Pred nekaj dnevi sem prvič v življenju letel v poslovnem razredu in – tak pač sem – novo situacijo izkoristil za pronicljivo opazovanje; zlasti na podlagi vedenja stevardes na eni strani in “uglajenih” potnikov na drugi. Ob meni sta na letu od Dunaja do Rige v ne prav velikem propelerašu sedela le še Rus in Rusinja, ostali sedeži v poslovnem razredu so bili prazni.
Postrežba je bila izjemna! Vroč frotirast robček za roke pred obrokom, vrsta jedi, postreženih v pravih krožnikih in s kovinskim priborom (in zelo malo plastike), pijača v steklenih kozarcih, izbira časopisov itd. Stevardesa je ničkolikokrat pozorno preverila, če je vse v redu, če bi še kaj, če mi lahko naredi še kakšno uslugo.
Popolnoma je znala prikriti notranji dialog zavoljo mojih bosih stopal … pa ne dvomim, da se je zgodil. Mislim, lahko bi mi vsaj ponudila copatke, no! 😉
Bila je neverjetno strpna do debelušnega Rusa, ki je že pred vzletom naročil in dobil stekleničko vina! In mu celo ni bilo treba pospraviti zložljive mizice pri vzletu! Med tem je – odklopljen od preostalega sveta – bral nek poslovni časopis in povsem mimogrede srkal vino. Ko smo dosegli zadostno višino, da smo lahko odpeli pasove, je že dobil pladenj s hrano, mineralno vodo in še eno flaško vina. Stvari je naročal, ne da bi stevardeso sploh pogledal, kot da je avtomat, do katerega se ni treba nikakor obnašati. Ni mu bilo treba zavzeti osebnega odnosa do nje. Podobno se je vedla za menoj sedeča Rusinja.
Zdelo se mi je, kot da stevardeso jemljeta kot stroj za strežbo hrane in pijače in ostalega, kar sta hotela. “Stroj” se je sicer nasmehnil, ampak nasmeha nista opazila, saj sta imela spuščena pogleda in resna obraza. Jaz sem zaznal ta nasmeh in iskal človeški stik v neposrednem pogledu v oči, a je odbrzela naprej.
Morda pa globlji človeški stik ne spada v to okolje? Morda je treba pač vzdrževati distanco, preprosto streči višji kasti potnikov in povleči glavo med ramena? Za plačo je skoraj vedno treba precej potrpeti, za dobro plačo še toliko bolj.
Rus je medtem naročil že tretjo stekleničko vina in jo v hipu tudi dobil. Ura je bilo 11 zjutraj.
Sram me je bilo, ker sem samo gledal, nem in nemočen. Kako je mogoče, da to preprosto sprejemamo kot normalno?
Na letališču v Rigi me je čakal šofer z novim črnim BMV-jem in me peljal 200 km do Liepaje, samega, v tišini. Usluga je bila – spet – brezosebna, z ohranjanjem neobhodne distance do (ugledne) stranke.
Podobno se je nadaljevalo v hotelu in na dogodku, kjer sem nastopil kot govornik. Drugi so me rinili na vzvišen položaj – po razosebljenem obče sprejetem protokolu – misleč, da mi s tem izkazujejo čast, jaz pa sem iskal človeški, enakopraven pogled in stik.
Moja bosonogost jih, seveda, bega. A jo znam obrazložiti – vse bolje in bolje. Tudi na predavanju se omembi bosonogosti preprosto nisem mogel izogniti, ker je tako očitna – pa imel sem le 10 minut. Uporabil sem jo, da še poudarim bistvo, ki sem ga hotel prenesti poslušalcem:
Kadar sem zares kreativen, neizogibno podrezam v bistvo nekega problema ali kar celotne družbe. Ne praskam samo po površini, ne menjujem barve šminke in kostuma. (Na oder sem prišel z vikinško čelado in jo v tem trenutku snel, čevljev nisem imel, da bi jih snel …) Na resnično izjemnost se ljudske množice vedno odzovejo z odporom, zato moram kot ustvarjalec ponavljati in ponavljati – na vedno nove načine – dokler mojih besed ne prepoznajo kot bolj smiselnih od besed, ki jih ponavljajo sami (za nekom drugim, seveda).
Ko se bo to, kar ustvarjate, izkazalo za bolj smiselno kot tisto, kar ustvarja prevladujoča družba, takrat si lahko čestitate.
Ali bo družba to posvojila ali ne, niti ni pomembno. Najbolj inovativni ljudje so tako ali tako živeli daleč pred svojim časom in so njihova odkritja postala samoumevnosti šele čez več generacij.
Kasneje sem ob poslušanju le rahlo nadpovprečno kreativnih govorov razmišljal:
Zakaj je genijev tako malo? Preprosto zato, ker genij nima veliko možnosti, saj mora objeti bodisi ogromno potrpljenja ali pa ogromno trpljenja. Genialnost je tako veliko breme, da ni čudno, da toliko genijev izbere trpljenje … in umre (pre)mladih.
No, torej? Kdo še vedno misli, da si želi biti zares kreativen?