Poznate igro: »Zakaj? Zakaj? Zakaj?«

Pri tej igri oponašate triletnega otroka in si v primeru določene samoumevnosti, postavljate vprašanje: »Zakaj?« dokler zadevi ne pridete do dna.

Spremljam bitko glede podnebne pravičnosti in se sprašujem: »Zakaj, zakaj, zakaj se nič ne (da) spremeni(ti)?«

Vsak odgovor pospremim z naslednjim zakaj in nazadnje razdraženo vzkliknem: »Ah, ti j…ni odpustki!«

Zdrznem se in pred očmi se mi izriše podoba človeštva od davnine do danes z vsemi mogočnimi sociopati, ki so si na silo izborili splošne odpustke za dejanja, za katera bi povprečnež bil kaznovan. To niso tisti navadni norci, ki so tako nori, da sami sebi verjamejo; to so norci, ki so tako nori, da prepričajo še ostale.

Da bi sploh lahko vstopili v dialog s temi norci, morate vstopiti v njihovo dimenzijo samopostavljenih resnic in govoriti karizmatično. Ne smete dopustiti ničemur, da vas omaja. Tako boste tudi sami pod zaščito super-dimenzije, kjer velja pravilo nedotakljivosti. Tam se nič ne more spremeniti. Lahko le izrinete določene osebe v dimenzijo običajnosti – če se le upate komolčiti v tesnem ringu!

Mogočneži ves čas drug drugega rinejo iz ringa, ko so ogroženi. Če se jim to posreči, izrinjenca požre jezna množica in takrat si »zmagovalci« manejo roke. Policija, vojska in sodišča zmorejo kaj narediti le, če ujamejo norca v trenutku šibkosti. Moralni trendi so kot tokovi, ki včasih vsem zamajajo ravnotežje. Poglejte samo gibanje #metoo. Koliko nedotakljivih je klecnilo pod težo obtožb spolne zlorabe! (In koliko šele jih še vztraja pokončno!)

Največji psihopati, ki igrajo najbolj umazano in so povsem krivdoodporni, ostajajo v ringu. Tudi ko sodišča, ki naj bi vzdrževala red, odločijo, da so naredili nekaj hudo narobe, se norci ne zmenijo za to. Blatantno trdijo, da sodišče nima prav in nonšalantno delajo naprej, kar so počeli, kot da se nič ni zgodilo.

Najhujši so tisti nevidni, samoustvarjeni, neizvoljeni, skriti v sencah, med zavesami in v šepetalnici. Taki na veliko vlečejo niti in sebi zagotavljajo anonimnost in popolno neulovljivost.

Tiste, ki nagovarjajo vse, malokdo posluša in razume.
Več uspeha in zadovoljstva imajo tisti drugi, ki šepetajo samo na eno uho.
— Duško Radović

Vsekakor tudi oni, ki jih gledamo plesati in se bojevati po prizorišču, niso kar po juhi priplavali. Ko enkrat okusijo blaženost dimenzije nedotakljivosti, nočejo proč.

Korenine vsega skupaj so v religiji. Religija je popolnoma izvzeta iz razumske kritične obravnave. Verske dogme je prepovedano spuščati skozi filter znanstvenih dokazov, s katerimi dandanes preverjamo razumskost sleherne trditve. Verouk ni učenje o znanosti, temveč je indoktrinacija v neumnost in (marsikdaj agresivno) zavračanje zdravorazumskih argumentov. Religija nas navadi določene sfere družbe izvzemati iz zdravorazumske presoje – zlasti tiste sfere, ki nosijo avtoriteto.

Kakor ne smemo oporekati besedam župnika, božjega poslanca, ne smemo dvomiti niti o besedah drugih poslancev. Kar verjamemo oz. v kar verujemo, je nad tem, kar poznamo in razumemo. Verska čustva so sveta in nedotakljiva – celo verski izbruhi jeze in nasilja do kritike verske neumnosti in etične nedoslednosti. Nazadnje se morajo učeni kritiki opravičevati, ker so z neposredno izrečeno resnico užalili iluzije vernih bedakov.

Religija je neprebojna za logiko. In ko pogledate v politiko in gospodarstvo, gotovo opazite, da tam ni nič drugače.

Pred stoletjem in pol smo kot družba opustili suženjstvo. Morda je že čas, da opustimo tudi religijo?

Zakaj dajemo religiji splošni družbeni odpustek? Zakaj ji dovoljujemo, da otrokom pere možgane?

Če ste vernik, vas prosim, da na vsak svoj odgovor na zgornje vprašanje ponovite moj: »Zakaj? … Zakaj? … Zakaj? …«

Ko pridete do (svojega) dna, mi prosim sporočite svoj odgovor. Z veseljem prevzamem od tod in vas popeljem do mojega dna tega vprašanja.

Pomislite samo na podobnosti med religijo in politiko ali gospodarstvom. V obeh sistemih ste deležni posebnega tretmaja, če imate vse »zakramente« in se znate vesti skladno z zapovedanimi rituali. Obvladovanje normiranega vedenja, načina oblačenja in poznavanje rituala je samo po sebi potrdilo, da ste zvesti notranjemu krogu. Ni nujno, da kar koli verjamete, le igrati morate po pravilih igre in skrivati pred drugimi, kaj si zares mislite o vsem skupaj. Pripadnost je temeljna vrednota. Toleranca do neposvečenih, zunanjih, je diplomatska nuja itd.

Kopije religioznosti so razsejane po vseh kotičkih družbe. Da jih prepoznate, samo poiščite, čemu kot družba dajemo odpustke. Ni pomembno, kako visoko ceno je treba plačati za to, ali kako obremenilno je za okolje; če se kot družba odločimo temu dati odpustek, potem tako pač je. Brez nadaljnje debate!

Boj za podnebno pravičnost se vtika v gospodarstvo in politiko, ne v religijo. Pa bi se moralo!

Poglejte še drugam. Katerim sferam družbe je samoumevno dajati odpustke? Profesionalnemu športu, denimo. Navijači letajo naokrog po Evropi za svojimi klubi in reprezentancami – ogljični odtis športa je gromozanski! A šport mora biti. Tako kot mora biti Notre Dame. O džunglah Amazonije in Bornea se še ne znamo odločiti – to je neizogibna kolateralna škoda.

Potem so tu še znanost, raziskave, vojska, mobilnost, energetika … da o kulturi kot taki niti ne govorim. Pred časom sem že pisal o tem v eseju Kako ubiti kulturo, zato tu ne več razpredal …

Tukaj le še to: Kjer so odpustki samoumevnost, je pravna država iluzija.

Pravo ne zavezuje vseh enako, nikoli jih ni. V glavnem ringu preživijo sociopati, vsi ostali, ki zmoremo začutiti slabo vest, ko je kaj narobe, moramo držati glave sklonjene, se gibati z množico, v povprečju.

Če se norcem zares postavite po robu, morate vstopiti k njim v ring; oni ne bodo izbirali sredstev, kako vas izriniti. Če hočete zmagati, morate igrati umazano kot oni in zatreti empatijo. Postati morate neizprosni in pokoriti duha v sebi in v drugih.

Vsem pametnim izven ringa je lahko filozofirati, da se da tudi drugače. A ko vstopijo v ring, se vse spremeni. Tam je lažje (in bolje) biti neumen kot pameten.

Lažje je dajati odpustke neumnosti kot zdravi pameti.

Zdrava pamet zna poskrbeti zase, neumnost potrebuje posebno skrb. In tako vlada neumnost, celo norost, ki ji dajemo vse odpustke, medtem ko zdravi pameti postavljamo visoke zahteve. Zakaj?

Zakaj?

Ah, ti jebeni odpustki!