… proizvede industrija obutve vsako leto. To seveda pomeni, da prav toliko čevljev letno konča v košu za smeti. Pardon, vsi čevlji ne končajo v košu za smeti! Mnogi končajo v jarkih ob cesti, v rekah in morjih.
Ta kratek video prikazuje čiščenje 1 m2 obale nekje v JV Aziji:
Če si ga ogledate, boste videli, da so na 1 m2 našli 115 sandal (japonk). Vse jih je naplavil ocean. Če jih je toliko na 1 m2, koliko jih je potem na tisočih kvadratnih kilometrov svetovnih plaž?
Kolega Roman Peter, pobudnik projekta Trash Hero, govori o tisočih in tisočih kosov obutve, ki jih oceani nenehno naplavljajo na obale. Nič čudnega — 40 milijard čevljev pomeni vsaj 200.000 ton letno. In če jih le 10% uide v oceane, je že to ogromno.
Ko sem po spletu brskal za viri o shoe waste oz. odpadkih zavoljo čevljev, sem o količinah odpadkov čevljarske industrije našel nekaj zanimivih študij, poleg tega pa sem naletel predvsem na hvaljenja proizvajalcev obutve, kako prispevajo k globalni ekologiji, saj so začeli izdelovati čevlje, ki jih je možno bolje reciklirati, zato bodo manj smetili.
Le v družbi, kjer je hudo svinjanje standard, je možno prodati malo manj svinjanja kot ekološko prakso.
Industrija obutve si želi več prometa, zato ji niti na misel ne pade, da bi promovirala manj potrošnje, kaj šele bosonogost. Obenem je dejstvo, da najmanj odpadkov ustvarijo izdelki, ki ne nastanejo. Posebej izdelki, ki niti niso potrebni.
Po 11 letih bosonogosti si upam s precej več gotovosti kot prej trditi, da so čevlji v mnogih primerov nepotrebni, v mnogih pa celo škodljivi. A o tem sem pisal že pred leti v blogu 10 resnic o bosonogi hoji. Zdaj imam že obilo izkušenj v raznoraznih okoliščinah — moja stopala so čila in zdrava. Upam si trditi, da je na tem področju manj dejansko več!
Barefoot on 2500 m mountain
Gotovo je podobno na mnogih drugih področjih — pri obleki, hrani, stanovanjski opremi itd. A ne bi se rad ujel v isti film kot industrija in se razglašal za ekološkega, ker smetim malo manj kot drugi. Svojo ekologijo bi raje gradil na dobrem in pozitivnem, kar se razvija in gradi, ne pa na zmanjševanju negativnega. Moja motivacija, da sem bos je užitek. Ekologija je stranski učinek.
V Zarji sem v članku o toaletnem papirju pred leti zapisal:
“Zdi se mi, da bi otroke morali najprej naučiti uživati in šele potem pisati, računati, delati; brez sposobnosti uživanja je težko začutiti razliko med bogastvom in revščino, težko je zares vedeti, kaj je dobro in kaj slabo. Kar pa je najhuje, kdor ne zna uživati, se ne mara potruditi.”
Še zdaj tako mislim. Če znamo uživati, znamo stvari uporabljati. Denimo takole:
Če se bomo naučili uživati v tem, kar je, ne bomo nezadovoljni nad tem, česar ni. Morda. To si lahko le predstavljam. Globalni trend je drugačen — še, še, še, še … nezadovoljstvo pa hrani potrošnjo, torej potrošništvo brez njega ne more.
Nič čudnega, da je bosonogost — kot načelo, ne dobesedno — v sedanji družbi na obrobju. Morda ste že slišali za Barefoot College? Tam pravijo:
“Revolucija ne bo prišla z agresijo. Prišla bo z iskrenim opuščanjem sistemov, ki nas ne predstavljajo, in enotnostjo s tistimi, ki nas.”
Navajam ga kot primer inovativnosti in gradnje boljše družbe na izobraževanju, opolnomočanju in ne le na “sezuvanju čevljev” kot takih. Nosite svoje čevlje! Ko jih ponosite, lepo poskrbite za njih in potem kupite nove. Dixi!
