Korona razmere kažejo, kako malo je v globalizirani družbi prostora za alternative. Vsi smo globalno preveč prepleteni, da bi bilo možno kje pustiti nedotaknjene izjeme od splošnih pravil. Celo odročna domorodna ljudstva so zaznamovana s civilizacijskim vplivom — bolj kot kadar koli v preteklosti. Velika večina človeštva je izpostavljena osrednjim tokovom blaga, dobrin, uslug — in tudi bolezni.

Kako se zavarovati pred grožnjo vsesplošne pandemije, ni edino vprašanje, ki si ga je treba postaviti. Vprašati se je treba tudi, kako se zavarovati pred posledicami prenagljenih ukrepov na globalni ravni.

Še nobena kužna bolezen ni bila deležna toliko pompa kot covid-19. Laserski žarek, ki nam usmerja pozornost na pandemijo, je tako bleščeč, da žge in zaslepljuje. Vidimo še komaj kaj drugega. Fokus se je drastično zožil in če zbolite za kakšno drugo boleznijo, vas utegnejo kratko malo poslati domov. Če niste korona-pozitivni, je morda najbolje, da huronsko tulite na pragu bolnišnice — pa še to morda ne bo pomagalo, kdo bi vedel.

Možakar pride k zdravniku in reče: “Dober dan, gospod doktor. Pomagajte! Nož imam v hrbtu!”

Zdravnik odvrne: “Oprostite, delamo samo do petih.”

“Ampak, nož imam v hrbtu!” vztraja možakar.

Zdravnik ponovi: “Ja, ja, vas slišim. Delamo samo do petih!”

“Ampak gospod doktor, jaz mam ja nož v hrbtu!!”

Zdravnik vzdihne, izpuli nož, mu ga zapiči v oko in reče: “Evo, zdaj pa pojdi k okulistu, on dela do šestih!”

Kot ta zdravnik v vicu smo vsi po malem že utrujeni od silnih ukrepov in bi najraje prevalili problem drugam, ga odmislili, zradirali … posledice gor ali dol. Toda narobe je skakati k instant rešitvam. Ne manično hitenje z masovnim cepljenjem ne cinično zanikanje resnosti razmer ni zdravo.

Ni lahkih rešitev …

Vprašati se je treba, kako ravnati premišljeno, brez zaletavosti in obenem tako, da ne pristanemo ne v kaosu ne pri eni in edini sprejemljivi rešitvi, zagozdeni v policijsko državo.

Znanstveno soglasje glede covida-19 je precejšnje. Ampak tudi če vsi znanstveniki na svetu mislijo enako in samo en misli drugače, nima večina nič večje pravice utišati enega, kot ima eden pravico utišati večino.

Ne pomanjšujem grožnje covida-19, nikakor ne! Ne posmehujem se znanstveni stroki. Razumem le, da hodimo po neznanem terenu in nisem tako neumen, da bi se delal pametnega na podlagi na pol pečenih raziskav in sklepanj raznih učenjakov, ki razmišljajo bodisi znotraj ali izven prevladujoče dogme o covidu-19. Kar lahko trdim zagotovo, je, da (še) ne vemo dovolj.

Če pri znanstvenikih opazite dvom in zdravo mero zadržanosti do (drastičnih) ukrepov, je to dober znak, da ne boste tarča posiljevanja z enoumjem. Če razmišljajo o različnih alternativnih pristopih, razmišljajo modro.

Popolna prepričanost in nestrpnost do drugačnih prepričanj sta nevarni. Kar me posebej zmoti pri pandemoniju s pandemijo, je ko naletim na cenzuro znanstveno podkrepljenih predlogov samo zato, ker se ne ujemajo z edino moralno in vrednostno lestvico dominantne kulture. Odrinjeni so z mize, ne da bi jih pretehtali in pogledali, kaj dobrega prinašajo.

Mislim, da ni prav brisati drugačna stališča z “argumentom”, da so nespodobna, žaljiva, šokantna, nemoralna, neprimerna, ter da odstopajo od znanstvenega soglasja. Ni pomembno, ali cenzuro izvedemo dobesedno ali pa z osornim blatenjem in marginaliziranjem odrivamo ljudi, ki se ne strinjajo z nami.

Photo by nima hatami on Unsplash

Problem črednega sledenja

Ne pozabimo, da znanost ni imuna na čredno sledenje splošnemu mnenju in da so mnogi znanstveni preboji, ki jih imamo danes za samoumevne, sad dela bistrih in pogumnih znanstvenikov, ki so razmišljali izven okvirov splošnega mnenja. Ker so razmišljali drugače, so bili pogosto predmet posmeha, a nazadnje se je izkazalo, da so oni imeli prav, večina pa je bila v zmoti.

Skratka, soglasje znanstvene javnosti je lahko potrditev nespornosti določenih dognanj, lahko pa je tudi znak slepe zaverovanosti in intelektualne konstipacije, zaradi katere ostajamo zagozdeni v zmoti. Zmota je pogosto v načinu in izvedbi, ne v vsebini kot taki.

Ključni kamen spotike v dialogu med nasprotno mislečimi je kategorična izključevalnost. Če nekdo goreče zagovarja določena stališča, doživi kritiko enega samega delca svojega stališča kot kritiko celote. Zato ni čudno, da kritiko v celoti zavrne.

Nasprotovanje mediji zreducirajo na bitko med zagovorniki cepljenja in nasprotniki cepljenja. Nič ne pomaga, ko poskusite pojasniti, da nič ni tako črnobelo. Ko določeni znanstveniki tipajo po alternativnih razlagah virusnih pojavov, ne zavračajo nujno cepljenja kot takega. Želijo pa razumeti tudi druge možnosti in jih zaščititi pred uničenjem, saj se zavedajo pomembnosti znanstvenega pluralizma. V primeru da bi bila 100% globalna precepljenost sprejeta kot edina strategija, bi s tem izgubili možnost primerjave z drugimi rešitvami.

Recimo, da bi vsi ljudje na večjem ozemlju ostali necepljeni. V kratkem roku bi tam morda umrlo več ljudi kot drugod, a skozi desetletja bi morda razvili imunost in bi se smrtnost primerljivo uravnovesila z drugimi ozemlji.

Pa tudi če se ne bi. Če bi umrljivost necepljenih ostala višja v primerjavi s cepljenimi, ne bi smeli preskakovati k zaključkom. Zakaj ne? Zato ker bo tekom 200 let gotovo prišla še kakšna pandemija.

Težka vprašanja

Kaj, če bi se necepljeni odzvali z veliko nižjo umrljivostjo kot cepljeni? Kaj, če nas je narava skozi tisočletja pač tako nastavila? Kaj, če z umetnimi posegi krademo človeštvu naravno imunost, da (s cepivi) zaščitimo najranljivejše posameznike (za ceno naravne imunosti vseh ostalih)?

Kaj če bodo čez več stoletij intenzivnega cepljenja nujne vse bolj agresivne metode, ker bodo naša telesa preslabotna, da bi z naravno imunostjo premagala viruse? Kaj če bomo zavoljo stranskih učinkov teh metod vse bolj degenerirani? Kaj če bo vsota neposredne in posredne smrtnosti in drugih posledic prerasla smrtnost tistih, ki so skozi generacije ohranjali naravno imunost v dobri kondiciji?

Razmišljam o pozitivnih učinkih kužnih bolezni, za katerimi so umli milijoni skozi stoletja. Kako so nas okrepile? Kako močno so utrdile našo splošno imunost? Kakšno naravno gensko čistko so opravile? Kaj če bi smrtnost za covidom-19 bila še mnogo višja, če ne bi toliko milijonov umrlo za kužnimi boleznimi? Kaj če smo kot človeška vrsta prav zaradi preteklih pandemij dovolj odporni na sedanje? Kaj če je boj za ohranitev slehernega življenja kontraproduktiven in bo osiromašil kolektivno odpornost?

Od česa pa bomo umirali, če odstranimo vse naravne vzroke, od dolgčasa in razkuženosti?

Da bi lahko celovito razumeli probleme in rešitve, povezane s covidom-19 — in da bi razumeli tudi stranske učinke ukrepov — nujno potrebujemo testne skupine. Glede na to, da se nakazuje globalno vsesplošno cepljenje, še preden bo cepivo dodobra preverjeno, naj bo testna skupina zadosti velika skupina ljudi, ki ji na njihovo lastno izbiro dopustimo, da se naravno prekuži s covidom-19 in živi izolirano od ostalih ljudi dovolj dolgo, da se vidi primerjalna razlika — recimo, da jim damo 20 let.

Najhujše je hitenje z drastičnimi ukrepi, še posebej, če jih ustoličimo kot edino strategijo za celotno človeštvo brez kakršne koli izjeme. Dokler ne dosežemo resničnega razumevanja problema in temeljito preizkusimo rešitve na različnih testnih skupinah, je to skregano z znanostjo, naravno etiko in zdravo pametjo.

Photo by Raquel Martínez on Unsplash

Brez primerljivosti ni znanosti

Če bi tekom dveh desetletij primerjali obe skupini, bi lahko razumeli tako učinke ukrepanja kot tudi neukrepanja, pa tudi dolgoročne posledice obojega. Dve desetletji sta sicer minimum: ena menjava generacije. Šele skozi več generacij pride do izraza prilagajanje človeškega organizma na bolezni, kakor tudi do prilagajanja na cepljenje. Tako cepljeni kot necepljeni bi morali sprejeti posledice obeh pristopov za dobro vseh in tudi za dobro narave kot take.

Brez primerjalnih skupin je enoumje masovnega cepljenja neznanstvena biokemična “evangelizacija” — natikanje prisilnega jopiča s simboli edine prave “vere”. Ta vera izpodrine vse druge opcije in si čez nekaj desetletij zagotovi nespornost, kajti ni je več mogoče z ničemer primerjati.

Zdrava znanost nujno potrebuje pluralizem.

Na milijonske žrtve pandemij iz preteklosti lahko gledamo z grozo, ampak če razumemo sebe kot del planetnega ekosistema, nam je morda lahko jasno, da smo zliti z “boleznimi” in osmišljeni z njimi prav toliko kot s svojo “višjo” zavestjo.

Ponovil bo argument, ki ga radi navajajo nasprotniki cepljenja: če cepiva delujejo, se cepljeni ne bi smeli bati necepljenih, saj so vendar zaščiteni; če cepiva ne nudijo dovolj dobre zaščite, pa se je vredno vprašati, čemu se sploh cepiti? In korak zatem: Kdo nosi odgovornost za morebitne stranske učinke in kaj sploh lahko naredi cepljenec, če se stranski učinki pojavijo?

Nedavna študija Združenih narodov je pokazala, da se ne ukvarjamo s korenom problema, temveč z simptomi. Zoonotske bolezni — take, ki se prenašajo med živalmi in ljudmi — bodo najverjetneje le še v porastu. Rešitev je, zanimivo, prenehanje zlorabe divjih živali in uničevanje ekosistemov. Ljudje s pritiski na naravo iz nje iztiskamo viruse, ki nam vse bolj grozijo.

To so alternativni pogledi, ki jih potrebujemo. Precepiti ves svet je nevarna igra. Ne čudi me, torej, da je na spletni strani s peticijami Beli hiši tudi poziv k preiskavi Fundacije Bill in Melinda Gates, pod katerega se je podpisalo že več kot 600.000 ljudi.

Nisem za drastično nasilje in cenzuro. Cepljenje naj bo. Človeštvu je močno izboljšalo življenje. Za znanost sem in s tem za pluralizem: za pestrost pristopov, izhodišč, vrednostnih sistemov, metodologij … in tudi sa samokritičnost. Za širino pogleda je potrebna ponižnost. Če že vnaprej vem, kaj moram ali smem videti, vlečem za sabo meglo na še tako božanske razgledne točke.

Za zdravo znanost potrebujemo duhovno odprtost prav toliko kot natančne meritve in statistike. Testiranja okuženosti za covidom-19 so lahko temelj dinamičnih novih spoznanj, ki bodo razkadila meglo, lahko pa nas tudi potisnejo v vrtinec enoumja. Kakšno prihodnost si želite vi?