“V teh čudnih časih …” slišim ljudi začenjati stavke zadnje tedne. A v resnici so časi točno taki, kot je za pričakovati.

Nespametno je misliti, da so potresi in poplave, požari in pandemije nekakšna odstopanja. Ali se zgražati nad imbecilnimi politiki in sociopatskimi direktorji, nad korupcijo in hinavščino, nad bedo brezdomcev in oholostjo milijarderjev. Vse, kar se dogaja, je sistemsko in zato naravno — glede na “naravo” sistema pač.

Živimo v svetu, v katerem bedak ustvarja mnoge bedake, modrec pa, žal, le nekaj modrih ljudi.
– Georg Christoph Lichtenberg

Sistem že tako ali tako temelji na poglabljanju omejitev za vse. A na ene omejitve smo navajeni bolj kot na druge. V bistvu se nič ni spremenilo. Le civilizacijski zidovi so nam neprijetno hitro prišli neprijetno blizu.

 

Nevidni zidovi postajajo vidni

Oglejte si svoje življenje. A vidite nove zidove? A vidite tudi tiste stare?

Stari zidovi so tam, kjer vas družba drži v nekih svojih mejah. Pa tudi tam, kjer se v mejah držite sami. Tako kot vsi. Novi zidovi so, ko se znotraj starih zidov ne morete vesti, kot se sicer.

Med starimi zidovi stojijo stvari nekako takole:

Enkrat pridobljenih vlog (dobrih ali slabih) se je težko znebiti,  naj ste superzvezdnik ali superzguba. V vseh vlogah ste prisiljeni živeti znotraj zgrajenih (in zato pričakovanih) mej. Milijarder in brezdomec sta ujetnika vsak svoje vloge. Sistem ne želi, da se to spremeni. V resnici sta oba brezdomca, kajti oba prebivata tam, kamor duša nima vstopa.

Izbire je bore malo. Da bi lahko bili (in ostali!) milijarder, morate znati plemenititi sistem v visoki loži luksuznega potrošništva. Da bi lahko bili (in ostali!) brezdomec, ga morate znati plemenititi v podzemlju mizernega pogrošništva.

Mislite, da milijarder lahko počne, kar hoče? Da lahko predsednik države počne, kar hoče? Bolj ko ste v tej družbi “uspešni”, izrazitejši status ko imate, bolj se morate predati strogim pravilom igre, ki spadajo zraven. Če ste upornik proti sistemu, morate prav tako biti zvesti določenemu imidžu, ne morete ga izdati.

Morda porečete: “Ah, jaz ne živim ne pogrošniško ne razsipniško ne uporniško, ampak le povprečno potrošniško, kaj pa imam jaz z vsem tem?”

Vse! V istem loncu ste. Povprečnost vam ne zagotavlja dušne svobode. Svobode, tega redkega blaga, se ne da pridobiti ne s kopičenjem ne s tratenjem ne z mediokriteto. Vprašanje je, ali se sploh še da …

Zapor družbenih vlog

Če se dokopljete do milijonarstva, boste morali denar uklepati v pridobitne sheme, da boste še naprej milijonarji. Revež, ki postane milijonar po sreči in ne privzame vloge v celoti, bo kmalu spet revež. Milijonar, ki po nesreči izgubi vse svoje premoženje, a ne sprejme pravil igre reveža, bo kmalu spet milijonar.

Ne čudite se, če ne znate biti nič drugega kot to, kar pač ste. Zlasti, če ste dosegli kaj izjemnega. Veliki življenski premiki niso kar tako! Da bi zdaj ves ta trud šel v nič, to pa že ne! Ne preostane vam drugega, kot da nosite svoje vloge in vse omejitve, ki spadajo zraven. Seveda isto velja, če že tako dolgo gnijete v lastnem samopomilovanju, da ste se z lastno sluzjo zalepili za lastno dno.

Ne pravim, da je nositi nekatere vloge dobro, nekatere pa slabo. Ni je vloge, v kateri ne bi mogli najti sreče: od zdravnika do politika, od kronične pijanke do serijskega morilca, od borzne posrednice do uglaševalca klavirjev, od milijarderja do brezdomca …

Kar pravim, je, da so vloge delikatne, krhke. Ko sistem gladko teče, niti ne vidimo, kako se tisoče vloge prepleta in vzajemno krepi. Nekdo mora gniti v lastni sluzi, da bi nekdo bil milijonar; nekdo mora biti milijonar, da bi nekdo lahko gnil v lastni sluzi.

Ko se kolesje ustavi, vloge padajo kot domine. Sistem nima varovalk, zato napaka scvre šibke dele vezja. In potem …

 

Ko loncu odnese pokrov

Potem sledi krč. Vodilni se morajo vesti, kot da imajo zadeve pod nadzorom, da ne bi prišlo do panike. Pozorno oko seveda vidi, da je “nadzor” na trhlih nogah. A k sreči smo navajeni zaupati in ubogati, kar doprinese vsaj k občutku, da so zadeve pod nadzorom. Navajeni smo tudi, da je “nadzor” zelo ohlapna beseda, ki se lahko čez noč spremeni.

Vedenja ne spremenimo niti takrat, ko nam vodilni sporočijo, da bodo ukrepi še trajali in se morda celo zaostrili. (Celo na skrivaj.)

Preveč neznank je, da bi lahko bili gotovi, kaj se dogaja in kateri ukrepi so pravi. A to gre sistemu v prid, saj dobi razlog za dodatno družbeno omejevanje. Tudi krize mu gredo kot voda na mlin. V resnici je beseda “neoliberalizem” v nasprotju sama s sabo, saj temelji na omejevanju, ne na svobodi. Ljudje z vse več moči si lahko vse bolj zmišljujejo, kako se igrati igro monopoli z nemimi figuricami.

Pazi se kolega, ki govori, da je treba stvari spraviti v red! Spraviti stvari v red vedno pomeni spraviti druge ljudi pod nadzor.
– Denis Diderot

Grožnje blaginji sodobne civilizacije vse bolj prihajajo iz narave. Da bi se jim neoliberalna civilizacija postavila po robu, dodatno poglablja omejitve. Narave ne more omejiti, zato še bolj omejuje družbo.

Omejitve pritiskajo na oddušni ventil na ekonom loncu, da ne more izpuščati pare; pritiskajo na sprostitvene in razvedrilne dejavnosti, ki nam pomagajo prenašati bremena vlog.

Sistem je doslej umetno vzdrževal znosen pritisk tako, da je večal lonec in montiral nanj milijone oddušnih ventilov. Kakšna peklenska igra! Višal in višal se je tlak, češ, saj bo vse v redu, ker imamo na voljo toliko ventilov. Nihče ni pomislil, da bi lahko odpovedali vsi ventili hkrati.

Vse večji lonec in vsa para, ki bruha iz milijard ventilov, močno pritiskajo na naravo. Narava se avtomatično, ne da bi bila zlonamerna, po goli vzročnoposledičnosti postopoma preobraža in zaostruje pogoje za naš globalni teater. Zdaj so ventili zaprti in narava si je za hip oddahnila od nas. A mi si še dolgo ne bomo od nje.

In kaj se bo zgodilo z vsem pritiskom, ki se nabira pod pokrovom?

Soglasje je zagotovljeno!

Ozrite se okrog sebe in preštejte poplavo omejitev. Če jih ne vidite zdaj, jih ne boste nikoli. Družbeni pritisk k sledenju edini pravi poti je enormen, zdaj se mu še skrivati ni treba. Zdaj si vas lahko privošči stisniti v kot z redkobesednimi utemeljitvami ob slikici pankerskega virusa. Če se ne strinjate in se ne pokorite, sistem zaostri prisilne vzvode.

Ne, kastni in fevdalni sistem se nista prenehala. Še sta tu, hinavsko potuhnjena. Tudi cenzura se potuhnjeno krepi.

Nihče sicer ne bo cenzuriral neumnosti, ki jih izjavljajo imbecilni predsedniki. Toda tega istega ne smete izreči vi sami, če ste povprečnež. Odločno vztrajajte pri čem svojem, kar se ne sklada z dominantno zgodbo, pa vas bodo še kam vtaknili! Utišane so zoprne resnice, ki drezajo v boleče točke civilizacije.

Globalni sistem lahko določa nove norme brez bojazni pred uporom. Ko se mnenjsko poravnajo gospodarske, politične, medijske in celo znanstvene avtoritete, jim je težko nasprotovati. A pomnimo, da je v zgodovini enoumje redko bilo znak zdrave pameti.

Nič čudnega, da ne branimo zemlje, kjer živimo. Saj ne živimo tukaj. Živimo v televizijskih programih in filmih in knjigah ter s slavnimi in v nebesih in po pravilih in zakonih in abstrakcijah, ki so jih ustvarili ljudje od daleč; živimo povsod naokrog, le v teh svojih telesih na tej zemlji v tem trenutku v teh okoliščinah ne.
– Derrick Jensen

Dajmo Zemljo nazaj v središče vesolja

Ko vsi zagovarjajo neko “resnico”, ste lahko prepričani, da je neresnična. Galileo Galilej je oznanil novost, da se Zemlja vrti okrog Sonca in ne obratno. Heliocentričnost je nadomestila geocentričnost. Mislim, da je zdaj treba v središče vesolja postaviti Zemljo.

Ne dobesedno. Tam naj bo na zemljevidu naših vrednot, na prioritetnih lestvicah. Sonce na sredini nas je zaslepilo. Gledati smo začeli predaleč stran, k drugim soncem in sozvezdjem. Začeli smo izgubljati Zemljo pod nogami — dobesedno.

Da bi ohranili Zemljo pod nogami, moramo res, res ponižno priznati, da smo zašli in prisluhniti njenemu glasu. Moramo se ji zahvaliti za vse tegobe, kajti brez njih ne bi mogli zrasti v to, kar smo.

Čas je da nas neha biti strah.

“Kaj bi naredili zdaj, če vas ne bi bilo strah?” sem zapisal v knjigi Slovenija: navodila za uporabo.

Ko je zapor povsod, je svoboda lahko le notranja. A jo še znamo živeti? Pogumno, nasmejano, z nogami trdno v središču vesolja: na točno tej Zemlji, kjer je naš dom.