Verjetno ni naključje, da me ravno zdaj, ko sem se vrnil k branju Ericha Fromma, doleti klic Ane Jug, ki navdušeno govori o moji knjigi Slovenija: navodila za uporabo in me vabi, da objavim kakšne odlomke. Zakaj pa ne! To res ne terja prav dosti truda in upam, da vas s tem zganem morda tudi k branju celotne knjige. Ana je rekla, da bi si želela, da bi knjigo brali njeni vnuki. Zakaj je ne bi brali kar vsi?

Omenjena knjiga morda res ni lahkotno nedeljsko branje, a tudi noben bav-bav ni. Povprečno razgledan bralec se bo čisto v redu znašel v njej.

Zdaj pa nazaj k Frommu … Zakaj ga omenjam? Ker sem včeraj v njegovi knjigi Umetnost bivanja prebral tole:

Javnost, celo izobražena javnost, je večinoma izgubila zmožnost razločiti med pristnim in lažnim. Tej hibi botruje več dejavnikov. V ospredju je čista možganska usmerjenost večine ljudi. Berejo ali poslušajo zgolj besede ali intelektualne koncepte, ne poslušajo s “tretjim ušesom”, da bi se prepričali o avtorjevi avtentičnosti. /…/

Če ime pisatelja ali naslov knjige zaslovita na podlagi dobre publicitete, bo povprečen bralec pripravljen verjeti vsem trditvam v tem delu. K temu v veliki meri pripomore dodatni dejavnik: V popolnoma skomercializirani družbi, v kateri prodaja in optimalen profit tvorita osrednji vrednoti, in v kateri vsakdo doživlja samega sebe kot “kapital”, ki ga mora investirati na trgu s ciljem optimalnega dobička (uspeha), niso notranje vrednote vredne nič več kot zobna pasta ali zdravilo brez recepta. Ali je človek prijazen, bister, produktiven, pogumen niti ni pomembno, če teh kvalitet ne uporabi, da ga naredijo uspešnega. Po drugi strani, če je le povprečen, recimo pisatelj ali umetnik, in je narcisističen, agresiven, pijanec, opolzek ter ga veliko vlačijo po medijih, bo – če ima le malce talenta – zlahka postal eden od “vodilnih umetnikov ali pisateljev” svojega časa. Seveda ne bo zgolj sam zaslužen za to: trgovci z umetninami, literarni agenti, strokovnjaki za stike z javnostmi, založniki – vsi bodo imeli finančne interese pri njegovem uspehu. Oni ga bodo “ustvarili” in ko enkrat postane nacionalno promoviran pisatelj, slikar, pevec, ko je enkrat “zvezda”, takrat bo veljal za velikega človeka – enako kot je velik pralni prašek, ki si ga ne morete ne zapomniti, če le gledate TV. Ponaredki in goljufije niso nič novega, seveda, vedno so obstajali. Toda biti na očeh javnosti verjetno nikoli ni imelo tako ekskluzivne veljave kot danes.

Prav zato v knjigi Slovenija: navodila za uporabo pišem:

Drža, ki jo izbiram pri pisanju, je samostojna in samoodgovorna – temelji na zdravi pameti in argumentih samih po sebi, brez navedkov in sklicevanj na avtoritete. Kadar v besedilo vpletem citate in zgodbe, to počnem samo zato, da pozovem k dodatnemu razmisleku, popestrim tok besedila ali občasno dodam kontrasten poudarek. Ne uporabljam referenc drugih, prav tako ne pišem tako znanstveno, da bi lahko bila knjiga uporabljana kot referenca. Svojo samoreferenčnost nenehno izpostavljam dvomu in ničesar ne jemljem kot stoodstotno gotovost. Če vas zamika, da bi se po čem v knjigi zgledovali, se, prosim, zgledujte po tem.

Če v kakšni moji misli prepoznate misel nekoga drugega, vedite, da je povsem možno, da je prav ta. Morda pa je tudi povsem »moja«, tisti le podobna. Vesolje človeških idej je postalo tako neizmerno veliko, da je neumno misliti, da smo se edini nečesa domislili – hote ali nehote se ponavljamo. To je glavni razlog, zakaj ne uporabljam (sprotnih) opomb in navedkov. Le tu in tam med tekstom navajam imena avtorjev, od katerih so ohlapno povzete posamične ideje. Svojemu pisanju ne želim dodajati avtoritete in avtentičnosti s sklicevanjem na večje mislece od mene.

Vam prepuščam, da sami presodite, koliko mi boste zaupali. S to držo vas izzivam k suverenosti razmišljanja, presojanja in odločanja. Suverenost je možno zgraditi le od spodaj navzgor: vzgajati je treba suverene posameznike, ki se združujejo v suverene družine in skupnosti, te pa nazadnje tkejo suverene vasi, mesta, regije, države. Država je lahko suverena in svobodna le, če združuje prav take državljane. Če so državljani neuki, nesamostojni, stisnjeni v kot, nepovezani, prestrašeni itd., je prazno govoriti o »suverenosti« na ravni države. Država je vredna točno toliko, kot so vredni njeni državljani.

Naj se s tem vrnem k ponaredkom in goljufijam, ki jih izpostavlja Fromm, in navržem še tole iz “Slovenije” glede naše umetne družbe:

Nobena umetna družba (civilizacija, kultura) se nikoli v zgodovini ni končala drugače kot s propadom. Na pogorišču ene generacije umetnih družb je zrasla naslednja generacija in tako naprej iz stoletja v stoletje. Gonilo interakcije med posameznimi družbami je bilo izkoriščanje naravnih virov.

Danes so posledice izkoriščanja naravnih virov tako izrazite, da jih določeni učeni ljudje doživljajo kot nevarno grožnjo, toda inercija globalne družbe je tako velika, da vztrajno izčrpavanje virov še naprej narašča. Nobeni (umetni) morali ne uspeva obrzdati človeške nenasitnosti. Temni scenariji napovedujejo kataklizmo in propad človeštva, svetli napovedujejo znanstveni preboj in razsvetljenje. Stvarnost v naslednjih desetletjih bo najverjetneje takšna, da nas bo doletelo malo enega in malo drugega, kaj točno pa nas čaka čez stoletje ali dve, ni mogoče zanesljivo napovedati.

Nekateri vidijo rešitev v zavestni vrnitvi človeštva k naravni družbi. Pričakovati kaj takega je skoraj zanesljivo utopično. Velik čudež bi bil, če bi ljudje samo na podlagi razumske izbire množično opustili vse umetne identifikacije (vključno z narodnostmi, religijami, poklici ipd.) in umetne dobrine (vse, kar je na voljo v nakupovalnih središčih) ter se vrnili k sonaravni preprostosti. Tudi v primeru črnega scenarija, ko bi bili zavoljo kataklizme prisiljeni močno poenostaviti življenje, se ne bi vrnili k naravni družbi, spustili bi se le do ravni okleščene umetne družbe.

Obenem ne gre spregledati dejstva, da naravne plemenske skupnosti v sledovih še obstajajo. Redkejše so kot kadar koli prej in prav zato še toliko bolj dragocene – skupaj z ekosistemi, s katerimi so tesno povezane. Živijo enako, kot so živele skozi tisočletja; že nagonsko so naravne suverene osebe z neposredno odgovornostjo do okolja.

Čeprav ne moremo več povrniti naravne družbe, lahko vsaj znotraj umetne družbe vpeljemo pravno normo neposredne osebne odgovornosti. Vsaka moč potrebuje usmerjanje, brzdanje. Nesporno je, da imamo ljudje več moči kot druga živa bitja – to moč lahko uveljavljamo nad drugimi (angl. power over) ali z njimi (angl. power with). Vsaka moč, ki je brez moralnih uzd, je potencialno uničevalna za vse okrog sebe.

Katastrofičnih diagnoz je preveč, zato za konec delim še eno svojo objavo s praktično uporabnim izvlečkom iz knjige: Simbol = najvišja moč. To je znanje, ki ga lahko uporabite v vsakdanjiku — če se vam le ljubi vse temeljito prebrati in še niste izgubili zmožnost razločiti med pristnim in lažnim …

Če bi radi imeli knjigo “Slovenija: navodila za uporabo” doma, je tu naročilnica.