Ljudje vedno gradimo svojo identiteto na nerazumnem.

Če bi jo gradili le na razumnem, bi si vsi bili precej bolj podobni, kot smo si. Tako pa smo eni agnostiki, drugi muslimani, tretji budisti, četrti panteisti, peti pogani, šesti prezbiterijanci, sedmi novodobni šamani, osmi hipsterji, deveti nič od tega (a tudi nič posebnega) …

Kadar vidite dve osebi, ki vpijeta druga na drugo, vidite dve nerazumni identiteti, ranjeni in razžaljeni. Obe hočeta ohraniti in zavarovati “sebe” (se pravi to, kar mislita, da sta).

Skoraj vedno je zadaj religija, ideologija, duhovnost. V njih črpamo — kot že rečeno — nerazumne razloge za svoja vedenja, ki dajejo poseben pečat sleherni kulturi. V resnici to sploh niso razlogi. To so samo racionalizacije nesmislov, ki si jih izbiramo, da bi se po nečem ločili od drugih skupin.

Čudna bitja smo ljudje. Da bi lahko občutili, kdo sploh smo, potrebujemo okrog sebe dovolj kontrastne ljudi in skupine. Človek ni sposoben videti sebe samega brez referenčnih točk, s katerimi se primerja. Paradoksno je trdnost identitete republikancev z Donaldom Trumpom na čelu neločljivo povezana s trdnostjo identitete demokratov. Kadar eni ali drugi izgubijo trdnega nasprotnika, se razvodeni tudi njihova lastna identiteta.

Kako gradimo svojo identiteto na kontrastu – na prav vseh ravneh – je res lepo opisal hrvaški stand-up komik Ivan Šarić v skeču Jedva čekam da dođu …:

Kakor koli obrnemo zadeve, sta samozanikanje in samoslepljenje ključna za ohranitev identitete vsake skupine. Da najdem razlike med sabo in drugimi, potrebujem le brezmejno domišljijo v drobni škatlici predsodkov. Če sta zraven še tradicija in svečano obredje, potem dobimo kombinacijo, hujšo kot gordijski vozel, saj je niti razrezati ni možno, kaj šele razvezati.

Ljudje preprosto enačijo s paketom, ki jim je na voljo – s celotnim paketom. Niso dovolj bistri, da bi iz vsakega paketa vzeli najboljše in sestavili novi paket. Recimo, da vzamem najboljše iz religije, iz znanosti, iz politike, iz umetnost, celo iz vraž in teorij zarote … ter iz tega sestavim nov paket, ki ga nenehno izpostavljam dvomu in sproti spreminjam.

Kdo pravi, da moramo predalčkati vedenje o sebi in svetu točno tako, kot je to storil nekdo pred mnogimi stoletji? A ni morda že čas, da nekaj spremenimo z razumno izbiro? Ali pa res, da bi se povezali kot celotno človeštvo, morajo med nas priti marsovci?