Danes vsak od nas nosi v žepu vse znanje tega sveta (žepno “aleksandrijsko knjižnico”), toda vedemo se kot najprimitivnejši zagrizeni verniki, začarani v “Ne!”. Ko nekdo privleče na dan izjavo neke avtoritete in zagovarja njeno besedo kot zadnjo, mi privlečemo na dan drugo avtoriteto in zahtevamo, da bo njena beseda zadnja. Le kam je izginil kolektivni dogovor, kako se pogovarjati in živeti skupaj?
Jonathan Rauch v knjigi Ustava znanja piše o družbi, utemeljeni na realnosti, v kateri nihče nima:
- zadnje besede,
- osebne avtoritete.
Ti dve pravili sta temelj, na osnovi katerega lahko živimo kot skupnost vedoželjnih ljudi, ki vidijo vzajemne napake, popravljajo drug drugega, so odgovorni drug do drugega in iz samoorganiziranih dejavnosti oblikujejo skupno znanje, kolektivni dogovor, kako sobivati.
Implikacija teh pravil je, da trditev velja za znanje le, dokler jo je dopustno preverjati. Vsako znanje je začasno, saj je veljavno le, dokler zdrži vsa preverjanja. Vsakdo se lahko moti, kar pomeni, da nihče ne more enkrat za vselej priti neki zadevi do dna.
Dobro je, da ploskozemljani postavljajo pod vprašaj prepričanje večine ljudi, da je Zemlja okrogla! Zakaj? Zato, ker preveč ljudi verjame, da je zemlja okrogla, ker tako pravijo vsi ostali, ne znajo pa tega podkrepiti z dobro (znanstveno) razlago. Če bi bile izjave ploskozemljanov prepovedane, bi to bilo slabo tako zanje kot za vse ostale. To velja za prav vse ideje: nekatere zasijejo na kratko kot utrinki in izgorijo same vase, druge se prikažejo izza oblakov in ostanejo na nebu kot zvezde.
Toda jaz vem bolje kot ti!
V sodobni aleksandrijski knjižnici nobena zvezda ni varna pred izzivi. Zvezdam se ni treba bati utrinkov, toda ko se rodi nova zvezda, lahko s svojim sijem nadvlada neko staro in obe bosta morali, da bi preživeli, združiti vso svojo svetlobo. Zvezda, ki se zapira sama vase in preganja stran druge zvezde, bo ostala tako brez njihovega kot tudi brez svojega sijaja. Nazadnje bo ugasnila.
Ljudje še kako radi podležejo trmi in ne odnehajo od svojega prav, naj se zgodi kar koli. Težko je verjeti, da se v času, ko je vsaka informacija le tri klike stran, krčevito branimo določenih virov in brskamo po tistih, ki potrjujejo, kar že itak vemo ali pa nam sporočajo, kar bi si želeli, da bi bilo res. Vse bolj se zapiramo v “eho komore” (kroge somišljenikov, ki slišijo le sami sebe).
Ta pojav ni omejen le na povprečne in neuke “žrtve medijskega zavajanja”. Rauch v prej omenjeni knjigi piše o “zombifikaciji” znanstvenih skupnosti, vse globlji polarizaciji znanstvenih “kampov”, ki hodijo na ločene konference, objavljajo članke v ločenih znanstvenih revijah, poučujejo na ločenih šolah.
To so vestni, čuteči ljudje, ki trdo delajo na svojem znanstvenem področju. Toda namesto, da bi se znanstvena misel brusila in bi se razdalja med nasprotno mislečimi manjšala, se dogaja prav nasprotno. Znanstveniki se pri svojem delu vse bolj oklepajo takih ali drugačnih prepričanj in zaupajo dokaznemu gradivu tistih, s katerimi se strinjajo.
Tako pristanemo pri znanstvenem puritanizmu, nasprotju pluralizma. Puritanska znanost izgublja sijaj in avtoriteto. So področja, kjer še vedno sije, a so tudi takšna, ki se sesedajo sama vase in so prej črne luknje kot žareča sonca. Znanost in cenzura pač ne gresta skupaj.
Objemimo predsodke!
Rauch piše tudi o narcisističnem prepričanju, ki ga lahko strnemo v misel: “Ti si poln predsodkov, jaz pa ne!”
Predsodkov ni mogoče preseči. Vsi znanstveniki imajo predsodke, za katere so sami slepi, in čeprav ne vidijo lastnih napak in predsodkov, vidijo le-te pri drugih znanstvenikih, zlasti tistih, s katerimi se ne strinjajo. Nemogoče je doseči stanje, kjer smo vsi popolnoma brez predsodkov; pametneje si je prizadevati za negovanje različnih predsodkov, tako da jaz vidim tvoje napake in ti vidiš moje. In kar je še pomembneje, da oba negujeva visoko kulturo sporazumevanja, kjer se razveseliva, ko popraviva drug drugega, namesto, da si ob nestrinjanju skočiva v lase in se ne pogovarjava več.
Da bi se lahko pogovarjala, se morava strinjati glede sklopa temeljnih postavk (trditev, teorij, postulatov), ki so na nek način potrjene in oblikujejo skupno referenčno polje. Stvarnost je namreč zelo izmuzljiva in je ni mogoče zares prijeti, lahko jo zgolj okvirno “zamejimo” v sistem pogojnih resnic, ki jim zaupamo, saj držijo bodisi v vsakdanjiku ali v kompleksnih znanstvenih formulah ali nekje vmes. Iz takih postavk oblikujemo kolektivni dogovor, kolektivno znanje o “realnosti”. Ko nekdo dokaže, da kakšna postavka ne drži, jo popravimo ali nadomestimo z bolj dodelano postavko.
Potrjevanje realnosti je neskončen proces opažanja zmot v obstoječih postavkah in oblikovanje boljših postavk. Realnosti nikoli ne bomo ujeli, vedno se nam bo izmikala. A za vse praktične namene je približek “realnosti”, ki ga lahko dosežemo, dovolj, da na njem utemeljimo “pravila igre”, glede katerih se strinjamo.
Z internetom in zlasti družabnimi omrežji je neskončni ocean znanja, ki nam je sicer na dosegu roke, izginil v meglo. Tičimo vsak v svojem zalivčku in si pljuskanje valov razlagamo vsak po svoje. Ti valovi so stokrat prežvečene “resnice”, ki pridejo do nas preko takih in drugačnih kanalov: večinoma so to ene razlage drugih razlag nekaterih povsem tretjih razlag. Ko jih slišimo, sami nadaljujemo z novimi razlagami in iščemo razumne razlage.
Kar je razumno, še ni resnično
Razumnost pogleda na nek problem še ne pomeni, da je ta pogled resničen. Pomeni le, da ta pogled temelji na nekakšnih dokazih, pričevanjih, premisah in logičnem sklepanju, ki ima rep in glavo.
Zato lahko dva posameznika povsem razumno prideta do diametralno nasprotnih zaključkov. Najbolj se zatakne pri svetovnonazorskih premisah, glede katerih se ne pogovarjamo, ampak si jih moramo preprosto dopuščati v imenu “svobode” veroizpovedi, samoopredelitve ipd. Skratka, dopuščamo sebi in drug drugemu, da je v samem izhodišču naše razumnosti nekaj trdovratne neumnosti.
To je enako, kot če na začetku reševanja zapletene matematične enačbe naredimo napako ali dve, in potem dve strani vse delamo prav — rezultat bo napačen. Če drugim dopuščamo reševati enačbo le od desetega koraka naprej, kjer ne napaka že bila storjena, bomo vsi — razumno — prišli do istega rezultata.
In kaj storimo, ko nekdo pokaže s prstom na dve napaki v prvih desetih korakih? Zmerjamo ga in žalimo. Ne varčujemo z žaljivkami! Pravimo, da so te napake del naše kulturne identitete, naše svobode in celo del znanstvene dediščine.
Pravi znanstvenik bi se lopnil po čelu, si popravil očala in z nasmehom vzkliknil: Glej ga zlomka, pa res! Hvala, da si opazil napako!”
Tako prepoznate znanstvenika, ki sije kot sonce. Tistega, ki se seseda vase kot črna luknja, prepoznate po tem, da vas bo spraševal po diplomah in vam pod nos molil svojo. Žalil vas bo in se izogibal jasnim odgovorom na jasna vprašanja.
Kdor ima diplomo in petindvajset let izkušenj, ni nujno kvalificiran videti nekaj novega. Kot pravi De Mello: Petindvajset let izkušenj je lahko zgolj eno leto izkušenj petindvajsetkrat.
Jasno, da je nekomu s toliko izkušenj težko pogoltniti lastni ego in priznati, da je naredil napako, ki jo lahko s kančkom zdrave pameti in nekaj ur brskanja po spletu opazi povprečen srednješolec. Dopuščati, da egon z argumentom moči izriva na stran moč argumenta “nestrokovnjaka”, je za znanost moralni samomor.
Vam prepuščam, na kaj boste navezali vse, kar ste prebrali: na politiko, zdravstvo ali okoljevarstvo … ali katero koli drugo aktualno področje. Vsekakor bi vas povabil, da se izzovete, ko se kdo ne strinja z vami in se pogovarjate tako, kot da nimate prav. Ne vi, ne on. Ostajate radovedni in svoje sonce združujete z njegovim, naj sta si navidez še tako oddaljena.
Če se spustite dovolj globoko in se potrudite razumeti, ne boste mogli sovražiti. Kot je rekla Meg Whetley: “Ne moreš sovražiti človeka, čigar zgodbo poznaš.”
