Jaz sem popoln potrošnik!

potrošiti – narediti, da ni več razpoložljivih materialnih dobrin (SSKJ)

Koliko povsem dobrih predmetov zavržemo samo zato, ker nas je nekdo prepričal, da potrebujemo nove? Kar naprej odmetavamo povsem uporabne stvari in kupujemo nove. Potrošništvo bi bilo, če bi stvari dejansko potrošili do konca in ne bi za njimi ostalo nobenih sledi. Kar delamo danes, je v resnici potratništvo. Pridi, kupi, zavrzi — dokler to postavljamo za temelj gospodarstva, je z nami nekaj strašansko narobe.

Jaz sem v bistvu popoln potrošnik! Če se želite naučiti potrošništva, berite naprej …

Za zmagovalni občutek med kakanjem — da nič ne bi šlo v nič.

Vse predmete uporabim povsem do konca njihove uporabnosti. Ponosim oblačila in jih potem uporabim za predpražnike, cunje, zastirko za vrt. Odpadni papir roma v peč, prav tako odpadno jedilno olje in odpadni vosek od sveč (posebej čajnih) – večkrat iz odpadnega voska in stenja iz odpadnih bombažnih niti naredim nove sveče. Za kurjavo uporabim tudi posušene olupke agrumov. S pepelom posipam vrt, uporabim pa ga tudi za razgrenitev oljk. Ogrevam se s pečjo na drva, ki je pri prijatelju v kotu nabirala prah. Cevi za dimnik sem nabral pri drugem prijatelju.

Star pisker je “radiator”, v katerem voda akumulira toploto, zadaj temu služijo stare šamotne opeke, dimnik je iz starih cevi, izolacija okrog dimnika je iz starih strešnikov in ilovnate zemlje (zemlja ne gori), na tleh je stara omela (ročaja ne potrebujem).

Svoje iztrebke skompostiram in na koncu končajo pod sadnim drevjem kot gnojilo. Urin zbiram, redčim z vodo in uporabljam kot gnojivo za vrt. Organskih odpadkov od hrane praktično ni, saj vse pojem do konca. Tisti minimum organskih odpadkov, ki jih pridelam, skompostiram vkopljem v gredice. Vodo od pomivanja posode uporabim za zalivanje vrta.

Še zdaj na potovanjih spim v spalni vreči z bombažno notranjostjo, ki jo je prijatelj hotel odvreči že kakih deset let nazaj. Druga, neuničljiva JLA spalna vreča je starejša kot jaz a še vedno služi. Uporaben dežnik sem pred leti našel obešen na smetnjak, drugega v travi ob cesti.

V družbi, kjer je vse za enkratno uporabo, pride do kroničnega pomanjkanja domišljije in iznajdljivosti. Najhujša posledica je ravnodušnost do prav vsega, ki se pogosto stopnjuje v osornost. Na koncu dobimo nesposobne in jezljive ljudi, ki ne znajo ne videti, ne izkoristiti, kaj šele ustvarjati možnosti. Taki pasivno krivijo druge za svoje težave. Družbi so vedno v breme, tudi kadar “delajo” za njo.

V današnji “demokraciji” vlada anonimna avtoriteta brez čuta za človeka. Tako nimaš komu vzklikniti: “Cesar je vendar nag!” Nago je povprečje. Zavijamo se v ceneno blago, umetno oprano in polikano, da je za kratek čas res videti dragoceno; potem ga je treba nadomestiti z novim.

Ljudje mislijo, da tisti, ki imajo veliko, že samo zato uživajo veliko. Resnica pa je drugačna. Veliko stvari je zgolj veliko potenciala za uživanje, kar ne pomeni samo po sebi veliko uživanja. Prav nasprotno: stvari lahko postanejo breme, zaradi katerega ne uživamo niti v tem, čemur se trenutno predajamo. Manj je več. Toda niti trohico manj, kot je potrebno, da življenje teče radostno. Ta življenjska filozofija gre v dve besedi: razkošna preprostost. Vredno se je naučiti ohranjati točko ravnovesja, ki človeku omogoča potovanje skozi življenje z osebnim minimumom prtljage in maksimumom doživljanja. Ta točka je za vsakogar drugačna, se pa prav v njej skriva Življenje.