Danes ni nezaposlenost nič manjši problem kot prezaposlenost. Ljudje gredo iz ene skrajnosti v drugo: nekaj časa nimajo dela, potem pa se ujamejo v primež neusmiljenih delodajalcev, ki zahtevajo garaške nadure, če ne: adijo! Ali pa se ujamejo v karierizem, v katerem se, če res hočejo nekaj doseči, preprosto morajo raztrgati — žrtvovati vse za uspeh.

Končni rezultat obojega, tako nezaposlenosti kot prezaposlenosti, je životarjenje. V prvem primeru imaš veliko časa in malo ali nič denarja, v drugem primeru imaš denar, morda celo ogromno denarja, nimaš pa niti časa niti energije niti dušnega miru, da bi v polnosti užival v darovih življenja.

Ljudje vse več časa zagonijo za delo za goli denar. Ko pridejo domov, samo še sedejo pred TV, ali pa se odklopijo od sebe z opojem in truščem. Ničesar bistvenega ne prispevajo k svoji skupnosti in pokrajini, v kateri bivajo.

Kultura ne umira, ker nimamo časa brati in pisati ali ustvarjati, umira zato, ker smo izgubili vez z lastnim domom. Kulturne krajine kmalu več ne bo, saj nam hiše naredijo drugi, dvorišča in poti nam naredijo drugi, orodja in igrače nam naredijo drugi, hrano nam pridelajo drugi … Sami le delamo, trošimo in za sabo puščamo smeti.

Nazadnje dobimo plazma TV, pred njim pa sedimo mi, vprežne živali, ki zmorejo slediti pripovedi na ekranu in prežvekovati pokovko, niso pa sposobne krojiti lastnih življenj po pesmi svoje duše.

Ko to spregledamo, se treznimo … takrat zamenjamo rast za zadostnost, vzamemo si dom in vanj začnemo vlagati svoje delo in srce. Za seboj hočemo pustiti nekaj živega, radostnega, nekaj celovitega, presežnega.

Da bi bili ljudje, potrebujemo spomin. Potrebujemo ga v obe smeri: moramo se spominjati tistih, ki so hodili pred nami, in puščati za seboj nekaj dobrega, česar se bodo spominjali zanamci. Smeti in strupi niso nekaj, na kar bodo zanamci gledali s ponosom.

Da bi bilo na svetu dobro, potrebujemo pravzaposlenost. Delali naj bi ravno prav in prava opravila, taka z dušo, ki krepijo identiteto, dobroto, uglašenost z okolico, z ljudmi, z naravo.

Ni prav, če iščemo službo izven sebe, dokler je nismo našli v sebi. Ko jo najdemo v sebi, poiščimo še zmernost, ravnovesje, notranji čut zadoščenosti in se lotimo dela zato, ker nam tako narekuje lastna narava, ker drugače ne bi mogli.

A kako? Zmeda v ljudeh je prevelika, da bi zmogli prave korake k pravzaposlenosti. Toda znanje o tem obstaja, nekateri ga imamo in ga tudi podajamo naprej! Prve tri vikende marca sledijo delavnice Junakovega popotovanja, h katerim ste iskreno vabljeni. V naslednji objavi na blogu sledijo: opis, dodatni podatki in prijavnica.

Živela pravzaposlenost!