Onychofagia ali grizenje nohtov je pogosta oralna navada otrok in mladostnikov. Prisotna je pri približno 30% otrok, starih med 7 in 10 let ter pri 45% najstnikov. Tudi približno 10% starejših od 30 let si še vedno grize nohte.
Ste tudi vi (kdaj bili) onychofagist (nohtogrizljač)? So vam kdaj mazali nohte s feferoni ali drugimi ogabnimi substancami? So jih porezali, kolikor se je le dalo, da jih le ne bi grizli? So vas kregali, zmerjali? Ali pa ubrali drugačno taktiko in vas prijazno prepričevali, da se to ne spodobi za pridne fantke in punčke? Vas je sram, če vas kdo zaloti med tem početjem?
Časi so se spremenili, toda grizenje nohtov še vedno ni nekaj, kar bi starše navdajalo z navdušenjem. Čutimo ga kot problem in kako drugače ga rešiti kot tako, da ga zatremo?
Morda se vam bo zdelo prismuknjeno, ker branim in zagovarjam grizenje nohtov. Morda ne boste marali slišati, da si otrok grize nohte zaradi vseh nas in naših nespametnih navad. Rekli boste: »Živčen je, ker se je tak pač rodil. Kaj imam jaz s tem?«
Če ne grizete nohtov (oz. če se ne spomnite, kako ste si jih nekoč grizli), ne boste mogli razumeti otroka s to potrebo. Ne boste razumeli sprostitve notranje napetosti. Prav tako mu boste teže pomagali, da se navade znebi, ko spozna, da je ne mara ali ne potrebuje.
Iz prve roke …
Kot dolgoletni nohtojedec se zmorem postaviti v kožo otroka. Pri meni grizenje nohtov ni obsesija, temveč tako praktično opravim nekaj, za kar bi sicer potreboval pripomočke (škarjice, ščipalce ipd.; pilico nadomestim s kamnom). Včasih me grizljanje nohtov tudi sprosti. Ko sem zaspan za volanom, me zbudi. Nohtov nimam z reklame, grdi pa tudi niso.
Štiri desetletja grizenja nohtov so me naučila, da:
1. je to odziv na dolgčas, tesnobo, strah in živčnost,
2. z njim (vsaj zdi se mi) nadomestim primanjkljaj mineralov, kadar jem slabšo in rafinirano hrano,
3. me najbolj prevzame takrat, ko sem preobremenjen ali stisnjen v kot,
4. se je proti njemu nespametno bojevati s prisilo,
5. prinaša tudi koristi: nekaj bakterij koristi imunskemu sistemu.
Ko me kdaj zmoti predolg noht – denimo, ko igram kitaro – ga brez zadržkov pogrizljam, da me ne moti več. K temu me ne vleče sla, grizljanje uporabljam, ko je praktično.
Otrok vam je ogledalo
Mnogi starši se grizenja nohtov bojijo. Kaj če se bo otrok inficiral z zanohtno umazanijo? Kaj če se mu noht zatakne v grlu? Kako nespodobno je to!! Kaj si bodo drugi mislili?
Toda grizenje nohtov ni samo vedenjsko odstopanje, kot trdijo strokovnjaki. Lahko je tudi pristna potreba. Ko vam primanjkuje kakega minerala, ga pač vzamete iz shrambe (v tem primeru nohta) in zaužijete. Vzroki za primanjkljaj niso le prehrambni, saj tudi stres, živčnost in preobremenjenost vplivajo na količino mineralov v telesu. Pa tudi sicer je logično, da so si praljudje pogrizljali nohte, kakor si jih grizljajo mnogi primati.
Če gledate na svet strogo skozi očala kulturnih vzorcev, se vam utegne moje sklepanje zdeti čudaško in se vam gabiti. Otrok teh vzorcev (še) nima; reagira spontano in, ko se pojavi potreba, pač grize nohte. Nekateri nohte med zobmi tudi zmeljejo in pogoltnejo, mnogi pa jih potem izpljunejo. Kaznovanje otroka zavoljo spontanosti lahko vodi k še bolj kompulzivnemu grizenju nohtov.
Da bi res dobro razumeli vzroke, ki oblikujejo navade otroka, se boste morali dobro zazreti v ogledalo. Vi sami posredno ali neposredno vplivate na oblikovanje njegove osebnosti. Njegov prvi in najpomembnejši učitelj ste. Toda gotovo ste že od koga slišali, da ni otrok nič manj učitelj vam, kot ste vi njemu.
Če se znate učiti, boste pomagali sebi in v eni potezi rešili težave obeh. Pogosto je to, kar otrok vzbuja v vas in vašem partnerju ali širši družini, nekaj, kar kliče po celjenju. Kadar temu ne prisluhnemo, se otrok odzove z obsesivnimi vzorci, med katerimi je tudi grizenje nohtov. Če želite spremeniti njega, morate v prvi vrsti spremeniti sebe. Pomagalo bo tudi, če se postavite v njegovo kožo – morda tako, da se mu kdaj spontano pridružite pri grizljanju nohtov.
