Žabec Janez je nekega dne prišel z velikega jezera na obisk k žabcu Jaki, ki je živel v prav majhni mlaki. Žabec Janez se je bahal, da živi v velikem jezeru in da se celo seli na ocean, a žabec Jaka si tega ni mogel niti predstavljati. Spraševal in spraševal je, kako veliko je to jezero, kako velik je ocean. Žabec Janez je napihnil trebuh, kolikor je lahko, da bi pokazal, a Jaki še vedno ni bilo jasno. Janez se je napihoval še in še in še … ter se nazadnje razpočil.

sharerobotic

Ob tej zgodbi ne želim načeti moraliziranja o nadutosti. Bolj me zanimajo vsi možni primeri, ko se kakšna (nerodna) inflacija besed konča v nesporazumih in nerazumljenosti ali celo globokih obtožbah in sporih ter nazadnje v razblinjenih sanjah za vse vpletene. Zanima me tudi, kakšne so dolgoročne posledice zanikanih visokoletečih obljub, prelomljenih svetih zavez in vzvišene samopravičnosti. Naj gre za zakonsko zvezo, podjetniško partnerstvo, politično zavezništvo ali kak drug odnos, v glavni vlogi postavljam žabca Janeza in žabca Jako, vi pa sami presodite, ali vas njuna zgodba nagovori ali ne.

V Sloveniji (pa tudi marsikje drugje v relativno majhnih kulturnih okoljih) je pač tako, da moramo znati govoriti tudi druge jezike in ne le svojega, da bi nas razumelo dovolj ljudi. Pogosteje kot drugi moramo dvigniti glas, da sploh pritegnemo pozornost. Malone obsojeni smo na napihovanje, da bi bili slišani. A biti slišan še ne pomeni biti uslišan in razumljen, viden in sprejet. S tem praktično pristanemo na pol poti do cilja in navadno se s tem tudi zadovoljimo, saj je vrabec v roki boljši kot golob na strehi, kajne? Ne vem, ali je to dobro ali ne, a zdi se mi, da pri nas preprosto tako je.

Žabec Janez, da bi dosegel svoje cilje, začne komunicirati s svetom polnih ust samohvale (in z jato golobov v propagandnem sporočilu — vrabci so seveda cenzorirani). Videti je, da o njegovih dobrih namerah preprosto ne more biti dvoma. Kdor ga pozna, sicer ve, da ima predvsem izjemen oddelek za propagando (in za skrivanje neprijetnih informacij – čivkanja teh prekletih vrabcev!), kdor ga ne pozna, zlahka zaupa njegovi sladkobesednosti (in mu nasede). Žabec Janez zaničuje druge, če se ne strinjajo z njim. Zahteva strinjanje, če ne … »/#&$;>*! Pred močnimi klečeplazi, da bi ga podprli in da bi pokazal, da ceni njihovo podporo, ali pa je ravno prav korekten, da dobi podporo, ki jo potrebuje. Ko dobi, kar je hotel, se zanje ne zmeni več, zlasti, če mu obrnejo hrbet. Ne sprašuje se, ali je to upravičeno ali ne in ne odgovarja več za to, kar jim je obljubljal. Če se mu drznejo postaviti po robu, jim postreže peklensko zmedo, polno groženj in pritiskov.

Ko se začnejo (hude!) težave in se izkaže, da so v vsa prizadevanja že od začetka vgrajene velike napake, žabec Janez vzklikne, da on zanje že ni kriv. On je vse premislil, a ni mogel vplivati na druge, ki so zagrešili napake in njega, nedolžnega, potegnili v godljo. Žabec Janez je pomislil na vse, ni pa mogel vplivati na čisto vse dejavnike uspeha in neuspeha, zato ga je treba oprostiti odgovornosti in obtožiti tiste, ki so ga sabotirali in delovali podtalno proti njemu. Žabec Janez je, seveda, neoporečen. To je tako in pika, saj on sam tako pravi in misli. Sam sebi je glavna priča, odvetnik in sodnik. Nihče drug ne vidi stvari pravilno in zato ni upravičen podajati mnenj o njem (razen, če ga hvali in odobrava, seveda). vsem drugim reče preprosto: “Ne.”

a-non-frog

Ko žabcu Janezu nazadnje ne uspe veliki met, uporabi filozofijo kislega grozdja in povsem neha gledati nazaj. Kar je sanjal, ni uspelo, jebi ga. Gremo naprej! Za zdaj je dobil eno vrabčevo krilo, naj bo to dovolj, reklame z jatami golobov gor ali dol. Uspeh je v prihodnosti, ne v preteklosti, zaman je gledati nazaj, saj preteklost tako ali tako vsak vidi po svoje. Žabec Janez svoje naslednje korake neizogibno gradi na pogoriščih, ki jih morajo po njegovem odhodu oskrbeti drugi.

Žabec Janez je kot piroman, ki sam ne zaneti požara, ampak za to uporabi druge. Je kot perverznež, ki bi rad seksal, ampak ne bi namočil. Je kot pretepač, ki napade le šibkejše od sebe.

Žabec Janez ne vidi razdejanja, ki ga pušča za sabo, saj hiti naprej, išče nove naivne žabce Jake, da jim opiše svoje velikansko jezero in svoje sanje o oceanu, ki naj jih podprejo. Aroganca parazitira naivnost in se bohoti na njej.

Za konec naj iz zgodbe potegnem dva nauka:

1. če se prepoznate v žabcu Jaki

Ko vam kak žabec Janez predstavi svoje bombastične vizije, ga zbombardirajte z vprašanji, delajte se naivne in ne odnehajte, dokler se ne razpoči. S tem boste naredili uslugo vsem drugim žabcem Jakam, ki bi jih sicer žabec Janez potegnil v svojo reklamo in (po domače) »nategnil«.

2. če se prepoznate v žabcu Janezu

Poglejte nazaj. Ocenite škodo. Sklonite glavo in priznajte lastne napake. Postavite druge predse, posebej tiste, ki jih imate za svoje največje sovražnike. Podvomite vase. Resnično podvomite vase. Ustavite se. Če kje vidite pogorišče, pristopite k tistim, ki ga pospravljajo in jim pomagajte.

Vsi mi smo včasih žabec Janez in včasih žabec Jaka. Naša usoda ni zacementirana, nismo obsojeni biti samo en ali samo drugi. Če zrastemo in prerastemo dinamike med Janezom in Jako, odpiramo možnost za skupinsko rast. Če ne, bo samozanikanje vodilo v še več arogantnega napihovanja in plehke naivnosti. A zmoremo odrasti in narediti korak naprej? Prav bi bilo, sicer bomo vsi  končali tako …

cegrzk5xiaaics