Razumem ponosne Balkance in njihov humor. Na primer, ko pravijo, da bi raje umrli hrabro in s puško v roki v bitki na Sutjeski, kot v prisilni osami in s hirurško masko čez obraz.

Ko se kdo tako pošali, se mu zna nasproti postaviti vojska moralistov, in ga napasti, češ, to so resne zadeve! Temu se je nespodobno posmehovati! Če ne boš utihnil, bo pela palica — kaznovali te bomo s tisoči evrov!

Ne razumejo, kako zelo smeh pomaga! (No, Slovenski etnografski muzej razume. 🙂 )

Če se ne jemljemo (preveč!) resno, so lahko ukrepi širokogledi, objektivni in zreli. Rešitev se lotimo pri korenu! Če zahtevamo določeno resnico kot dogmo, potem sami sebe (in vse druge okrog sebe) prikrajšujemo za vse, kar je izven robov majhne škatle. Rešitve so krpanje lukenj na površini.

Najhujše je, ko začnemo — užaljeni in ogorčeni — drugim groziti, naj se nehajo hecati, če ne …!!!

Svoboda, da se smejimo prav vsemu, je ključ za ohranitev zdrave družbe — in zdrave pameti.

Seveda to ni oholo posmehovanje, ki pusti posmehovanca brez zraka, kot če bi dobil udarec s kolenom v trebuh. Lahkotni posmeh išče pogled iz oči v oči in ščipa posmehovanca, češ, hej, zabluzil si in vse je v redu. Daj se nasmej samemu sebi! Tu sem s tabo, da to skupaj porihtava!

Kdor ne zna sprejeti šale na svoj račun, kdor se ne zmore smejati sam sebi, ima še veliiiiko prostora za osebno zorenje. Malce nezrel je, če posmeh v njem vzbudi sram in ponižanost, precej nezrelo, če prideta povrhu še jeza in maščevalnost, najbolj pa, če se zakoplje v samozanikanje, ošabnost, škodoželjnost ali se celo z nasiljem spravi nad “nesramne žaljivce!”

Prav zanima me, kako v intimi svoje dnevne sobe določeni politični dostojanstveniki reagirajo na humor na njihov račun. Ali vihajo nos in naklepajo, kako zbrcati vse sovražnike v trebuh, da ostanejo brez zraka? Ali pa iščejo njihov pogled in se z nasmehom na obrazu trudijo porihtati zadeve, da bodo dobre za vse?

Sami presodite, ko opazujete kakovost “nasmeha” v njihovih očeh — obrazi so namreč vedno zastrti z “maskami”, tudi ko ni epidemije.

Vir: Slovenske novice

Smeh je pol zdravja …

Nekoč se je zahodnjak peljal z domorodci s čolni na vesla skozi amazonsko džunglo. Veje in lijane so visele vse do gladine reke in možakar na premcu prvega čolna jih je čistil z mačeto.

Nenadoma se je ob njegovem zamahu z veje usul roj os ali čebel in ga napadel. Že nekaj pikov te vrste je menda lahko smrtnih, možakar jih je odnesel več deset, preden so se čolni umaknili dovolj daleč stran. Medtem ko so žuželke pikale, je z vseh čolnov odmeval glasen krohot domorodcev. Le zahodnjak je bil smrtno resen in prestrašen — ter povrhu tega zgrožen nad nečlovečnostjo tega smeha!

Čolni so sicer pohiteli do prve vasice, da popikanemu ponudijo pomoč. Takrat je zahodnjak zbral pogum, da vpraša, kaj neki je pomenil ves ta krohot. Domačin se je nasmehnil in odvrnil: “A se hecaš? Če bi se vsi odzvali tako, kot si se ti, bi bil naš prijatelj že zdavnaj mrtev!”

Ta zgodba me spominja na starše, ki paničarijo nad najmanjšo poškodbo svojega otroka in se ta nauči jokati za vsako malenkost ter kasneje morda celo postane hipohonder. In na tiste druge starše, ki ob poškodbah in boleznih ostanejo skulirani ter tako vzgojijo telesno, duševno in duhovno zdrave otroke.

Spominja me na predstavnike “primitivnih” kultur, ki so smrt sprejemali z dostojanstvom in niso bežali že pred vonjem njene sence.

Spominja me na ponosne Balkance, ki jih je pred 80 leti več kot milijon umrlo v vojni proti fašizmu.

 

S smehom nad fašizem

Ne vem, kaj natančno je fašizem. Vem le, da fašizem ne prenaša posmeha in ironije. Zlasti na svoj račun ne! Fašizem brca druge v trebuh, da jim vzame zrak. Brca in brca, dokler dokončno ne utihnejo! Fašist premore le oholi smeh ob ponižanju sovražnika. Ta smeh je bolno zatežen, celo shrhljiv, povsem oropan otroške lahkotnosti.

Če vzamemo sposobnost otroškega smeha kot merilo duševnega in družbenega zdravja, se mi zdi, da je fašizem še kako živ.

Covid-19 je tako ali drugače zbrisal nasmehe z naših obrazov. Pogrešam krog prijateljev, v katerem ščipamo drug drugega in se na ves glas krohotamo nad lastnimi neumnostmi. Tudi nad covid neumnostmi.

Vsakič, recimo, ko vidim stik covid-komolcev, mi v glavi zaigra melodija iz risanke “A je to!” Točno tako sta Pat in Mat proslavljala vsak uspeh, ko sta skrpala supaj kakšno rešitev.

Poglejte, kako Pat in Mat “spravita zadeve pod streho”, pa povejte, če vidite kakšne vzporednice v današnji družbi.

Če ste eden tistih, ki se krohota, medtem ko kaže s prstom na luknjasto streho, se ne čudite, če vas v fašistični družbi doleti javni linč.

Res nujno bi bilo objeti krohot v javnem diskurzu o epidemiji! Potem lahko po krohotu staknemo komolce in gremo naprej s pozitivno naravnanostjo. Covid-19 pa ja ni konec sveta! Kot je nekdo opazil: “Lahko bi bilo še slabše! Lahko bi se zgodilo pred 15 leti… zaprti v hiši z Nokio 3310, na voljo 50 SMS in 10 ur za klice.”

Smeh je tudi pol resnice …

Ko gledam vreče s trupli umrlih s covidom-19, seveda nimam nasmeha na obrazu. Toda ker se ne identificiram le s človeškim, ampak z univerzalnim življenjem, v tej smrti vidim manjšo tragičnost kot drugje. Več tragedije vidim v betonu zaporniških sten, asfaltu parkirišč, plastiki, izpustih, kupih hamburgerjev, piščančjih farmah … ne dvomim, da je na vsakega od 800 umrlih v El Pasu (mestu z 700.000 prebivalci) — samo v zadnjem letu — umrlo stokrat ali tisočkrat več drugih živih bitij.

Foto: http://cynthiatina.com/

Pisal sem že o tem, da danes 99% mase kopenskih sesalcev in ptic predstavljajo ljudje in tiste gojene živali, ki jih ljudje gojijo za hrano. Le 1% so divje živali. Poglejte na svet z zornega kota katere od živali iz tega 1% in človek se vam bo morda zdel milijonkrat hujše zlo kot covid-19. Kot ta žival, se ne bi pritoževali, če bi bila smrtnost desetkrat večja, kot je zdaj.

Recimo, da bo s (ne nujno za) covidom-19 v letu 2020 globalno umrlo 1,5 do 1,6 milijona ljudi; skupno jih bo globalno umrlo ca. 58 milijov (milijon gor, dol). Toda rodilo se jih bo 138 milijonov. Tudi s covidom-19 bo ljudi letos za 80 milijonov več kot lani. In leta 2022 spet, in navzgor bo šlo, vse dokler se ne bo leta 2050 število ljudi na Zemlji umirilo med 9 in 10 milijardami (tako pravijo). Sprašujem se, koliko mase divjih živali bo takrat še na planetu? 0,3%? 0,1%?

Saj nismo več Zemljani. Smo osebki, vpreženi v mašinerijo, ki melje vse pred sabo in se ne zmeni kaj dosti za življenje. Zmeni se za delnice, nepremičnine in fucbal. Zmeni se za virus fašizma, ki nam je okužil um in srce. Še predstavnike svoje lastne vrste, če so le malce drugačne barve ali z drugačnim simbolom na čelu, sovražimo iz petnih žil. Je to človeško ali fašistično? Ali vsa ta vojna po svetu res več velja kot simfonija milijonov življenjskih vrst?

Ko smo že pri vojni … medtem ko se pogovarjamo, kako bi zmanjšali ogljični odtis vas in mene, samo pentagon pušča za sabo večji madež kot celotna Švedska ali Danska, večji madež kot vojske 140 drugih držav skupaj. Samo zato, da se lahko vojne po svetu nadaljujejo — sistem brez njih namreč ne more.  Svet rešujemo s krpanjem luknjic, med katerimi zeva prepad, ki mu nihče ne posveča pozornosti.

Morda rečete: “Strinjam se, prav bi bilo, da umre nekaj milijonov najbolj zlobnih. Samo pusti nas nedolžne pri miru!”

Žal mi je. Ne gre. Ni nedolžnih. Krivi smo vsi skupaj.

Če vas ob teh besedah popade krč, se poglejte v ogledalo in se zasmejte sami sebi.

Ja, virus je grozen. Ja, vojne so verjetno še bolj. Ja, naftna industrija ga serje. Ja, politiki so skorumpirani. Ja, farmacijo zanima predvsem profit. In prav zato se moramo vsemu temu krohotati!

 

Alergija na fašizem

Mladeniča pripeljejo v bolnišnico, preluknjanega od metkov. Komaj se drži. Na obrazu zdravnikov vidi, da mu ne kaže dobro.

V operacijski sobi mu medicinska sestra postavlja vprašanja, medtem ko se zdravnik in asistenti pripravljajo na operacijo.

Ko pride do vprašanja: “Ali ste na kaj alergični?” mladenič odvrne: “Ja, na metke!”
Vsi v sobi se zakrohotajo. Za nekaj sekund izgine vsa resnobnost.

Mladenič izkoristi ta trenutek, da pogleda kirurga in z nasmehom reče: “Prosim, operirajte me, kot da bom živel, ne, kot da bom umrl.”

Menim, da bi točno tako morali operirati tudi družbeni in okoljski fašizem: z nasmehom na obrazu in kot da bomo, ljudje, narava, Zemlja — vsi skupaj — ne umrli, ampak živeli.

Če to storimo, potem končni izid vsakega posameznika med nami ne bo pomemben. Štejemo le skupaj.

Skupaj, saj veste: vi in jaz in ona in on … in tisti gozd tam zunaj, tisti potok in soteska nad njim … in tisti medved in volk, močerad in kačji pastir … in uš in klop, in brenčeči komar med trstiko … in krava in trava, metljaj in meduza … ter, da, povsem resno, tudi ta prekrasna krona od virusa, ki nam že nekaj mesecev visi nad glavo.

Če nam je res mar za zdravje družbe, se najprej lotimo odpravljanja ekocidnega fašizma. Okužba z njim je neizmerno hujša bolezen, proti kateri je covid-19 prava drobnarija.

Virus fašizma udari na možgane, ukrade nam prisebnost in osebnost. Vodi nas tako, da ščiti sebe, ne glede na kolateralno škodo. Ni mu mar za gostitelja, človeka. A razumete: fašizmu tam zunaj ni mar za vas, potrebuje vas zato, da lahko naprej melje in melje. In ko kaj rečete proti njemu, vas ozmerja, popljuva in vse ostale neprisebneže obrne proti vam. Proti vojski zombijev nimate šans …

Bolj kot kar koli drugega, potrebujemo vpričo tega lahkotnost in smeh. Za virus fašizma potrebujemo preprosto kompas. V paketu z njim pride veliiiiko zahtevnih izzivov, a če premorete nasmeh na obrazu ob teh izzivih, ga le vzemite in uporabite!

Kako izgleda moj kompas? Zame takole: predstavljam si, da imam le še nekaj mesecev življenja. Potem se zazrem v nebo in si postavim vprašanje: “Kako vem, da zares živim?”

Da zares živim, mi pove naslednje: če bi imel le nekaj mesecev življenja, pa ne bi spremenil ničesar.