Kako ljudem vešče prodati kakšno stvar, vam je jasno, če ste kdaj kaj prodajali od vrat do vrat. Veste, na kakšne note morate zaigrati, da spremenite neznanca v stranko. Veste, kakšne vrednote morate poudarjati, kakšne dobrobiti in koristi, da spravite svoje produkte v promet.

Politična igra seveda poteka drugače, saj stojite pred množico kot nogometaši sredi stadiona polnega gledalcev. Čudovito bi bilo, ko bi se to politično igro igrali brez publike na stadionu, na kar smo se v času pandemije že tako ali tako navadili. Toda katera pravila bi odločila o zmagovalcu? Bi se politiki morda povsem zgrizli med sabo? In o čem bi sploh odločali, če ne bi bilo publike in njenega odziva?

Politika je čuden šport: navijači odločajo o zmagovalcu. Si predstavljate tekmo, kjer o zmagi ne odločajo doseženi goli, ampak navijaški decibeli? Navijanje se seveda prileže, ampak za zmago je potrebno obvladati šport in ne le nastopaštva. Lepo bi bilo, ko se volitve ne bi odločale le po glasnosti, ampak vsaj še po umetniškem vtisu in kakovosti zvoka. Da o štetju golov dejanskih igralcev na terenu niti ne govorimo.

Še pri EMI prispeva ljudstvo 50% glasov, žirija pa ostalih 50%. Žirija ima posluh za kakovost glasbe, nastopa in za umetniški vtis. Zdi se mi, da ne bi škodilo česa takega vpeljati v volitve: da žirija s prefinjenim posluhom za politične igre in kritičnim očesom za mešetarjenja prispeva 50% glasov, potem pa pride na vrsto ljudstvo? Mislim, to bi bilo fino storiti že zavoljo gole politične higiene.

Danes sem prebral propagandna časopisa dveh političnih strank, ki ju je poštar pustil v nabiralniku. Lepo, da so se mi zastonj predstavili, ni kaj … Prav osvežujoče je brati skoraj izključno pozitivne novice o zadnjih nekaj letih fenomenalnih uspehov in bleščeče vizije o prihodnjih letih — kajti bili smo v dobrih rokah in bomo še naprej, zato si seveda zaslužijo naš glas! A kaj, ko pišejo o sebi tako presežno pozitivno, da me spominjajo na Stražni stolp (časopis Jehovinih prič).

Saj veste, kaj se zgodi, ko kupite kak “popoln” (cenen) izdelek za izgubo teže: dva dni ga drajsate po rokah, potem pa za štiri leta obtiči v kleti; ne marate ga videti. Nerodno vam je, da ste ga sploh kupili.

Toda strank za take reklame ne manjka, zlasti med ranljivimi skupinami, ki jih raje ne bi navajal. Kupile bodo bleščeče zgodbe in cenene produkte. Ranljivih naivnih volivcev je ogromno in njihov glas še kako šteje. Verjetno jih je več, ko si upamo priznati. Ne rečem, da med njimi ni veliko takih, ki bodo produkte dejansko tudi uporabljali vsa leta do naslednje reklame za novi produkt, toda nekaj mi govori, da jih bo ogromno le spravilo v klet. Politične igre bodo šle nazaj na stare tirnice, kjer visokoleteče besede o samih sebi še odmevajo v zraku, a postopmoa vse bolj dominirajo nizkoleteče besede o drugih.

Saj poznate zgodbico o raju in peklu, kajne? Ko angel fantu pokaže pekel, kjer sedijo množice ljudi okrog velikanskih okroglih miz s polno skledo juhe na sredini. Vsak ima na roko privezano žlico z dooolgim ročajem. Vsi so shirani, ker je ročaj predolg, da bi z žlico segli do lastnih ust. Fantu se to zdi neverjetno okrutno, primerno peklu. Potem mu angel pokaže še raj. Prizor je povsem enak, toda ljudje so zadovoljni in siti, saj z dolgimi žlicami hranijo drug drugega.

Skozi to prispodobo razmišljam o samozagledanosti političnih strank in se sprašujem, kako bi bilo, ko bi hranile (beri: hvalile) druga drugo, če bi bilo več solidarnosti in družnosti. Kaj bi se zgodilo, ko bi dajale prednost objektivno boljšemu in se priznale lastne hibe? Kaj bi se zgodilo, ko bi se prepričevali skozi strukturirano debato namesto skozi kričanje?

Julia Dhar v tem govoru na TED-u omenja, kako je debata v javnem forumu pokvarjena in kako bi jo lahko popravili. Poudarja, kako dragoceno se je postaviti na stran “nasprotnika” in zagovarjati njegovo stran, pa spet stopiti na svojo in se boriti proti nasprotniku in spet sem in tja in sem in tja … S tem pridobimo intelektualno ponižnost, ki iz nas naredi boljše odločevalce.

Julia navede primer organizacij, s katerimi dela, v katerih vsakogar zaprosi, da anonimno poda ideje o potencialnih rešitvah za pereče probleme. Ker so ideje podane anonimno, se lahko pogovarjajo o idejah, ne pa o identitetah. Te rešitve gredo potem skozi debato in kakih 20 najboljših pride na mizo pristojnih za odločitev. Kasneje se izkaže, da so v več kot polovici primerov izbrane ideje podali taki, ki so imeli težave biti slišani ali jih zaradi različnih razlogov ne bi vzeli resno.

Ko poslušam ušesa parajoči zvok ob drajsanju parlamentarnih stolov po parketu, medtem ko se strankarski kandidati pulijo zanje, se sprašujem, ali je to res edini možni način, da se odločimo o njih? So ta pravila igre res najboljše, kar zmoremo kot kao najbolj razumna bitja na planetu? A moramo k temu cirkusu dodajati še reklamne panoje in pridobivati na svojo stran še glasne navijače? Škripanje stolov in vpitje in ves ta direndaj — to se mi ne zdi najboljše zvočno ozadje za modre odločitve.

Kaj, če pustimo čistilkam in hišnikom (hišnicam in čistilcem, če hočete), da v miru in tišini razporedijo stole po prostoru (morda celo nalepijo na noge od stolov mehke blazinice, da ne bodo več škripali). Kaj, če jim zaupamo, da bodo tisti, ki imajo težave biti slišani ali jih ne jemljemo resno, modro razsodili, na kateri stol paše katera rit. Dodajmo še žirijo, sestavljeno iz predstavnika starejših državljanov, najstnika, tovarniške delavke, tajnice, kmeta, zdravnika, učiteljice, pesnice, smučarja, vojaka, duhovnika, brezdomca, frizerke, ekonomista, avtomehanika … Naj se poglobijo v zadeve, pogovorijo v odprtem dialogu in razdelijo 50% točk, o ostalih 50% točk pa naj odloča ljudstvo na volitvah.

Mnogi so prepričani, da je vse skupaj le prestavljanje stolov na Titaniku: zaman. “Gotofi smo!” kajti v par letih nam grozi podnebna kataklizma. Tisti, ki me poznate, veste, da (milo rečeno) nisem ravno ljubitelj stolov, a razumem tudi, kako jih lahko pametno uporabljamo. Ko že prestavljamo vse te stole, jih dajmo v velik krog, kjer vsi vidimo in slišimo drug drugega in smo si enaki. Potem se pogovorimo z intelektualno ponižnostjo in prisluhnimo takim, ki jih sicer ne jemljemo resno. Tako bi le z drobcem denarja (v primerjavi z vsemi temi milijoni, ki gredo za volilne kampanje), dosegli mnogo boljše odločitve. Vsaj zdi se mi tako …

Glede na to, da sem en tistih, ki me pristojni ne jemljejo ravno resno, si ne obetam posluha, kjer je potreben.  A dobro, ideje je vredno vetriti v javnem forumu in morda kakšna naleti na pravo uho in sproži kakšen droben premik tam, kjer bi ga najmanj pričakovali.