V nedavni debati z muzo tistega trenutka Katjo mi je z jezika sfrčala ena strašna zgodbica, ki fletno ilustrira način življenja sodobnih ljudi, zlasti v odnosu do užitka in trpljenja. Tukaj sem jo še razširil in polikal … Ne zamerite, ker je spet fekološko obarvana …
Predstavljajte si vse nas, kako sedimo v krogu v pričakovanju obroka, lačni in željni nečesa dobrega. Toda hrano nam streže stroga teta, mrkega, jeznega pogleda. Vsi se je bojimo, ker nam daje jasno vedeti, da moramo pojesti vse, kar nam postreže.
Ko pride mimo nas, nam na krožnik padeta dve zvrhani zajemalki: ena dreka in druga hrane. In, kot vsi »pametni« ljudje, začnemo najprej goltati drek, da čim prej opravimo z njim in da nam na koncu obroka ostane vsaj malo prijetnega okus od zajemalke dobrot.
Toda s to odločitvijo si nakopljemo kup strašnih posledic:
– na okus dreka se tako navadimo, da nam brbončice otopijo in se nam drek neha gabiti (postane nam celo okusen!)
– zaradi intenzivno gnilega okusa v prvem delu obroka izgubimo sposobnost okušati subtilne, fine arome dobre hrane in nam postane vseeno
– tako (lahko) zajemalka dreka postaja vse večja, zajemalka hrane pa vse manjša; nazadnje ne zmoremo pojesti niti vsega dreka, tako da vsa ta dobra hrana, ki smo jo prihranili za potem, ostaja nedotaknjena
– v zadnjem času hrane na krožniku praktično ni več, ostal je samo drek; pa še ta drek bo zaradi recesije na voljo v vse manjših porcijah, saj je, kot pravijo, treba varčevati in stiskati pas
– ko drek postane praktično edina naša hrana, začnemo misliti, da brez dreka ni mogoče preživeti
– ker prav vsi okoli nas brez godrnjanja še naprej jedo drek, celo obsojamo sami sebe, če nas kdaj zamika nehati s tem početjem
– žrtvovanje in odrekanje nam prinašata občutek, da smo moralni in krepostni, saj družba šteje takšno vedenje za hvale vredno
Pomislite, jemo drek in smo še ponosni na to. Tako daleč smo se pustili zapeljati! Pa bi sploh lahko bilo drugače?
Sodbo o tem prepuščam vam …