Prisluhnil sem Janši … Razmišljam progresivno, kar pomeni, da o vsaki ideji in vsaki osebi razmislim na podlagi posamičnih, ločenih vidikov in stališč. Upiram se težnji, da posplošeno razmažem sodbe čez skupine ljudi in sklope idej.

Recimo: Kdor podpira Trumpa, je avtomatično neoliberalno naravnan republikanec. Kdor glasuje za Zelene, je avtomatično ekolog. Kdor veliko govori o Jezusu, je avtomatično zavrt kristjan. Itd. Vse to so posamezniki s pametnimi, nevtralnimi in tudi neumnimi stališči. Pogosto so le slabo informirani, drži pa tudi, da včasih zavračajo neprijetne informacije in se odločajo ostati zvesti svojemu »plemenu«: političnemu, verskemu ali kako drugače ideološkemu. Vseeno je treba vsako idejo premisliti posebej.

Ko ideološko togi nastopajo v politiki, zakrknjeno vztrajajo pri fiksnih idejah, kar je značilnost konservativcev, ki jo vsi po malem sovražimo. Posebej ko so »žleht« do tistih, ki razkrivajo njihove zmote. A ko niso žleht in izpostavljajo zmote v mojih lastnih stališčih in vrednotah, jim prisluhnem.

Poznam ideje Gad Saada, strinjam se, da je “progresivno” spolno osvobajanje trčeno. Sledim kresanju idej z leve in desne o ekologiji, svobodi govora itd. in ob Janševih besedah večkrat prikimam.

Tako v Janševi kritiki Zelenega prehoda vidim pomembno osvetlitev nespameti zakrknjenih ekokonservativnih stališč. Zelena se je zasidrala v EU-institucije in rine z glavo skozi zid, ne da bi ustrezno prilagajala smer na podlagi »feedback-loopov«. Janša je pragmatičen in razume pojem razvoja v kontekstu globalnih političnih razmerij moči. Sledi sicer določenim trendom, v katerih se mešata resničnost in ideologije, a to je splošni pojav, ki ni omejen na SDS.

Svoboda govora in medijev je dvorezni meč, saj je to tudi svoboda demagogije in manipulacije. Družbena omrežja kažejo, da se ne velja zanašati na človeško presojo med prav in narobe ali celo na razumnost določenih stališč. Ljudje sledijo karizmi in pogosto tudi kričanju. S prijateljico sva ugotavljala, da bi bilo nujno za udeleževanje na družbenih omrežjih opraviti izpit podobno kot za udeleževanje v prometu. Vsaj v šolah bi lahko imeli tak predmet, da se vsaj mladi pripravijo.

Ker nismo pripravljeni in ker nimamo ne časa ne energije pretehtati vsako idejo, jih povzemamo poenostavljene in strnjene od tistih, ki jim zaupamo. Vsi sledimo nekim trendom. V vseh je kaj dobrega in slabega, vsi so vsaj malo konservativni. Vse bolj na živce mi gre zeleno trendovstvo, ki nima korenin v stvarnosti in se vede kar malo nevrotično – kot sem napisal, je ekokonservativno. Če ima nekdo prepričanje – pa je lahko še tako moderno, trendovsko in sveže – in ga noče spremeniti niti ob trku s trdno stvarnostjo – potem je v resnici zoprno konservativen, ne pa progresiven.

Progresivec bi prisluhnil dejstvom, seštel dve in dve in naravnal smer – spremenil bi prepričanja in ukrepe prilagajal različnim situacijam. Sešteti dve in dve pomeni izračunati ceno Zelenega prehoda: izkopa rudnin, dograditve električnega omrežja in drugih infrastruktur, raznih stranskih učinkov (naj omenim le hrup vetrnic in degradacijo porečij zaradi hidroelektrarn). Za popolno elektrifikacijo sveta do 2050 preprosto ni dovolj bakra (da ne omenjam drugih kovin) oz. ga je nemogoče proizvesti dovolj hitro.

Janša ima gotovo prav, ko ugotavlja, da Zeleni prehod Evropi jemlje konkurenčnost in jo gospodarsko šibi. Prav tako drži, da megalomanski birokratski aparat s 500 strani regulativ za vsak vijak in vsako sorto cvetače (v vseh jezikih EU!) upareva v prazno na milijone evrov, ki bi jih lahko porabili za inovacije. Sicer imajo tudi inovacije svoje meje, a to je dolga zgodba …

Simpatično se mi zdi, ko Janez razglablja o globalnem segrevanju in poudari razliko med ljudmi in rastlinami, češ da rastline dihajo CO2, ne pa kisika. To, seveda, ni res: tudi rastline dihajo kisik, CO2 pa potrebujejo za fotosintezo. Skratka: brez kisika rastline ne preživijo. Bi Janša priznal napako in se zahvalil, ker sem ga popravil? 😉

Ne strinjam se z Janševim poveličevanjem kapitalizma češ, da gradi enakost v bogastvu, za razliko od zmotnega komunizma, ki je gradil enakost v revščini. Revolucionarni komunizem se je zmehčal v demokratični socializem (ali socialno demokracijo, če hočete) in se nacepil na kapitalizem, kar je že več kot sto let najpogostejša politična sredina v Evropi. Čistega komunizma nikoli ni bilo in tudi kapitalizma ne, živimo v svetu mešanja idej in stalnega preizkušanja političnih inovacij. Mnoge inovacije se opirajo na komunistično samoupravljanje, ne rečejo pa mu socializem, ampak npr. sociokracija.

Konservativni komunizem je podlegel človeški naravi in namesto pri samoupravljanju pristal v samodrštvu. Ideja je bila, da bomo ljudje v popolno samoupravljanje dozoreli in da je samodrštvo nujna vmesna stopnja. Vsi vemo, kam je šlo samodrštvo in kako velikanska moč vpliva na totalitarne voditelje … Ta inovacija se ni izšla, toda narobe je zdaj komunizem enačiti s totalitarizmom. Poglejmo sodobni kapitalizem v ZDA, pa naj kdo reče, da prav tako ne drsi v totalitarizem – ali vsaj v nepotistično oligarhijo, no. Kaže, da družbene silnice preprosto tako delujejo, ne glede na deklaracijo na etiketi politične ureditve.

Dvomim, da bi kapitalizem, če bi bil od 150 let nazaj pa do danes prepuščen samemu sebi – brez pritiskov socializma – dopustil demokratične institucije, socialno varstvo, javno zdravstvo itd. Morda bi še naprej imeli navezo elit (plemstva in buržoazije) kot družbenega razreda lastnikov kapitala, medtem ko bi delavski razred oz. proletariat garal kot nižja kasta v bedi in pomanjkanju. Srednjega sloja morda niti ne bi bilo, kakor tudi ne t. i. socialne mobilnosti.

Neobrzdani kapitalizem ne regulira samega sebe, za to potrebuje druge institucije. EU birokratska mašinerija, čeprav je prenapihnjena, opravlja pomembno nalogo, ko uvaja standarde in vsaj malo stopa na prste vse večjim tehnomonopolistom. Škoda le, da dosega majhne zmage, kot so USB standardi, slamice, plastični zamaški in finančni vzvodi v obliki milijonskih tožb. Velika zmaga bi bila npr. standardizacija vseh tipov baterij, zagotovitev hitre izmenljivosti in prepoved proizvajalcem, da jih povsem integrirajo v izdelke. A o tem lahko za zdaj samo sanjamo.

Razumem, da je izmenljivost baterij pri električnih avtih praktično nemogoča, saj tehtajo pol tone in več, a pri mnogih drugih izdelkih je še kako možna – recimo pri ročnem orodju, kosilnicah, računalnikih itd. A ne, mi gremo v obratni smeri, in so si celo plinarne prilastile sicer enake plinske jeklenke tako, da so jih prebarvale. Takšno obnašanje, recimo, bi lahko evro-standardi prepovedali in regulirali.

Veliko tega bi še lahko dodal, a naj bo to dovolj. Priznam, Janša mi gre še vedno na živce in mu težko zaupam, ker je že predolgo v politiki in je z vsemi žavbami namazan, mu pa dam prav, kadar ima prav, ko se dve in dve izide, ko preverim izračun.