So argumenti in so “argumenti”. S prvimi gradimo mostove, z drugimi zidove. Izza zidov prežimo na množice in voljne vabimo noter, kritične pa polivamo z vročim oljem.

Identitetna politika je fraza, v katero se poglabljam zadnje dni. Kot se ponavadi zgodi, ko me neka tema zelo prevzame, jo naenkrat vidim povsod! V parlamentu je, na družbenih omrežjih, v podjetjih, šolah, trgovinah … Vsekakor je moj pogled ta hip popačen, a prosim, vi presodite in mi ga pomagajte uravnotežiti.

19 spolov, medspolov in nespolov

Ne govorim o nekem eksotičnem jeziku, ki ima poleg moškega, ženskega in srednjega spola še šestnajst drugih. Govorim o (novih) spolnih (samo)opredelitvah, ki so v širši družbeni diskurz prišle v zadnjem desetletju. “Devetnajst” je pač ena cifra, ki sem jo izbral na podlagi članka, dveh … Berete lahko tudi o 71 spolih. Pa dodati je treba, da v angleščini ločijo med izrazoma “gender” in “sex”. Splošni družbeni konsenz o tem je še daleč.

Naj poudarim: nikomur ne kratim svobode, da se poimenuje, recimo, Hikiwiliweeni in da prepozna svoj spol kot fluidno tranzitivno nebinarnost in me prosi, da ga nagovarjamo z “oni”. Potrudil se bom, če je oseba razumna in bo najino prijateljstvo lahkotno, nasmejano in ustvarjalno. Rad sem prijatelj z raznolikimi, še tako izstopajočimi osebami.

Ne bom reagiral s predsodkom in a priori označil Hikiwiliweeni za neprištevne, če mi povejo, da si delijo življenje z ovco, da se spolno identificirajo z grmovnicami in zlasti s koruzo, da so že dvakrat zamenjali spol, da so v fluidni zvezi z dvema aspolnima osebama tipa 2. Morda se bom nasmehnil in imel kakšno od teh izjav za trapasto in bom to v šali tudi navrgel. Če se Hikiwiliweeni namehnejo in pošalijo nazaj, odlično!

Toda če se Hikiwiliweeni ekspresno užalijo, me resnobno pritisnejo, da se postavim na eno izmed dveh strani v igri identitetne politike — če v bitki ne bom na njihovi stran, bom avtomatično njihov sovražnik — se tega prijateljstva z lahkoto odrečem. Morda porečete, da sem nazadnjaški in da se potapljam v predsodke. Pa naj bo tako.

Zatežen oportunizem in novačenje k boju za namišljeno “družbeno pravičnost” rabim točno toliko kot tretjo danko. In želim si, da lahko kaj takega pred prijatelji nasmejano izrečem in da moja karikitura situacije ne bo povzročila vulkanskega izbruha obtožb, češ da sem bil nesramen in žaljiv, da sem šel čez vse meje, da so moje izjave žaljiv govor (in da se moram celo bati prijave na policijo!).

Če gre pa celo tako daleč, da me označijo za belega supremacista in rastista, ki zlorablja svoj privilegiran, dominanten položaj, da tlači in zatira manjvredne, marginalizirane skupine in jim krati svobodo samoopredelitve — potem šele ne bom tiho!

Če mi Hikiwiliweeni reče kaj takega, se bom z vso pametjo, kar je premorem, postavil za svojo svobodo. Boril se bom za svobodo, da se temu — kako naj rečem … aha … da se temu idiotizmu posmehujem, ga zbadam in satiriziram. Če bo zato vulkan Hikiwiliweeni še bolj bruhal, pa naj bruha!

Črna krhkost, bela krhkost, pisana krhkost

V identitetni politiki si lahko najkrhkejši privoščijo biti najpredznejši in celo najnesramnejši. Krhkost postane izgovor za hudobijo in maščevalnost, ki se marsikdaj izrazi kot rušilno vulkansko grmenje, ki ne dopušča nasprotovanja!

Krhki tako rekoč tekmujejo, kdo je bolj potlačen in ubog: izvenspolno bitje mešane rase z vrsto avtoimunih bolezni in invalidnosti se lahko odloči za izražanje z največ arogance, pa si nihče ne bo upal nič reči, ker s tem tvega, da bo (v enem paketu) “kriv” netolerance, rasizma, mizoginije, transfobije … in še vrste diagnoz. Če presenečeni poveste, da ne veste, o čem sploh govorijo, vas bodo pohiteli poučit o tej tematiki in vam ponudili dve, tri knjige kot nujno branje.

Oni se seveda lahko jezijo naprej, vi se ne smete. Logika je naslednja: To, da so doživeli neko izjavo kot žaljivo, upravičuje njihovo rohnečo reakcijo. Vi se ne smete jeziti, ker ste privilegiranci in s tem zlorabljate svojo moč.

V takem političnem vzdušju si lahko prav največje pizde izkomolčijo največ prostora, kajti ostali izgubijo potrpljenje in se umaknejo. Jeznoriteži ta umik izkoristijo, da institucionalizirajo cenzuro in policijski nadzor nad “sovražnim” govorom. Če lahko umik izkoristijo še za sprejetje kakega drugega zakona, zakaj pa ne?

A ste zadnje čase kaj poslušali debate v parlamentu? V identitetni politiki zmaga tisti, ki svojo užaljenost in prizadetost najbolj frigidno oddeklarira vsem tistim, ki mu stojijo nasproti. Skrajna senzitivnost, krhkost, je pomembna za identitetno politiko bolj kot kar koli drugega. Rasne in spolne plati tega področja so radikalnejše, toda identitetna politika se na podoben način izraža povsod.

Bojevniki za rasno in spolno družbeno pravičnost so k arsenalu dodali še eno vroče orožje: “belo krhkost” (white fragility). To orožje jim omogoča, da vse belce brez izjeme proglasijo za rasiste. Rasizem , tako trdijo, je sistemski, ni stvar odločitve. Če se mi belci na izjave o našem rasizmu odzovemo z nestrinjanjem, negodovanjem, kljubovanjem in kaj šele z jezo, je točno to potrditev, da smo sistemski rasisti. Da bi svoj lastni sistemski rasizem razumeli in postavili v zgodovinski kontekst, so nam na voljo “treningi o nezavedni pristranskosti,” brez katerih — tako pravijo tisti, ki te treninge prodajajo — svojega rasizma nikakor ne moremo razumeti, kaj šele preseči.

Ker sem bel moški, ostanem v tej zgodbi brez vsake možnosti, da dam svojemu glasu (nestrinjanja) kaj veljave. Največjo težavo vidim v tem, da se moram sam izražati zelo natančno, medtem ko si druga stran lahko privošči posploševanja.

Recimo, da me temnopolta ženska na treningu nezavedne pristranskosti poskusi o nečem prepričati, a se na prvo žogo ne strinjam. Postavim nekaj vprašanj in ona mi dopoveduje, da razmišljam narobe in da je to pač posledica sleposti za mojo belo privilegiranost. Pričakuje, da kar sprejmem, kar mi govori, kajti to je pač resnica. Ker se mi zdi zlagano, da samo pogoltnem, kar mi pravi, ampak hočem razumeti, spoštljivo sprašujem naprej. Njeni odgovori so vse bolj prezirljivi in nerazumni, tlačijo me ob steno. Nazadnje se razjezim in … aha! Evo ga, rasist! Pa smo privlekli na dan resnico!

Zaključek je enostransko zapečaten. Kako naj sploh nadaljujem dialog?! A vidite tovrstno utišanje nasprotovanj tudi na drugih področjih javnega življenja?

Kdor drugemu jamo koplje …

Taka pravila igre na “igralnem polju” identitetne politike imajo za posledico točno to, proti čemur pravijo, da se borijo. V imenu anti-rasizma krepijo rasizem in poglabljajo prepad med različno opredeljenimi manjšinami v družbi. Zdaj si vse manj upam pristopiti k neobičajno oblečenemu ali obarvanemu in ga (jo, jih?) nagovoriti, ker se bodo morda užalili in me obtožili sovražnega govora.

Kako naj nagovorim predstavnika “nasprotne” stranke, ko pa mi je bil prikazan kot demon? Vsaka etiketa je strašljiva in postavlja med mene in to osebo zid: lezbijka, komunist, ekolog, desničar, teoretik zarote, katolik, podjetnik, akademik … vse bolj drug drugega merimo skozi etikete in se ograjujemo med sabo z vse višjimi zidovi. Nekateri to opisujejo kot oblikovanje novih družbenih kategorij ali slojev ob razkrajanju starih struktur moči, ampak meni pri tem nekaj pač hudo smrdi.

Kdor me pozna, ve, da bom vsako stvar, ki mi jo predstavijo kot novo udarno teorijo, temeljito prerešetal in preizprašal. To v zadnjih tednih počnem z novo obliko boja za družbeno pravičnost, ki je nekakšna zlepljenka (četrtega vala) feminizma, rasizma, interesekcionalnosti, transspolnosti, LGBTQ+, “wokeneessa“, BLM, BiPOC itd.

Da bi lahko sledil pogovoru o teh temah, berem knjige o tem, ampak oziram se tudi h kritikom. In kakšen zaklad najdem točno tam, kjer bi si najmanj mislil, da ga bom: v pogovoru med Andrewom Doyleom in Douglasom Murrayem. Oba sta pisatelja, eden je politik (konservativec), drugi pa komik (liberalec). Aha, pa oba sta geja. Ne pravim, da je točno vse, kar povesta, iz zlata in nesporno. Všeč mi je zlasti, kako brihtno dajeta identitetno politiko na rešeto.

Najbolj vesel sem, da sem preko njiju spoznal Titanio McGrath, ki fantastično satirizira woke gibanje. Balkanski in angleški humor imata nekaj vzporednic, zato vam utegne Titania biti všeč. Ne dvomim pa, da bo marsikomu dvignila pritisk 🙂

Preizprašajmo odgovore

Nove oblike identitetne politike, ki nas drobijo na vse manjše skupine za vse višjimi zidovi se mi zdijo nevarne. Družbena pravičnost utegne postati vse bolj karikatura same sebe, kot v tistem prizoru v filmu Brianovo življenje ko se Stan odloči, da hoče biti Loretta in se bori za svoje pravice imeti otroka. O tem šaljivem povzetku identitetne politike bi se želel lahkotno, nasmejano, razigrano pogovoriti s prijatelji.

Če so ob tem zgroženi in užaljeni, če me obtožijo sovražnega govora in odbrusijo, da naj jih ne kličem “prijatelji”, če se tako vedem do njih, naj ne delim naokrog tako nespodobnih videov, naj ne uporabljam takega jezika itd. Če zadušijo pogovor s pripisovanjem krivde in sramotenjem, potem bom še bolj zaskrbljen, da identitetna politika zmaguje z vzvodi, na katere se (še) ne znamo pametno odzivati.

Uporabil sem skrajni primer za ilustracijo, a pozivam vas, da se ozrete k sebi in opazujete, kako se identitetna politika izraža v vašem življenju: katere “resnice” postavljate za svete in katere “laži” bi najraje cenzorirali? Katere ljudi imate za somišljenike in bi jih povabili k sebi za svoje zidove, čez katere sovražnike pa bi najraje zlili vroče olje? Vse to se nam je prikradlo pod kožo in družbena omrežja tako razcepljenost le še krepijo.

Bolj kot za vse se želim boriti za svobodo govora. To je temelj vseh drugih svobod. Ko se borim za svojo svobodo, se borim tudi za svobodo izražanja radikalnih nacionalistov, verskih fanatikov, infantilnih bebcev itd. V takem okolju je civilen dialog edina pot do sobivanja in skupnih rešitev navkljub določenim nestrinjanjem, ki vedno so in vedno bodo. Ljudje smo. A tak dialog podira zidove in nas sili, da nenehno gradimo boljša stališča in rastemo. Le tako se lahko počutimo varne v zapletenih vprašanjih in ne preskakujemo k poenostavljenim odgovorom.

Kot je rekel Richard Feynman: “Raje imam vprašanja, na katera ni mogoče odgovoriti, kot odgovore, ki jih ni mnogoče preizpraševati.”