Čemu služi cesta? Povezovanju ali ločevanju?

Nekoč sem hodil po ozki cesti, ki povezuje dve vasici, s katere se razprostira razgled na dve drugi cesti v bližini: regionalno cesto in avtocesto. Kot strela z jasnega me je presunilo, kako velika je razlika med posameznimi cestami …

Ozka cesta resda preseka pokrajino, toda rez je majhen: ena povezava, pomembna za ljudi, (med dvema vasema) ne uniči vezi med eno in drugo stranjo ceste, ki je pomembna za druga bitja v naravi.

Široke, hitrejše ceste so drugačne, saj ustvarijo prepad v pokrajini — tako v naravnem kot v družbenem smislu. Delujejo kot zidovi, pregrade. Zelo prometna cesta dobesedno razcepi naseljeni kraj.

Ograjene avtoceste, katerih namen je izključno povezati zelo oddaljena urbana središča, so najhujše. Podobne so jim tudi večtirne hitre železnice, mestne obvoznice in letališča. Zemljišča v njihovi bližini se hitro degradirajo in so izredno neprijazna za življenje ljudi, živali in rastlin.

Kako funkcionalne so zares za ljudi? Študije kažejo, da so avtoceste in zlasti osebni avtomobili zelo potratni. Avtobus in kolo omogočata veliko smotrnejšo izrabo cest, ki jih že imamo. Samo v Nemčiji je letni strošek zaradi prometnih zastojev 80 milijard evrov.

Želimo priti hitreje in varneje, toda to se nujno ne zgodi. V imenu napredka se odtujujemo od lastnega doma in vse večji del svojega zaslužka dajemo za infrastrukturo, ki nam nazadnje niti približno toliko ne bogati življenja, kot so trdile reklame.

Spremljam primere, ko v mestnih križiščih ali celotnih mestih odstranijo prometne znake, semaforje ipd. Rezultat je osupljiv. Ljudje so se prisiljeni opazovati in se prilagajati drug drugemu. Odsotnost pravil izvabi iz ljudi sledenje človečnim dogovorom, vsi na cesti postanejo enakopravni. Poleg tega, da je takšna ureditev preprostejša, je še veliko cenejša.

Ob tem se sprašujem, ali ne bi v vseh sferah družbe dosegli enak učinek, če bi odstranili vsakovrstni balast?

Morda je treba ljudem več zaupati. Morda se bodo sami znali dogovoriti in jih ni treba odtujevati med seboj ter jih zatem prisilno regulirati. Ko odpove prisilni red, se ljudje presenetljivo dobro znajdejo — to se pokaže ob vsaki večji naravni nesreči.

Ogromna napaka, ki jo dela družba, je, da usmerja ogromno javnih sredstev v zapletanje infrastrukture — večamo stavbe, širimo ceste in železnice, večjamo pretočnost internetnih povezav itd. itd., zelo malo sredstev pa usmerjamo v osvobajanje človeškega duha in ob tem še kakovostno usposabljanje, kako zares živeti v polnosti.

Poglejmo samo računalnike: vse zmogljivejši so, ljudje pa koristimo vse manjši odstotek te njihove zmogljivosti. Le za zabavo jih izžemamo do konca, za delo pa … v 99% primerov bi bilo za naše telesno in duševno zdravje bolje v prazno skakati po travniku kot v prazno klikati po miški.

Podobno je z vozili, stavbami … na račun njihovega izboljšanja, hromimo mi ljudje. Je to res razvoj?

Kot je rekel De Mello:

“Te stvari bodo uničile človeško raso: politika brez načel, napredek brez usmiljenja, bogastvo brez dela, učenje brez tišine, religija brez neustrašnosti in čaščenje brez zavedanja.”

Dodal bi: in infrastruktura brez ljudi.