Spodnji nasveti niso namenjeni le strokovnim svetovalcem, saj se vsi radi obrnemo h komu po nasvet ali pa nas zaščegeta podati nasvet. Če se boste držali nasvetov, ki sledijo, boste v svetovanju zlahka ločili zrnje od plev.
1. Ne govorite drugim, kaj je dobro zanje na podlagi svoje osebne izkušnje, če jim niste sposobni povedati, kaj je dobro zanje na podlagi njihove osebne izkušnje.
Ženska je pred porodom, pa (jasno, kot moški) rečete, da veste, kako poseben trenutek je to in da je naravni porod prava izbira (medtem ženska kriči od bolečine in bi vse dala za dvojno dozo morfija.)
Prijatelj vas sprašuje za nasvet o potovanju v Indijo, pa rečete, da ste že bili na Tajskem in veste, kako je »tam doli« (prijatelj kasneje skoraj umre od peklenske indijske diareje).
Znanec kupuje avto in seveda mu predlagate svoj model in znamko, ker vam vaš avto že leta dobro služi (pozabljate, da vi živite v mestu, on pa v hribih; nazadnje mu avto prinaša le glavobole).
Ko ljudje pridejo k vam po nasvet, si želijo empatije, razumevanja tega, kar se plete po njihovih glavah in drobovjih, ne pa pametovanja iz vaše glave. Preden jim kar koli svetujete, se prepričajte, da dovolj dobro razumete njega in njegovo vprašanje ter da ste sploh kompetentni.
2. Ne ocenjujte svetovalca po tem, kako dobro govori, ampak po tem, kako dobro posluša.
Kdor dobro posluša, ima sploh možnost zaznati bistvo vašega vprašanja. Gobezdači vam le vlivajo občutek, da vedo, najverjetneje pa nimajo pojma.
Ne obupajte, če vas kdo, preden vam je pripravljen dati nasvet, dolgo sprašuje o tem in onem ter pozorno posluša vse, kar rečete. Če sami govorite več kot on, je to dober znak!
Če vam nekdo postreže z nasvetom že po prvih stavkih, mu postavite nekaj zapletenih vprašanj, da preverite, ali vas sploh posluša. Če vas ne, bežite!
3. Najboljših nasvetov ne boste dobili od poznavalcev vprašanja, s katerim se spopadate, temveč od poznavalcev vas: vaše osebnosti, značaja, vaših muh, čustev in nihanj.
Možakar stoji pred vami in govori, govori, ne da bi vam pogledal v oči. Ženska bere iz priročnika, vsa sveta in sijoča, ne da bi vas vprašala, kaj vas zares muči.
Ne zaupajte uglajeni obleki, goli karizmi in visokoletečim nazivom. Prijatelj, sorodnik, sodelavec, sošolec, ki vas dobro pozna, vam bo marsikdaj lahko ponudil boljši nasvet kot največji »strokovnjak«. Problem ni v tem, ali je nasvet dober ali slab, ampak v tem, ali ste ga vi pripravljeni slišati.
Angleški pregovor pravi: »Zapišite si nasvet osebe, ki vas ljubi, tudi če nasveta v tistem trenutku ne marate.«
Zraven paše še misel Erice Jong: »Nasvet je tisto, za kar prosiš, ko že poznaš odgovor, a ga raje ne bi.«
4. Dobrega svetovalca ne prepoznate takrat, ko izpade pameten, ampak takrat, ko izpade neumen.
Razsvetljenec vam razjasni sedem življenj naprej in nazaj, razkrije vam družinsko usodo ducata generacij, razvije astrološko analizo Saturna in Venere do vaših otrok, vnukov in pravnukov, obrazloži vam psihološki profil vseh vaših partnerjev ali partnerk, celo vaših delodajalcev in profesorjev, čez eno uro – ko vam je vse že skoraj povsem jasno – pa ugotovi, da je na samem začetku izhajal iz napačnih podatkov. Sploh ni govoril o vas, ampak o nekom drugem. Vse skupaj se konča z bolj ali manj nerodnimi poskusi izhoda iz zagate.
Variacije te zgodbe so pogostejše, kot si upamo priznati. Stalna vednost je slab znak!
Dober svetovalec zna brez zadrege že na začetku reči: »Nimam pojma.« Če sredi stavka ugotovi, da se je v čem zmotil, mu ni težko priznati napake in se nasmejati samemu sebi: »Ho, ho, glej ga zlomka, zmotil sem se!«
Dober svetovalec vzbuja občutek vrednosti v vas, ne v sebi. Spodbuja vas, da naredite težke korake in se vam ne trudi ugajati. Raje tvega vaše razočaranje, kot da bi tvegal svojo zlaganost.
5. Ne dajajte nasvetov ljudem, ki vas zanje niti prosili niso ali pa vam jasno dajejo vedeti, da jih nočejo.
Vidite bosega otroka na travniku in ga že trepljate po rami: »Pazi, da se ne prehladiš ali poškoduješ. Raje si obuj čevlje!«
Niti ne poznate ženske, morda je malo zajetnejše postave, pa ji že govorite: »Vse, kar potrebuješ, je post. To ti bo res dobro delo!«
Koliko lepše bi bilo življenje, če bi se navadili najprej vprašati in šele potem pametovati!
Morda je otroku resnično vroče, morda ve bolje kot vi, da je biti bos zdravo, morda ima bistre starše, ki ga celo spodbujajo pri tem … ne morete vedeti, če ne vprašate.
Morda ima ženska hormonsko okvaro, morda je poskusila že marsikaj, pa nič ni delovalo, morda je povsem zadovoljna s svojo postavo … ne morete vedeti, če ne vprašate.
6. »Da imaš korist od dobrega nasveta, ko ga prejmeš, potrebuješ več modrosti kot takrat, ko ga daš.« — John Collins
Dober svetovalec daje nasvete, ne da bi se bal reakcije. Hannah Whitall Smith je rekla: »Skrivnost dajanja nasvetov je, da po tem, ko nasvet iskreno podate, ohranite držo brezbrižnosti, ali bo nasvet sprejet ali ne, in da nikoli ne vztrajate pri usmerjanju ljudi na pravo pot.«
Nasvet podate, da bi človeku, ki je prišel ponj, olajšali pot proti cilju – ne nujno proti točno tistemu cilju, ki ga je ubesedil pred vami, ampak pogosto proti tistemu cilju, ki si ga ni upal ubesediti, ker se ga boji. Ko začutite tak prikriti cilj in ga nekomu pomagate izkopati izpod kupov navlake, je to ena najbolj radostnih izkušenj – tako zanj kot za vas.
Modrost svetovalca mora vzbuditi modrost v tistem, ki je prišel po nasvet, da bi nasvet sploh učinkoval.
Dajanje in prejemanje nasvetov je ples, v katerem se ves čas izmenjujeta ženski in moški princip, vedno in nevedno, čuteče in izvenčutno, slepo in jasnovidno … Temu plesu ni konca.
Če se zares želite naučiti svetovanja, dobro poslušajte nasvete, ki jih dajete in prejemate, nasvete, ki jih dajejo in prejemajo drugi, ter si beležite vse, kar ste opazili in se ob tem naučili.
Če boste dobro opazovali, boste nedvomno ugotovili, da najboljši svetovalci pravzaprav dajejo zelo malo nasvetov, če sploh. Večinoma s premišljenimi vprašanji izvabijo nasvete iz ljudi samih, kajti najboljši je tisti nasvet, ki ga človek v pogovoru s svetovalcem izreče samemu sebi.
In kaj storiti, če prejemnik nasvetov kar vztraja in vztraja pri očitno nespametnem vedenju? Nič! Josh Billings lepo ugotavlja, da »tepca najbolje prepričaš o njegovi zmoti tako, da mu pustiš narediti stvar po njegovo«.
