Ta tekst je odziv na prispevek Roka Svetliča: Pravica do svojega mnenja. Prispevek zavzema vzvišeno držo do tistih med nami, ki ostajamo skeptiki v odnosu do korona ukrepov in cepiv. Odziv sem poslal na pisma bralcev, 18. 2. sem prejel odgovor, a pisma nisem videl objavljenega, pa ga objavljam tukaj…

Ob branju prispevka Roka Svetliča sem prepoznal vrsto pogledov, s katerimi se strinjam, a ob marsikaj sem se tudi spotaknil in mu javno pošiljam tale odziv.

Drži: družbena omrežja sprožajo plazove spornih “novic” in “resnic”, ki pritegnejo tem več pozornosti, huje ko so proti nečemu nastrojene. Najbolje proti nekemu javnemu sovražniku. In če sovražnika ni, kratkovidni hitro nasedejo na slamnatega moža.

A v družbi, sploh v politiki, je takšno očrnjevanje nasprotnika pogost prijem. Javnost potem stopi na stran tistih, za katere so volili in povzamejo nastrojeno držo do nasprotnika. V takem razcepljenem okolju je težko pričakovati splošno soglasje, o kakršnem piše Dr. Svetlič.

Širok družbeni konsenz je trmast in se spreminja počasi. Dvom do novosti je naraven, posebej v razmerah, v kakršnih smo v času pandemije, ko se vse dogaja zelo hitro. Trmasto otroško upiranje ukazu je naraven odziv na tuje odločitve, ki vdirajo v naš vsakdan, v našo intimo, nas (navidez) ogrožajo in nam povzročajo stisko. Če otroka razlogi ne prepričajo in se še bolj vkoplje v trmo, je morda res otrok trmast, a nujno se je vprašati ali nismo mi, odrasli, naredili premalo, da nam z zaupanjem prisluhne in nas razume.

Prepoenostavljeno je skeptike do cepljenja reducirati na fahidiote in teoretike zarote ter za piko na i dodati, da je njihove trditve: “… seveda mogoče ovreči.” S to izjavo Dr. Svetlič ne sporoča, da si želi dialoga, da želi res slišati sogovornike, ampak je edina primerna usoda za te trditve, da se jih ovrže. Kaj pa tiste, ki nam lahko pomagajo odpraviti zmote in pomanjkljivosti v obstoječih ukrepih?

Osebno spremljam ves ta cirkus od strani in po kakovostne informacije hodim ciljano ter vedno preverim vire! Že petnajst let postavljam pod vprašaj vsakdanje konsenze, zato me obračanje glave stran od zdravega razuma ne preseneča. Ker vem, koliko idiotizma je v splošnih družbenih normah, ne pričakujem razumskih utemeljitev za nove predlagane norme. Da bi dosegli konsenz, razumska utemljitev, dosežena skozi demokratičen dialog, niti ni potrebna – pravzaprav bolje, da razuma ni preveč.

Med modre družbene norme je pomešanih na stotine neumnih, a o tem ne bi izgubljal besed. Navezal bi se le na izjavo Dr. Svetliča: “Eno je imeti svoje mnenje o rdeči luči, drugo pa je prevoziti rdečo luč.” Naj dodam: Tretje je narediti krožišče, četrto je z inovativnim urbanizmom doseči, da semafor sploh ni potreben, urediti cone brez avtomobila itd. Rdeča luč ni povsod po svetu absoluten ne; v ZDA, denimo, smem prevoziti rdečo, ko zavijam desno — seveda imajo vsi ostali prednost in smem naprej le, če je to varno.

Ko sem v Sloveniji, se držim naše norme rdeče luči. Čutim se zadostno informiranega, da brez težav sodelujem pri tej normi. V primeru ukrepov ob covidu-19 in zlasti ob uvajanju cepljenja, pa mi preveč vprašanj ostaja odprtih, da bi odhitel do zdravstvenega doma na cepljenje.

Bolj primerna se mi zdi prispodoba z zeleno: cepivom gori zelena luč, nekateri pa stojijo in ovirajo promet. Mencači skušajo parkirati ob strani, da vidijo, ali je vožnja skozi gnečo varna. To ni vsakdanja zelena luč in je z njo ni za primerjati. Je kot zelena luč nad dolgim tunelom — če vidimo že kanček dima, ali razloga za sum v varnost vožnje skozi tunel, je stati navkljub zeleni luči povsem razumno dejanje.

Z Dr. Svetličem se strinjam, da je goli “Ne!” piškav. Rekel bi mu svoboda do neumnosti. Prav tako se strinjam, da je ofenziva proti cepljenju nekonstruktivna. A zame je nekonstruktivna tudi ofenziva za cepljenje — če je to strukturna prisila, ki poveličuje enoumje in zatira pluralizem pristopov ter vprašanja skeptikov zradira s cenzuro oz. marginalizacijo.

Rekel bi, da je v družbi več skeptikov kot nasprotnikov do cepljenja. Njihova drža ni goli “Ne!”, ampak kopica vprašanj. Če jim pristojni na vprašanja niso pripravljeni ali sposobni odgovoriti, če jih odslovijo s klasičnim argumentum ad hominem in uvrstijo med družbene sovražnike, kje naj potem dobijo odgovore? Če je edino prav ovreči njihove sklepe in interpretacije, ki se ne skladajo s splošno uveljavljenimi stališči, kako naj skeptiki nehajo biti skeptiki?