“Padajoče drevo ustvari več hrupa kot rastoči gozd.”
— Kitajski pregovor

Vsakič, ko boste odslej šli na stranišče, se spomnite tega, kar boste prebrali: vsako leto vsak od nas splakne v straniščno školjko 500€ (dober 1,5€ na dan). No, dojenčki (in ostareli)svoje evre priserjejo v pleničke. Znesek je neviden, ker je razpršen in na prvi pogled majhen, toda na ravni Slovenije znaša skupno 1 milijardo evrov letno.

Potem se zgodi saga o milijardi pri (neuspeli?) prodaji Telekoma in cel halo okrog tega enega velikega drevesa, ki se glasno ziblje v vetru, da smo spregledali milijone hirajočih drevesc pod njim.

Vidimo milijardo, ko je to ena milijarda, ne pa tudi takrat, ko je to milijardokrat po ena.

Metanje milijarde letno stran je današnji standard. In to je samo denar, vezan na sranje, koliko ga je še vezanega na desetine drugih predalčkov družbe (prehrana, kmetijstvo, promet, gradbeništvo, šolstvo itd. itd.). Mislimo, da so listki s številkami in znakom € več vredni kot toaletni papir, v resnici pa med njima ni prav velike razlike.

Življenje v naravi me je naučilo, da takrat, ko že zaslišim trušč padajočega drevesa, ne gledam proti njemu. Raje se oziram proti poganjkom pod njim in se veselim novega življenja!

Po drugi strani pa, ko vidim, da veliko drevo ne bo padlo, ampak bodo novi lastniki pobrali še tistega malo listja, kolikor ga je dostlej še padlo na tla, da za vsako ceno napihujejo rast edinega drevesa, sem žalosten.

Danes so vsa velika drevesa že tako ali tako v privatiziranih lončkih, plodovi so obrani in razprodani, les je rezerviran …  Drevo je podprto z železjem in mašinerijo, pod lubje mu pumpajo hranila in zdravila, samo da živi, rojeva in raste naprej … Še drevesca, ki poganjajo v podrasti, morajo svoje odpadle liste predati maloštevilnim mamutom. Zase smejo obrdržati le delček svojih lastnih listov — pardon, svoje liste in celo svoja življenja morajo (pro)dati, da potem kupujejo neke hibridne liste in se hranijo z njimi.

V naravi so največja bitja največji služabniki, v sedanji družbi so velikani paraziti, ki zaklepajo dobrine in denar v zaprte kroge pogoltnosti.

Seronje

Plodovi na drevesih obrodijo za druge. Če jim seveda kaj pustimo, da to dajo naprej. Nobeno drevo ne obrodi plodov zase, nobena reka ne pije svoje vode, nobena žival ni živi samo zase. Le sodobni človek ne služi ničemur drugemu kot svojim umotvorom.

V naravi ljudje viške naravno delijo z drugimi. Narava ne potrebuje davkov, saj je red takšen, da vse mora služiti nečemu drugemu in živeti od tega, da se zanaša na služenje drugih njim.

Vsa hrana postane drek in ves drek postane hrana.

Želite živeti naravno? Vpnite svoj drek v čim daljše naravne cikle in potem črpajte pestro hrano iz čim pestrejših naravnih ciklov. Ne le hrano, ampak prav vse, kar potrebujete za življenje.

Pa davki za državo? Poserjite jih. Podarite državi svoj drek in urin, zelo dragocena sta. Če ga država ne zna uporabiti, je to njen problem, ne vaš.

Država je postala čudna svinja, z biseri zna, ne zna pa z drekom.