Kako veš, da boš preživel?

Že davno so modri možje primerjali politike s klopi. V glavnem velika rit, nad njo pa majhna glava, prisesana na gostitelja.

Odpornost na parazite je temelj preživetja. Da bi bil nanje odporen, se moram z njimi srečati, pa ne le enkrat! Moram z njimi živeti in jih spustiti nase in vase. Potem bo telo sprožilo imunske vzvode in jih krepilo. Vsekakor na nekatere parazite ne morem postati odporen, take moram znati prelisičiti.

Človek sem, bojda najbolj inteligentno bitje na planetu. Zakaj bi se bal enega navadnega klopa? Mar ne znam biti pametnejši kot on? Ga detektirati, zagrabiti, izpuliti in zmečkati? Ne glede na to, kako velik je! Če mi sesa kri in mi grozi z boleznimi, je čas za preživetvene reflekse, ne za sentimentalnost in usmiljenje.

Danes sem prvič letos po goščavi okrog doma nabiral šparglje. Bos, kot vedno, sem gazil po grmovju v umazanih belih hlačah in beli majici. Ko sem res daleč od katere koli poti stopal po zasilnih stezicah, ki si jih utrejo srne, sem se začel ozirati po hlačnicah za klope — izkušnje iz preteklosti so me naučile, da je klopov na takih stezicah veliko. In res, brž sem opazil pet, šest korenjakov, kako šibajo po levi hlačnici. Na desni so bili še štirje. Mirno sem jih likvidiral in nadaljeval pot.

Vsakih pet minut sem preveril hlače in jih spet naštel sedem do dvanajst. Skupno sem jih v dvajsetih minutah lomastenja po grmovju naštel: 68 majhnih, 2 odrasla samca in 1 samico (veliko z rdečim zadkom). Odraslo samico moraš res močno pritisniti, da jo pokončaš!

So se mi kaj gabili?

Ne.

Mi jih je kaj žal?

Ne.

Sem brezčutna, divja zver?

Hm?

Sprašujem se, ali nismo prav zaradi naivne sentimentalnosti in zmedene neodločnosti tu, kjer smo. Na telesu naroda je prisesan cel kup velikanskih klopov, mi pa smo v nekem bedastem kompleksnem mentalnem stanju, betežni, pomehkuženi in odrezani od samopreživetvenih refleksov, povsem nezmožni ukrepati.

Če imaš klopa, ga pač izpuliš in greš dalje. Iz tega ne delaš scene, ni se ti treba nikomur opravičevati, pravdati pred sodišči … Klop samo počne to, kar mu je v naravi. Nič naklepnega, nič groznega, nič za sodišče. Jaz ga enako spontano in sproščeno izpulim in zmečkam, kot se on name prisesa. Nič naklepnega, nič groznega, nič za sodišče.

Če se vrnemo k velikim klopom, velja pripomniti, da problem današnje družbe sploh niso oni — politiki, bančniki, tajkuni. Oni  se samo vedejo v skladu s svojo naravo — sesajo! Problem je otopelost lokalnih in širših skupnosti, povrhu tega pa še globoka amnezija — ne vemo več, niti kdo smo, niti kaj bi radi, niti kam gremo. Ne zavedamo se svojega smisla in namena; ne mislim na filozofsko, religiozno, izumetničeno, temveč na povsem telesno, prizemljeno, fizično zavedanje. Ostali smo brez temeljnih preživetvenih veščin in instinktov.

Če k temu dodamo še veliko odrezanost ljudi od parazitov — danes nam sesajo kri po dolgih iglah in slamicah. Že dolgo jih nismo čutili na koži, ni nas srbelo in skelelo in žgalo. Zdaj nas najprej uspavajo (TV, internet itd.) in nam potem v spanju pripnejo nevidne cevke. Saj veste, danes je vse wireless …

Šele ko se bo omamljeni narod zavedel svoje biti in identite, svoje telesnosti, takrat bo nonšalantno izpulil vse klope, jih zmečkal in se ne bo niti ozrl nazaj. Ljudje bodo začutili poganskega duha skupnosti, sedli bodo za mizo in delili, kar so ta dan nabrali in skuhali. Preživeli bodo, ker jim použitih hranil ne bodo izsesali brezdelni velikoritneži.

In kako sem lahko zares prepričan, da bom sam preživel?

Ko si zvečer za vsak slučaj še enkrat pregledam in pretipam celotno telo in na desni lopatici natipam še enega klopa. Brž ugotovim, da ni mozoljček, in ga začnem s poslinjenim sredincem vrtinčiti. Po kakih tridesetih krogih je parazitu tega očitno dovolj in spusti prijem. Čutim, kako zdrsne s prvotnega položaja. Z nohtom ga pazljivo potegnem s kože, čeprav ga ne vidim, in si ga prinesem v vidno polje. Še samo noht na noht – pk! – in njegova zgodba je končana.

Parazit dragi, najdem te, tudi če te ne vidim! Najdem te celo na hrbtenici, pod pazduho, za ušesom, na riti … Najdem te, ker te poznam, ker se te ne bojim, ker sem ti ničkolikokrat pustil laziti po sebi. Poznam te, ker nisi wireless!

Raje živim s sto otipljivimi klopi, kot z enim izmuzljivim politikom.

V glavnem, šparglji so bili odlični!