Moje življenje je eksperiment brez konca.
Ko sem se odločil postati svoj lastni poskusni zajček pristne človeškosti, je moje celotno življenje nenadoma dobilo smisel.
Vedno sem bi nekomformist. Čim sem shodil, že sem gol tekal naokrog po parku.
Nedoslednosti so me mučile. Posebej, ko sem opazil ljudi govoriti eno in delati drugo. Do srednje šole se je opaženih nedoslednosti nabralo že ohoho; pretresalo me je, koliko je dvoličnosti v svetu, v katerem živim.
Uprl sem se, kot se pač upre najstnik. Našel sem se v kontra-kulturi …
… in kasneje še v alternativni duhovnosti. Odrasel sem v ateizmu socialistične Jugoslavije, zato se mi je krščanska doktrina zdela dvomljiva in preveč od človeka ustvarjena, da bi me duhovno prepričala. Višji smisel sem tako iskal drugje.
Od ateizma do nove religije
V tem času so mi pod kožo zlezli eksistencialisti. Nisem mogel nehati brati Camusa, Kafke, Bulgakova, Joycea ipd. Pustili so me z zevajočimi eksistencialnimi vprašanji. V duhovnem vakuumu socialistične dežele sem se obrnil proti vzhodu.
Pri šestnajstih sem prvič prebral Bhagavad-gito in nekaj drugih knjig o indijski filozofiji. Pri osemnajstih sem srečal Hare Krišna bhakte in se čez šest mesecev pridružil njihovemu ašramu. Tedaj še nisem vedel, da bom sedem let življenja preživel kot menih.
Strogost, meditacija, celibat, predanost služenju in preučevanje indijskih spisov so me močno zaznamovali. Zaljubil sem se v preprostost in osvobojenost od nepotrebnih potrebščin. Smisel sem našel v nenavezanosti in askezi.
Za nekaj časa sem naredil premor pri opažanju nedoslednosti v svojem ožjem okolju. Kritičen sem bil le do širše družbe, ne pa tudi do Hare Krišna skupnosti.
Sem lahko normalen?
V zadnjem letu meniškega življenja si več nisem mogel zatiskati oči za nedoslednosti. Zapustil sem ašram in opustil strogo duhovno disciplino.
Pri šestindvajsetih sem končal sam na ulici s tremi škatlami lastnine, brez družine, kamor bi lahko šel, brez denarja, prihrankov, univerzitetne diplome … Toda imel sem globoko zaupanje v Božjo previdnost.
To je bilo dovolj, da sem v enem dnevu našel dobro službo in v enem tednu stanovanje.
Po mnogih letih življenja v “balončku” nisem vedel, kakšen je sploh “pravi” svet. Nisem vedel, ali je kaj od tega, kar sem se naučil v ašramu, sploh kaj vredno. Izkazalo se je, da je!
Izkazalo se je, da svet, v katerega sem se vrnil, ljubi zanesljivost in disciplino! Imel sem prave lastnosti in veščine in še mnogo več.
V stiku z družbo kot tako sem dojel, kako dober prevajalec in lektor sem postal, kako dober pisatelj, kako napredno je bilo moje poznavanje jezikov, kako priročno je biti dober kuhar in maser, obvladovati retoriko in javno nastopanje …
Še vedno pa sem bil drugačen. Nisem pasal v splošno kulturo, nisem bil nomalen.
Nisem se mogel zares zliti s prevladujočo družbo. Moja pozornost na nedoslednosti je bila budnejša kot kadar koli prej!
Nisem normalen in to je ok!
Sedem let sem spal na tanki rogoznici, prebujal sem se ob štirih zjutraj, potem tri ure meditiral in pel, s trdim delom sem služil višjemu namenu, sede na tleh sem zaužil dva vegetarijanska obroka dnevno, kakal sem čepe, posedoval sem bore malo, živel brez denarja …
Nič čudnega, da se mi je bilo težko navaditi na to, čemur je večina rekla “normalno”.
Vedel sem, da ne spadam več v ašram, a vedel sem tudi, da ne spadam v večinsko družbo. Videti je bilo, da ni druge alternative, zato sem se umaknil v naravo, da bi živel kot sodoben puščavnik, odmaknjen tako od duhovne tradicije kot od splošne družbe.
V poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih sem razvij ljubezen do jadranja na deski, teka, plavanja, kolesarjenja in kmetovanja. Spoznal sem permakulturo in ekološka naselja.
Še šest let je trajalo, da sem se si razložil napetost med izkušnjo iz ašrama in izkušnjo prevladujoče družbe ter to prelil v besede.
Razkošna preprostost in pristna človeškost
Odkril sem, da navade, ki sem jih razvil v ašramu, nosijo vrednost onstran duhovne prakse. Razčlenil sem jih in jih primerjal s sodobnimi prevladujočimi vedenji. Sad poglobljenih raziskav so bile na desetine člankov in intervjujev. Odločil sem namensko živeti skladno s tem, o čemer sem pisal.
Tako se je nazadnje rodila knjiga Človek: Navodila za uporabo. V slovenščini je izšla leta 2007. Postala je uspešnica zdaj lahko rečem, da se je šele s knjigo zares začel moj eksperiment pristne človečnosti …
Kaj je zajemal ta eksperiment?
Želel sem si razumeti, kaj čisto človeškega tiči pod debelimi plastmi umetne kulture. Kdo sem v resnici? Kaj ostane, ko odvzamem kulturo? Ko jo odstranim v celoti! Je sploh možno iti vse do “golote”, ki bi ji lahko rekli človek-žival?
Odločil sem se poskusiti. Bil sem radikalen, a ne do te mere, da bi se resno izpostavljal v javnosti in tvegal, da me odpeljejo v kak posebni zavod …
Moj najradikalnejši eksperiment v javnosti je bila bosonogost. Spraševal se se, ali si lahko privoščim biti bosonog vedno in povsod. Izkazalo se je, da je moja družba zadosti odprta za kaj takega, in tako sem leta 2007 objel bosonogost v vseh letnih časih.
Šest let sem živel v prikolici na 9 kvadratnih metrih z dohodki, ki so daleč pod pragom revščine. A ker so bili moji izdatki zelo nizki, sem si lahko privoščil celo opremo za jadranje na deski (rabljeno, pa vendar), vrsto potovanj in prostovoljsko delo za privlačne projekte.
To so bila zlata leta mojega pisanja. Izdal sem še tri knjige in okrog dvesto člankov in esejev. Tudi predavanj in delavnic, ki sem jih vodil, se je nabralo več sto.
Človek v službi planetu
Moja drža služenja je našla mesto v ekovaški mreži in gibanju Očistimo svet. Moj osebni način življenja se ni dosti spremenil, toda prevzemal sem vse več odgovornosti, sodeloval s širšo družbo in prevzemal pobudo.
Bil sem sopobudnik in soorganizator akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu. S tem sem odmaknil fokus od knjig in se posvetil mreženju, organizaciji masovnega gibanja, izobraževanju in moderiranju. Da bi bolje razumeli, kaj smo dosegli leta 2010, si poglejte dokumentarec Tistega čistega dne.
V veliko čast mi je, da sem bil eden pionirjev tega zdaj globalnega gibanja, ki povezuje na desetine milijonov ljudi. Vsi ti ljudje z velikim zagonom čistijo nelegalno odložene odpadke v skoraj 200 državah.
Skozi vse opisano sem ostal zvest stalni bosonogosti. Doslej sem potoval bos v 43 držav, večinoma v vlogi podpornika ekipam, ki so si zadale nalogo izvesti enodnevno vsedržavno čistilno akcijo. Bosonog sem se srečal z visokimi državniki in moderiral na desetine dogodkov.
Moj način življenja in moje delo sta pritegnila pozornost režiserja Borisa Petkoviča. Leta 2016 je posnel portretni dokumentarni film Nara = Človek. Film odpira okno v eno leto mojega vsakdanjega življenja.
Leta 2014 sem bil soustanovitelj skupnostnega projekta Sončni griči Istre. To je tudi kraj, kjer trenuntno živim, v trajnostno obnovljeni stari kamniti hiši ter z drugimi v skupnosti prispevam k lokalnemu in regionalnemu razvoju v smeri trajnosti in regeneracije.
Leta 2019 sem izdal angleško različico knjige Človek: navodila za uporabo. Leto 2020 je posvečeno zagonu knjige. Potem bomo še videli, kam me bo želja po služenju popeljala naprej …