako se stopala močno potijo. Ko hodimo bosi, odmrle celice in znoj sproti obrusimo ter prezračimo kožo, v čevlju pa ustvarjamo idealne pogoje za razvoj mikroorganizmov in smrada. (To žal drži tudi za minimalistično obutev.)

Bosonogci ne poznamo glivičnih obolenj stopal in smradljivih nog. Po drugi strani še tako umazane podplate, ko se vrnemo z dolge hoje – celo po mestnih ulicah – čudovito umijemo z dvominutno hojo po rosni travi ali minuto drgnjenja ob zmočeno hrapavo površino.

6. resnica: Noben zakon ne prepoveduje bosonoge hoje

Biti bos je človeška pravica. Prepoved vstopa ali gibanja v določenem prostoru samo zato, ker je nekdo bos, je akt čiste diskriminacije. Zdravstveni, varnostni, higijenski, estetski ali kulturni razlogi so navadno le stvar internih pravil ali norm, včasih pa so tudi čista kaprica uslužbenca, katerega bose noge osebno morda niti ne motijo, a sklepa, da gotovo obstaja kak zakon, ki jih prepoveduje.

Bosonogci najpogosteje naletimo na »spuščene zapornice« v konservativnem okolju, kjer je tudi sicer veliko predsodkov in ksenofobije. Toda s pokončno držo in odločnostjo lahko gremo bosi kamor koli: sam sem vstopil v EU parlament (v Bruslju in Strasburgu), v naš Državni zbor, rokoval sem se s predsedniki držav, komisarji, župani, ministri, prenočeval v hotelih s petimi zvezdicami, potoval z letali, vlaki, avtobusi – vedno bos.

Celo bosonoga vožnja avtomobila ni prepovedana! Policisti vas lahko kaznujejo zaradi vožnje v neprimerni obutvi (visoke petke, japonke, cokle ipd.), saj v taki obutvi nimate ustreznega oprijema na pedalih. Če vam policist ob bosonogi vožnji slučajno ne bi dal miru, ga kar izzovite (če premorete dovolj samozavesti): kako je mogoče z bosim podplatom imeti slabši oprijem kot z robustnim policijskim čevljem?

7. resnica: bosa stopala so temelj fizične lepote

Če ne nosimo čevljev, postanejo stopala atletsko utrjena in s tem lepa. Koža se odebeli, a ostaja rožnata in elastična, poveča se le trpežnost podplata in gibčnost vseh sklepov v stopalu.

Ljudje, ki dolgo hodijo bosi, izžarevajo izredno mero prizemljene samozavesti in stabilnosti.

Deformacije stopal se neizogibno odražajo na celotnem telesu. Zdravo, lepo stopalo je torej dobesedno temelj osebne lepote.

8. resnica: stopala potrebujejo hojo in tek (in še kaj …)

 Bosa stopala dobijo zares zdravo obliko le, če jim nalagamo raznoliko gibanje po raznolikem terenu. Odprt palec in zdrav stopalni lok dosežemo ob kombiniranju bosonoge hoje in teka. Samo hoja je premalo. Človek je po naravi bosonogi tekač!

9. resnica: le z bosimi stopali smo elektro-magnetno ozemljeni

Vsi vemo, kako pomembno je ozemljiti hišo, saj s tem poskrbimo za odvajanje statične elektrike in preprečimo škodo ob udaru strele. Tudi naše telo se giblje med naravnimi in umetnimi elektro-magnetnimi polji. Stik bosih stopal s tlemi omogoča prost odtok nabranih elektronov v zemljo, posebej med hojo po vlažnih gozdnih tleh ali rosnem travniku.

V urbanem okolju se ljudje izredno redko dotaknejo naravne površine z bosimi podplati ali dlanmi. Elektromagnetni »smog« pahne organizem iz naravnega ravnovesja in doprinaša k razvoju mariskatere bolezni.

10. resnica: manj čevljev, manj stroškov

 Dandanes redkokdo poseduje manj kot deset parov obutve. Prepričani smo, da potrebujemo posebne čevlje za posebne namene. Ene copate za doma, druge za telovadbo, tekaške za tek, košarkaške za košarko, gojzarje za v hribe, škornje za v dež, zimske škornje za v sneg, gumijaste škornje za na vrt, plesne čevlje za ples, lovske za lov …

Jasno, da bosi ne moremo smučati ali drsati ali (tekmovalno) igrati nogometa, pri mnogih športih in hobijih pa (posebej kot rekreativci) bosonogi povsem dobro shajamo. Če se s čim takim ne ukvarjamo, potem pa sploh nimamo pametnega razloga, da kupujemo cel kup čevljev.

Pa ne pozabimo: čevelj z veliko rabe ponosimo in ga moramo zamenjati, bosa stopala pa se sama obnavljajo in krepijo.

Namesto 11. resnice …

 Strokovnjak za bolezni nog Dr. William A. Rossi je dejal:

»Štiri milijone let je bilo potrebnih, da se je razvilo edinstveno človeško stopalo in posledično znamenita človeška hoja, mojstrovina bionengineeringa. Toda v le nekaj tisoč letih in z zgolj enim malomarno oblikovanim pripomočkom, našimi čevlji, smo izkrivili čisto anatomsko formo človeške hoje, onemogočili njeno tehnično učinkovitost, jo prizadeli s pritiski in obremenitvami ter zanikali njeno naravno veličastje, ki se izraža v obliki in lahkotnosti giba od glave do stopal.«

Nisem ne paničar ne utopist, ne sprašujem se niti: »Kako smo lahko tako zašli?« niti: »Kdaj bo prišel ta dan …?« Iz osebne izkušnje vem, da ljudje slepo ponavljajo za večino in da prezirajo »neprilagojence«. Novih navad ne sprejemajo razumsko, vanje jih je možno le preslepiti – bodisi z udarno reklamo ali splošnim družbenim trendom.

Bosonogost bo zato še dolgo nekaj obrobnega, čemur se bo večina posmehovala. Ta posmeh ni sad védenja, izvira iz gole nečimrnosti. Toda če bi nekdo dve leti vztrajal bos, se ne bi več posmehoval, tudi če bi se nazadnje odločil spet obuti, saj bi imel izkušnjo. Največji sovražniki zdravega napredka so kritiki brez izkušnje.