1. Hočem biti močan!

Če kdo misli, da bi kot poslanec lahko vplival na vsakdanjo realnost, da bi dobil kanček moči za spreminjanje družbe na bolje, živi v iluziji. Politika samo sledi moči.

Dejanske moči ni v parlamentu. V parlamentu opazujejo sile, ki brbotajo v družbi ter tem silam (v njihovem interesu!) prikrojujejo zakonske akte, odredbe in pravilnike – skratka okvire družbe. Če že v družbi kot taki ni iger moči, parlament izgubi smisel.

Nosilci »oblasti« morajo biti brez hrbtenice – zato odločni, zavedni, etični ljudje ne ostanejo dolgo na položaju. Morajo se udinjati in ubogati, seveda za denar in slavo.

Če hočete izboljšati svet, se držite proč od parlamenta! Katerega koli parlamenta. Tam boste le eden od desetin, stotin »glasov«, statistična enota. Nadpovprečno plačana in privilegirana enota, res, a to je vse.

Moč bo med tem oblivala ljudi, ki si dopuščajo svobodo in neobremenjenost, ki presegajo toge, okorne formalizirane igrice, v katere je vpet svet.

2. Hočem ustvarjati!

V parlamentu ničesar ne ustvarjajo. Nobena tema, noben predlog za zakone in uredbe ne pride iz parlamenta. Vsi pridejo od zunaj, v parlamentu jih le opazijo, potem na dolgo razglabljajo o njih – vsaka stran kot agent svojih gospodarjev, najsi so gospodarji stvarne osebe ali le ideologije – in jih nazadnje sprejemajo.

V svetu politike, kakršnega imamo, je ustvarjalnost omejena na retorične trike in umsko rokoborbo. Mojstrstvo v neizprosnem prepričevanju ne glede na vse, to je najpomembnejši atribut politika.

Z zares ustvarjalnimi, inovativnimi mislimi in idejami bi v parlamentu izpadel klovn. Nihče me ne bi jemal resno, čeprav bi zastopal politične prijeme, ki temeljijo na splošni blaginji in zdravi pameti. Predvsem pa na splošni transparentnosti.

 

3. Hočem družbo iskrenih ljudi!

A lahko politik preživi na sceni, če ne objame dvoličnosti, laganja, pretvarjanja, prikrivanja … Politik brez maske – to je popolni oksimoron. Če sname masko, ga ostali politiki raztrgajo na koščke kot sestradani morski psi. Kazanje šibkosti, zmote, napak je nedopustno!

Da bi šel v parlament kot poslanec, bi moral biti izpolnjen en pogoj: da je popolnoma vse, kar se mi zgodi, snemano. Ne s strani obveščevalnih služb in tajnih agencij. Sam bi vse snemal s pet, deset mini in mikro kamerami, ki bi oddajale z mene in moje bližnje okolice v živo – 24/7. Iz parlamenta, z vseh sestankov, dogovarjanj, sej, »skrivnih« pogovorov itd. itd.

Kdo ne bi gledal »reality showa« iz zakulisja parlamenta?! Po mojem bi lahko še obogatel! 😉

Seveda se praktično noben politik (razen mene) s tem ne bi strinjal. Ohranjati je namreč treba tajnost pred (naivnimi) množicami, podtalnega dogajanja je v parlamentu in politiki kot taki pač preveč.

S kamerami bi me, jasno, doživeli kot provokatorja. Poziv k transparetnosti bi v vakuumu brez resnicoljubnosti izpadel kot kot vneti vzkliki zlate ribice.

Iskreni ljudje ne morejo obstati v politiki, kakršna je danes, in obdržati integriteto, pika.

4. Hočem plesati svoj ples!

Moj ples je bosonog. Zagovarjam »razkošno preprostost«, zdravo telesnost kot osnovo zdrave pameti (mens sana in corpore sano) – rad sem nudist, rad imam dotik, ples in masažo.

Želel bi si, da bi se vsaka seja v parlamentu začela s 15-30 minut plesa. Najraje s sodobnim plesom brez forme, recimo s kontaktno improvizacijo. Najraje med politiki iz strank, ki so najbolj skregane med seboj.

100% garantiram, da bi politika z vsakodnevnim plesnim dodatkom v enem mesecu naredila gromozanski korak naprej k človečnosti, odprtosti, iskrenosti, demokraciji.

A pričakujem preveč?

Nočem reči, da se ne bi bil pripravljen prilagoditi in kot politik sprejeti tisti del pravil igre, ki so smiselna. To že. Ampak zakaj bi moral nositi enako obleko kot vsi ostali?

V moji novi izdaji knjige Človek: navodila za uporabo so med novimi odstavki tudi tile:

Ko se srečata dva politika, oba nosita »uniformo«, ki preprečuje sproščenost in spontanost ter ju opominja, da zastopata interese, večje od njiju.

Ni težko opaziti, da na sodobnih političnih uniformah ni državnih simbolov, brezosebne so in identične poslovnim – osebni kalup tako jasno sporoča, katere kolektivne kalupe predstavlja: politika je posel, del korporatokracije, povprečni ljudje pa so potrošniki in davkoplačevalci.

Preprosto dejstvo je: če bi se v politiki želel zavzemati za celostne strategije, ki so zares dobre za družbo, potem ne bi zastopal volje trenutnega slovenskega prebivalstva. Kako to vem? Ker živim med ljudmi in vidim, kako reagirajo na zdrav razum.

Zato zdravo skupnost raje pomagam vzpostavljati v manjšem krogu ljudi, ki želijo živeti zdravorazumsko in radostno – in tako kot jaz plesati svoj ples.

 

5. Hočem skupnost!

»Skupnost«, pozabljena, skorajda osovražena beseda. Uporabljamo jo le še s pridevniki lokalna skupnost, verska skupnost, politična skupnost ipd.

A prav »skupnost« brez pridevnikov je tisto, kar bi nas rešilo – povezovanje brez pridevnikov, brez strankarstva. »Skupnost« temelji na razumevanju skupnih imenovalcev posameznih skupin ljudi. In vsi mi imamo skupni imenovalec v obliki vrednot, ki si jih – hočeš, nočeš – delimo prav vsi.

Kdo zna našteti te vrednote?

In potem tiho je bilo …

Natanko zato smo tu, kjer smo: vsak med svojimi štirimi stenami, sami, brez smisla, brez radosti, celo brez časa.

Sedanja politika bi označila težnje po enotnosti vrednot kot korak nazaj v komunizem, hipijstvo, enoumje ipd. Ne bi mogla razumeti, da enotnost vrednot ni stvar naše izbire, ampak dejstev v naravi, saj vsi hočemo biti zdravi, siti, srečni, živi! Enotnost vrednot temelji na spodbujanju raznolikosti interpretacij teh vrednot in modrem usklajevanju trenj, ki neizogibno nastajajo v prav vsaki skupnosti.

Gradnja skupnosti je znanost, od katere imamo korist vsi.

 

 

6. Hočem živeti aktivno Politiko!

Kaj je sploh politika?

Soodločanje o skupnem življenju, to je vse.

Po vsem napisanem prihajam k nenavadnemu zaključku: poslanci iz političnih strank niso za nič krivi. Krivi smo mi, ki sploh ne vemo, kaj bi radi. Če bi vedeli, bi izžarevali moč in bi poslanci sledili tej moči.

Kdo nam je kriv, da se več ne pogovarjamo s sosedi? Da hišni svet ni več to, kar je bil? Da so vasi le spalna naselja, iz katerih hodimo po vse v nakupovalna središča in s tem, dobesedno, mečemo vrednote (skupaj z denarjem, v katerem merimo vse) skozi okno?

Prišli so močni, povezani, grabežljivi velikani in nam vzeli moč, ustvarjalnost, svobodo, vrednote, vzeli so nam skupnost.

Ko bomo umrli, bo za nami ostala dediščina iz plastike in smoga.

Zakaj?

Zato, ker tudi tisti, ki nas vodijo, ne vedo, kaj bi zares radi. Opranih možganov grabijo zase in ropajo nas – ker ne razumejo, da s tem najbolj ropajo sebe.

Kaj nam to pove o vseh nas? Riba smrdi pri glavi, že, toda riba je takrat že vsa gnila; politiki prihajajo izmed nas, ne sestopijo iz druge dimenzije. Pot na »oblast« si utrejo z našimi glasovi. No, z vašimi, kajti jaz ne hodim na volitve.

Moj edini glas v politiki je moja aktivnost. Ena od teh aktivnosti je moja beseda. Beseda, ki temelji na pronicljivem opazovanju družbe.

A ne ustavljam se pri besedi! Grem naprej in gradim tako, da se kaj pozna. Priznam, navzven sem »cigan«, razcapan, neurejen in moj dom je zadnjih nekaj let prav takšen. Nimam opravičila za to … toda zakaj bi se sploh opravičeval?

Saj nimam potrebe delati vtisa na kogar koli in ugajati, da bi si zato kaj priboril in izprosil.

Življenje v razkošni preprostosti me je naučilo, kako veliko energije ljudje tratimo po nepotrebnem, samo da bi ugajali drugim. Večinoma se itak nihče ne odloča, kako živeti. Ljudje živijo v skladu s kolektivnim programjem in se odločajo čredno, ne pa po zdravi pameti in znanstvenem razumevanju.

Drugačnost vedno obsojajo – spet neprostovoljno in ne da bi se potrudili razumeti.

Tudi zato smo tu, kjer smo.

Že Vatikan priznava, da drugega prihoda Jezusa najverjetneje ne bo. Ma, saj tudi če bi bil, ga itak nihče ne bi prepoznal. Novi Jezus nikoli ne bi oznanjal krščanstva, cerkev bi zanesljivo obsodil. Oznanjal bi nekaj takega, kar bi kristjane tako zelo spravilo ob živce, da bi novega Jezusa spet križali ali pa, bolj verjetno, polili z bencinom in zažgali, zbombardirali in upepelili. Da tokrat prav gotovo ne bi mogel vstati od mrtvih! No, v Holywoodu bi lahko.

Kakor kristjani ne razumejo dejanskih vrednot, ki jih je prinesel prvi Jezus, »demokratična« družba ne razume dejanskih vrednot demokracije.

Tisti, ki oblikujemo pogoje za »soodločanje o skupnem življenju«, skratka politiko v pravem pomenu besede, bomo zasmehovani in odrinjeni na stran, bog ne daj tudi obsojeni in tako ali drugače izločeni iz igre.

Ampak ker vem, kar vem, ker čutim, kar čutim, sledim notranjemu klicu in živim politično aktivno življenje izven »političnega« cirkusa.

Pripovedovalec zgodb sem; močna, svobodna, kreativna zgodba je moj politični vzvod in moja zapuščina. Zato za konec navajam misel Jeffa Gomeza:

Zgodba je močnejša od vsakega orožja. Pripovedovalci zgodb so, bolj kot bojevniki, vplivali na to, kako smo se razvijali kot rasa.