»Vsi smo pizde,« je pred mnogimi leti rekel kolega, ko smo se pogovarjali o stanju (sranju) v državi.
»Točno to je glavni problem. Res. Vsi smo pizde,« je še poudaril.
In je pojasnil, kako je njegov prijatelj gradbinec zidal za inšpektorico in mu je ta na koncu del rekla: »Bova poravnala kar brez računa, prosim.«
Gradbinec se je, jasno, odzval z: »Oprostite, menda ne mislite resno? Vi ste vendar inšpektorica! Mar pričakujete, da me boste zašili tako na prvo žogo?«
Inšpektorica je odvrnila: »Nič ne skrbite. Mislim resno in ne boste imeli posledic. To ostaja med nama. Rada bi tole poravnala brez računa.«
Gradbinec si je mislil: »Ha! Zdaj imam aduta v rokavu, če me bo kdo ujel, ko bom vnovič prejemal plačilo na roko. Celo inšpektorica se izogiba davkom. Ma, saj me ne bojo dobili, ko pa še inšpektorica takole …«
Gradbinec ni niti pomislil, da bi prijavil inšpektorico za njena dejanja. Kako tudi bi? S tem bi izpostavil samega sebe. Inšpektorica po tem dejanju resda ne more prijaviti gradbinca, ampak tudi gradbinec ne more prijaviti nje.
Če nečesa nihče ne ve, se ni zgodilo …
Nauki …
Prvi nauk zgodbe je: ker nihče ni zakonsko povsem čist, si nihče ne upa nikogar tožiti za prekrške, saj utegne požeti povratni ukrep.
Drugo: skrivaštvo je optimalna strategija!
Tretje: sedanja družbena ureditev nam preprosto mora vsem dajati nekaj manevrskega prostora, kjer lahko »hvatamo krivine« – kadar lahko oz. kadar se nam zdi to dovolj varno. (Nekateri se brez tega niti ne bi prebili skozi mesec, v mnogih primerih pa se s tem bogati še bolj bogatijo.)
Četrto: družba nima pravnih orodij, kako integrirati »sivo cono« v pravni red. O tem molčimo, čeprav vemo, da se dogaja.
Peto: pravni red je tog in formalističen. Uradna oseba v resnici sploh nima moči, vsa moč je v »aritmetiki« črke zakona. Kdor dobro pozna to aritmetiko, lahko znotraj nje na veliko mešetari.
Grešimo tako, kot kakamo
Zapisano je, da se je nečesa treba držati, ker tako pravi zakon – če ne, bomo kaznovani. A resnica je daleč od tega! Kaznovani bomo le, če bo naše kaznivo dejanje dokazano (na sodišču). Če znamo prikriti storjeni prekršek, če se potuhnemo, če pobegnemo, če obtožbe ignoriramo, če imamo dovolj moči, da podkupimo ključne ljudi, da ih izsiljujemo, jim grozimo, se delamo norce, potem ne bomo kaznovani.
Ne zamerite mi, če kot fekolog primerjam kršitve zakonov z opravljanjem velike potrebe. No, kar sami presodite, ali imam prav ali ne …
Zdi se mi, da so mnoge kršitve zakonov nekaj, kar počnemo vsi »za zaprtimi vrati« – vemo, da vsi to počnemo, čeprav nihče nikogar ne vidi. Da bi vam odrasla oseba dovolila stati ob njej, medtem ko kaka, si morate biti z njo prekleto intimni (ali pa biti lutka)!
Za grehe in prekrške velja isto: prav tako jih skrivamo pred drugimi, čeprav (že na podlagi lastnega vedenja!) sklepamo, da to počnejo tudi drugi.
Če bi zakonsko regulirali podrobnosti opravljanja velike potrebe, si ne predstavljam, da bi kdor koli kakal povsem po zakonskih regulativah. Pa tudi: kdo bi to preverjal? In kako? Vodo smo že zdavnaj potegnili, kakcev že dolgo ni več, prič nimamo – pa tudi če bi jih imeli, kako nam lahko kaj zares dokažejo? Ujeti bi nas morali spuščenih hlač in s kakcem na poti!
Skratka: ko nekaj zakonsko reguliramo, mora biti to možno skriti, da bi reguliranje sploh prišlo v poštev.
Okoljevarstveniki mešajo štrene …
Toda okoljevarstveniki vedno znova in znova prihajajo na dan z raziskavami o tem, kako uničevalna so naša vsakdanja dejanja (plastika, kemikalije, transport, odpadki itd.). Tako se pravo znajde v velikih težavah: saj vendar vsi to počnemo – na očeh vseh! Vsega tega ni mogoče skriti. A potem kaznovati kar vse po vrsti? Kako? Kazni so vendar za nekatere redke izjeme!
Kako kaznovati normo? Kako določiti mejo, do katere je “sranje” sprejemljivo, od katere točke naprej pa kaznivo? Koliko kilometrov na mesec se smem peljati z avtom? Koliko kilometrov preleteti? Koliko plastične embalaže smem odvreči? Koliko sintetičnih oblačil? Koliko vode smem porabiti? Koliko mesa pojesti? Ker vsega tega preprosto ne moremo regulirati, kaj šele čez noč prepovedati, naj je še tako uničujoče, vse to ostaja zakonsko neurejeno. Zakonodaja ima tu velike težave, področje je prekompleksno.
Vse, kar bi zakonsko prepovedali, bi se znašlo v istem košu kot sranje: še naprej bi to počeli, a po novem bolj ali manj na skrivaj. Če bi nas ujeli na delu, bi se izogibali plačevanju kazni oz. bi si želeli plačati čim manj. Po drugi strani bi organi zakona poskušali iztisniti čim več dokazov za skrivnostna dejanja in biti pri kazni čim bolj izčrpni.
Toda vsi sodniki, ki izrekajo kazni, so krvavi pod kožo in morda nič manj kot vi krivi tega ali tistega – a prav zato, ker poznajo zakone in se med njimi dobro znajdejo, bi se laže izmuznili, tudi če bi se jim zgodilo kaj neljubega. Kot tista inšpektorica, s katero sem začel.
Nauk zgodbe je (kot nauk pri TEŠ6): »Bolje sprečiti nego lečiti.« Ko je neka stvar že ustoličena in na očeh vseh, ljudje pač pogoltnejo sranje in živijo naprej in tega za nazaj več ni mogoče pospraviti. Kako torej ustaviti gromozanski buldožer gospodarskega »razvoja«?
Razgaljanje pred zakonom
V blogu Največji problem v naši državi je pomanjkanje osebne odgovornosti sem se pred leti spraševal, kako bi organi zakona reagirali, če bi, denimo, ob tožbi zavoljo prometnega prekrška, zahteval, da me obravnavajo celovito in me – če me že kaznujejo – kaznujejo za vse prekrške, ki sem jih storil. Teh se po moji oceni, nabere ca. 2000 letno. Večinoma sem sam sebi edina priča, enako kot na stranišču.
Če bi moj predlog vzeli resno in me obsodili (neizogibno) na doživljenjski zapor, bi s tem prišlo do neljubega izida, saj bi bil v družbi en razmišljajoč človek manj in bi se vsi ostali še bolj potuhnili. Popolno razgaljanje bi bilo zares učinkovito le, če bi ga hkrati izvedlo na tisoče ljudi – vseh ne bi mogli zapreti in bi se v družbi nekaj preprosto moralo spremeniti.
Duševno zdrav posameznik vidi samega sebe poglobljeno in s tem veliko svojih prekrškov in odstopanj. Še več: ve, da nikoli ne vidi vseh, zato bo hvaležen, če ga kdo opozori na kaj, česar prej ni videl. Kolikor koli dobro vidi odstopanja drugih, vidi svoja odstopanja najbolj, saj samega sebe opazuje ves čas, druge pa le občasno. Trudi se, da s svojimi »prekrški« nikomur ne dela škode.
Duševno nezdrav posameznik (kar je še najhujše pri celotni zadevi!) ne vidi samega sebe in s tem svojih prekrškov in odstopanj. Napihnjeno vidi odstopanja drugih (zlasti taka, ki so njemu neugodna), pomanjkljivo ali popačeno pa svoja (če sploh). Če ga kdo opozori na njegovo odstopanje, se razjezi. Neomajno verjame v svoj prav in ga ni mogoče prepričati o nasprotnem.
Če sestavimo skupino iz duševno zdravih in duševno nezdravih ljudi, je zdaj že jasno, kakšen bo izid: nezdravi bodo na oblasti.
(Prosim, ne me držat za besedo, češ da nihče ni samo zdrav ali nezdrav … v kratkem blogu si lahko privoščim le toliko in toliko besed. Zaupam, da razumete, da smo “vsi nekje vmes”.)
Eko-pristop nima šans proti ego-pristopu
Medtem, ko zdravi vzpostavljajo temelje razuma za neko dejanje, nezdravi že vlečejo poteze brez premisleka o celovitih posledicah.
Zdravi vzkliknejo: »Stojte! Niste pomislili na …«
»Ja, ja …« zamahnejo z roko nezdravi in vlečejo poteze naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Zdravi poskusijo spet: »Dajte no, vklopite razum! Mar ne vidite, kaj počnete?!«
»Ja, ja …« (»Vklopite razum?« si mislijo. »O čem neki govorijo ti butci?«)
Vse teče naprej.
Potem se zdravi končno postavijo na pot nezdravim, ker vidijo, kakšne bodo posledice.
In nezdravi se zderejo na njih: »Nezaslišano! Nasilje! Tile tu blokirajo razvoj! Policija!«
Policija res pride in začne brskati po drobnih prekrških v dosijejih zdravih.
Zdravi so zmedeni in pretreseni – saj policija nazadnje njih postavi pod drobnogled!
Ko poskusijo zdravi preusmeriti pozornost organov reda in zakona na nezdrave, nezdravi nonšalantno odbijejo napad bodisi z jezo: »Kakšna predrznost! S kakšnimi lažmi si upate nadme! To so hude žalitve in blatenja!« ali preprosto z molkom: ».«
»Catch 22« – ujeti v krog nedokazljivosti
Od nezdravih ne morete dobiti točne obrazložitve. »Catch 22«: če bi lahko nezdravi podali točno obrazložitev, bi to pomenilo, da so zdravi. Toda vsebina obrazložitve bi potrdila, da so nezdravi, kar bi pomenilo, da obrazložitev ne more biti točna.
Eko-pristop (upoštevanje vseh posledic) se v takšni situaciji težko kosa z ego-pristopom (fokus na zase ugodne rezultate in zanikanje vsega drugega ne glede na vse). Kot je nekdo lepo rekel: nesposobni so sposobni onesposobiti sposobne.
V družbi, ki nima »detektorjev za sranje«, bodo duševno nezdravi imeli oblast. S sranjem mislim na: blatantno nesramnost, laži, ignoranco, izmikanje, posmeh, kategoričnost, oholost, fanatizem, kričanje, nasilje, podjebavanje … temu pravni sistem marsikdaj ne zna stopiti na prste. Še več: pogosto je takšno vedenje značilno prav za tiste, ki so na oblasti in brezsramno vlečejo niti. In ravno taki zlorabljajo razne oblike diplomatske imunitete. Kaj drugega nam to sporoča, kot da se takšno vedenje izplača in da je butasto biti iskren, pošten, spoštljiv, prilagodljiv, empatičen, razumsko misleč, popustljiv …
Duševno zdravi vidijo popačenja, a kaj, ko tega duševno nezdravim preprosto ne morejo dopovedati. In tako pristanemo tu, kjer smo …
Kaj lahko storimo?
Kot prvo je treba razviti in negovati »detektor za sranje« na vseh ravneh, se izmojstriti in ga uporabljati – sprva na sebi! Potem pridejo na vrsto vsi drugi.
Nekoč je mati pripeljala otroka k svetemu možu prosit za nasvet, kako ga odvaditi od prenažiranja s sladicami. “Fant je očitno odvisen od sladic,” je rekla. Modri mož ji je rekel samo, naj se vrne čez dva tedna. Ko se je vrnila, je modri mož fanta pogledal v oči in mu zabrusil: »Nehaj jesti sladice, to je slabo zate.« Mati je vprašal, zakaj ni njenemu sinu tega povedal že pred dvema tednoma. Sveti mož je odvrnil: »Pred dvema mesecema sem tudi jaz bil odvisen od sladic.«
Zgodba sporoča: če prepoznamo nekaj kot škodljivo, moramo stvar najprej urediti na sebi, preden to pričakujemo od drugih.
Šele ko celovito vzpostavimo osebno integriteto, se lahko lotimo naslednjih dveh korakov:
- masovnega razgaljanja takšnih “kršitev” zakonov, ki jih prepoznamo za nepotrebne, nesmiselne, nespametne, nezadostno utemeljene ali preveč splošne (ekvivalentno temu, da nas na stotine ali celo tisoče hkrati počepne v krogu pred vsemi in se pokaka: brez sramu, a ne brezsramno – in to mnogokrat!)
- masovnega spreminjanja vedenj, s katerimi delujemo uničujoče na planet – tudi če s tem kršimo obstoječe zakone, ter postavljanja na pot buldožerju z novimi zakoni, ki na prvo mesto postavljajo ekologijo, čeprav je to sedanji ekonomiji (še) nesprejemljivo
V tem kratkem besedilu sem se le dotaknil vrha ledene gore in verjetno odprl več vprašanj in dvomov kot sem ponudil nedvoumnih odgovorov. K sreči sem se obširneje in precej bolj poglobljeno o vseh navedenih temah razpisal v nekaterih poglavjih nove knjige Slovenija: navodila za uporabo. In morda se vidimo kmalu na kakšnem predavanju! 🙂
