Danes me je poklicala Sonja iz Maribora in se mi zahvalila, ker je z endogenim dihanjem odpravila 17-letne težave z migrenami.
Kaj imam jaz s tem? Pisal sem o endogenem dihanju, res. Imel sem nekaj delavnic in zaupal v to zanimivo samozdravilsko metodo, ki temelji na spremembi dihalnih navad. Ampak zakaj gre “hvala” meni? Če se Sonja ne bi potrudila in več mesecev vadila, rezultata ne bi bilo. A je širjenje podatkov res tako hvale vredno?
Pred leti mi je neka ženska, podobno, rekla “hvala”, ker je s čepečim kakanjem odpravila desetletja trajajoče težave z zaprtjem. Nisem vedel, kaj naj ji odgovorim … hvala za “hvala”, je bilo vse, kar sem lahko izustil.
Težave nas ne iščejo. Pač so. Vse bolj se mi zdi, da Indijci niso zaman verjeli v karmo in da so težave vsajene v nas, da se z njimi rodimo. Le izživeti jim moramo s čim manj sekiranja. Ko depresija pride, ji lahko rečem “hvala”, ker me uči presegati depresijo.
Še eno vprašanje mi danes vrvi po glavi: Ali moram biti brez bolečine, da bi pomagal drugim biti brez bolečine? Zdi se mi, da ne. Ne gre toliko za vprašanje popolnosti, kot za vprašanje realnosti. Življenje je trpljenje, je bojda rekel Buda. Dlje ko človek živi, bolj vidi, da je imel Buda prav. Obenem “trpljenje” ne pomeni nesrečo, pomeni le dejstvo, ki se mu ni mogoče izogniti. Kako nanj reagiramo, pa je stvar modrosti, izkušenosti in notranjega miru. Popolnost me ne zanima. Zanima me stanje, v katerem sem zmožen reči hvala vsemu, kar se mi zgodi, tudi če do tega ne čutim navdušenja.
Hvala!