“Vsi smo pizde!”

V prejšnjem zapisu na blogu sem tako citiral prijatelja, ki je citiral svojega prijatelja, ki je tako opisal vse nas … pizde, pač. Vemo, da so stvari narobe, a jih kljub temu še naprej delamo, podpiramo ali vsaj prenašamo, in z nečisto vestjo upamo, da nam nihče ne bo sodil za grehe, ki smo jih storili doslej.

Bi se znali odločiti ravnati drugače?

Hm?!

Hodim naokrog po Sloveniji in predavam o tem, kako vzeti odločanje v svoje roke. Tisti, ki me poznajo, vedo, da zelo rad postavljam vprašanja.

»Predavanja« tako včasih potekajo tudi takole:

Jaz: V kakšni družbeni ureditvi živimo?

Publika: V demokraciji.

Kaj pomeni beseda »demokracija«?

Vladavina ljudstva (samemu sebi) … svoboda … suverenost …

Ali lahko ljudstvo (lokalna skupnost, narod, država, unija držav ipd.) vlada samemu sebi, če ljudje (posamezniki) niso sposobni vladati sami sebi?

Ne.

Ali čutite, da sami v polnosti obvladujete svoje življenje?

Ne.

Če dejansko ne vladamo sami sebi, zakaj se to imenuje demokracija?

Ker dobro zveni in diši po svobodi. (In ker vsi v nedogled ponavljajo, da je demokracija WOW! (In ker imajo nekateri od tega veliko koristi na račun nas.))

Kaj bi se zgodilo s človekom, ki bi v sedanji družbi prevzel vso odgovornost za svoje življenje (in smrt) – ki bi, skratka, postal suveren, svoboden, vladar lastnega življenja; obenem neškodljiv drugim, nenasilen, živeč po načelih trajnosti in skromnosti (in sreče)?

Družba tega ne bi odobravala. Prisilila bi ga k pokornosti svojim zakonom, tudi če bi ga tako naredila škodljivega drugim, netrajnostnega, nasilnega in nesrečnjega. Če se ne bi pokoril, bi ga obsodila na zapor.

Kaj pomeni, da družba tega ne bi odobravala? Kaj je ta družba?

Sistem, ureditev, predstavniki celotnega »aparata«, uradniki, funkcionarji …

Mar torej ni konkretnih, stvarnih ljudi, ki odgovarjajo za posledice?

Ne. No, saj to so ljudje, ampak, če smo iskreni, nihče ne odgovarja.

Pa se vrnimo k suverenemu človeku.

Recimo, da k njemu pride uradnik, predstavnik anonimne avtoritete, in ga obvesti, da njegov način bivanja ni v skladu s trenutno veljavnimi zakoni. Recimo, da doda tudi odločbo, da mora podreti svojo »nelegalno« (čeprav zdravo, naravno) hiško in se preseliti v »legalno« (čeprav strupeno, nevarno) stanovanje, zaposliti, plačevati davke, zavarovanja … Če tega ne stori, ga čaka sodišče in zapor. Se vam zdi tak ukrep zdi ustrezen?

Nikakor ne! Saj nikomur ne škodi in živi v sožitju z okoljem. Če bi vsi tako živeli, bi bil svet lepši. Nad njim se dogaja brutalna prisila!

Če vas nekdo prisili k določenemu dejanju, kdo odgovarja o posledicah vaših dejanj, vi ali on?

Ta oseba, ki nas je prisilila.

Toda malo prej smo ugotovili, da danes nihče osebno ne odgovarja o posledicah odločitev v tujem imenu. Kako to, da ste nazadnje kaznovani za posledice svojih dejanj (če vas zasačijo na delu oz. vam dokažejo krivdo), ko pa ste prisiljeni živeti tako, kot živite? Ali imate izbiro?

Rekli bodo, da sem si to življenje izbral sam, da imam svobodo izbirati. Ne bodo omenjali tega, kako ozko je področje, v katerem se smem odločati. Ne le zaradi zakonov, tudi zaradi socialnega pritiska. Dejansko ne bi smela biti kaznovana za nekaj, česar si nisem sama izbrala, oziroma pri čemer je bil delež moje odločitve nepomembno droben.

Če torej ljudje ves čas živijo pod prisilo ali represijo, ali v takih okoliščinah lahko govorimo o »vladavini ljudstva«?

Seveda, da ne!

Kdo pa potem vlada?

Hm. Težko je pokazati s prstom na »vladarja«. Tisti, ki imajo več, vladajo tistim, ki imajo manj – denarja, moči, vpliva, drznosti, arogance … Tisti, ki vzamejo odločanje v svoje roke pač vladajo. Vlada surova moč.

Torej ni demokracije?

V bistvu ne. Prej nekakšna čudna tiranija. Vsi raje molčijo o tem. Tisti, ki imajo koristi, zato, da jih ne bi izgubili. Tisti, ki so brez moči, pa zato, ker se bojijo kazni.

Recimo, da odpremo šolo, v kateri se ljudje (tako otroci kot odrasli) naučijo živeti zares odgovorno in se zrelo odločati o svojem (skupnem) življenju – brez nasilja, izkoriščanja, nepravičnosti, tiranije … Ali mislite, da bi se »diplomanti« s te šole lahko vklopili v sedanjo družbeno ureditev?

Zelo težko.

Zakaj?

Zato, ker bi preveč dobro videli, kako malo odločanja nam je v resnici na voljo.

Pa recimo, da bi se skupina takih ljudi postavila zase; da bi spisali svojo samostojno ustavo, svoje zakone, utemeljene na globoki pravičnosti, poštenosti, skupnosti, trajnosti; da bi njihove ustanovne listine bile neizmerno bolj demokratične od listin širše družbe, v kateri živijo. Recimo, da bi izjavi o človekovih pravicah dodali še izjavo o človekovih dolžnostih in odgovornostih, da bi se podpisali pod izjavo o osebni odgovornosti in se odločno postavili za naravno etiko. Ali bi širša družba to objela?

Malo verjetno. Ogroženih bi bilo preveč vplivnih posameznikov. Ti bi nahujskali ljudstvo proti tej skupini, češ da gre za komuniste, separatiste, hipije, nacionalne sovražnike – uporabili bi vse ekspresivne besede, ki jih poznajo, da bi ohranili svojo moč. Tu je težko voditi razumen argument, prej pride do prerivanja in dokazovanja.

Torej alternativa ne obstaja?

Obstaja že, teoretično, toda v praksi jo je zelo težko udejanjiti. Kritična masa ljudi narašča, manjka le še prava ideja.

Kaj pa če ni problem v tem, da nekaj manjka? Kaj, če je nečesa preveč?

Na primer motenj?

Sprašuje se, ali živimo v dobi informacij ali v dobi motenj. Smo se še sploh sposobni osredotočiti na eno aktivnost za več kot nekaj minut, ne da bi se kompulzivno ozirali po motnjah v obliki množice (elektronskih) motilcev?

Je morda delček vaše pozornosti že zdaj pri mobilnem telefonu, računalniku in »nujnih« sporočilih, ki tam prežijo na vas? Ste se sposobni osredotočiti na tole od začetka do konca, ne da bi vam misli uhajale k neki drugi e-motnji?

To je res težko!

Kaj, če bi vsi tisti, ki se znajo osredotočiti, odločati in živeti suvereno, svobodno, ki so napisali svojo ustavo in podpisali izjavo o osebni odgovornosti, vzeli odločanje v svoje roke?

To bi bilo res enkratno videti! Pravi kontrast današnji apatiji.

Kaj če bi tistim, ki bi jih prišli prisilit k nečemu drugačnemu, rekli naslednje: »Spoštovani uradnik, če z vsem osebnim dostojanstvom stojite za odločbo, s katero nas, suverene posameznike v (deklarirano!) demokratični državi, silite k nečemu, kar je v nasprotju z našo voljo, z naravno etiko, z ustavo naše skupnosti, potem prosim podpišite tudi to izjavo (ob tem mu pomolijo pod nos Izjavo o osebni odgovornosti), s katero prevzemate vso odgovornost za naše življenje, poškodbe, bolezen in smrt.

S tem, ko nas k nečemu silite in nam grozite s kaznimi, nam dajete vedeti, da nismo sposobni odločati o svojem življenju. S tem nam sporočate, da v resnici ne zastopate demokracije, saj bi kot zastopnik demokracije poskrbeli, da nas naučite, kako se zrelo odločati, namesto da nas silite k brezumnemu sledenju pravilom, ki jih še sami ne razumete in jim sledite izključno zato, ker se tudi sami bojite kazni.

Če nočete s podpisom Izjave prevzeti odgovornosti za naša življenja – skratka, če vas je sem poslala neka višja avtoriteta – nam prosim povejte, kdo je to, da se nam on/a podpiše pod izjavo in prevzame osebno odgovornost za nas.«

Kaj mislite, ali bi kateri koli uradnik podpisal Izjavo o osebni odgovornosti?

Ni šans! Nihče ne bi hotel odgovorjati za nekoga drugega. Saj še zase ne znajo! Vsi se v bistvu samo izogibajo kaznim in »hvatajo krivine«. Vsi so pizde!

Demokratične pizde?

Prej dejmo-krast-ične pizde …

Če vse to že vemo, kako to, da se preprosto ne odločimo odločati o svojem življenju?

Za to se ne moreš kar odločiti. Potrebno je znanje, potrebne so veščine in zrelost. Potrebna je integriteta …

… in zavedanje o tem, kdo in kaj sploh smo. Le človek, ki ve, kdo zares je, zmore vzeti vso odgovornost za svoje življenje v svoje roke. Dokler se pušča prepričati, da je potrošnik, volilec, davkoplačevalec, pravni subjekt, lastnik, delničar, vernik … je zgolj uradnik, figurica na igralnem polju.

Podvomiti mora o prav vsem, da pride do gotovosti o tem, kaj zares je, in v tej gotovosti spozna, da je nihče.

Toda ta nihče je mogočnejši od cesarjev, saj se je osvobodil težkih bremen pričakovanj in si dopustil biti »le« to, kar je. Svobodni človek, ki nima česa izgubiti!

Ne boji se, saj ve, da je samo to in nič več ali manj; da bogastvo ali revščina, zdravje ali bolezni, pamet ali norost, visoke titule ali ponižujoče kletvice ne sežejo do njega.

Neustrašnega človeka je nemogoče zasužnjiti, pogoj za suženjstvo je strah.

Ali lahko prestrašeni ljudje gradijo demokracijo?

Ha, ha, zdaj že vemo, kam nas pelješ!

Potek prav vsega v našem svetu narekujejo uveljavljena pravila igre. Tu ni izbire ali odločanja! Ni razuma, človečnosti, etike. Je le igra, ki jo je nujno treba igrati.

Pri demokraciji je enako kot pri Človek, ne jezi se!, v obeh primerih igra nosi sarkastično ime, ki namiguje na neuresničljiv ideal in se udejanja v svojem nasprotju.

V demokraciji ni »demosa«, ljudstva, ki bi si vladalo. Prav tako ni človeka. Niti vladavine ne. Obstaja le anonimni »vladar« in anonimna »raja« in vrsta pravil igre, ki se jih držimo, ker smo pač ravno »v tem filmu«.

Enako kot se pri Človek, ne jezi se! tako radi jezimo, ko so soigralci okrutni do nas, in se veselimo, ko smo mi okrutni do njih. Saj nihče zares ne ve, čemu se sploh gremo te igre!

Če kaj, je treba prej ali slej spremeniti njihova pravila!

Prav na to namigujem, drži.

Treba se je o tem izobraževati, tudi to drži.

Potrebno se je družiti s svobodnimi, pogumnimi, da se navzamemo njihove suverene drže.

Predvsem pa moramo nehati kupovati samostojnost in preživetje. Kupovati se sme le presežke. Osnove preživetja in svobode morajo biti neodvisne od denarja, od ekonomije. Vsakdo mora biti sposoben zagotoviti svoje lastno preživetje, ne da bi ga moral kupovati.

Če ga kupuje, je suženj, ki pravzaprav ne odgovarja o svojem življenju.

Najhujša oblika zlorabe človeka po človeku je, ko lastnik izkorišča sužnja do te mere, da mu niti ni treba skrbeti zanj. Suženj dobi nekaj (finančnega) nadomestila za svoje usluge in mora potem sam poskrbeti zase. Skratka prisiljen je k služenju gospodarju, toda ne uživa njegove zaščite in skrbi; nima nad seboj konkretnega gospodarja, ki odgovarja zanj.

Najhujša avtoriteta je anonimna avtoriteta.

Človek stoji sam zase, čeprav tega ne zmore … čeprav tega ne sme! To je laž »demokracije«. Moramo sodelovati v igri, če ne …

Družba raje vidi, da smo pizde, kot da smo suvereni in svobodni.

Pa je tvoj namen, da širiš ta pesimizem, pljuvaš po stanju, kakršno je, ali želiš povedati še kaj več? Ali imaš kakšnega jokerja v rokavu?

Hvala!

Če se ne bomo opominjali, da golo razglabljanje o negativnostih ne bo ustvarilo pozitivnosti, ne bomo prišli prav daleč.

Rešitev so močne lokalne skupnosti, ki se postavijo zase, ker razumejo ideal človeškega bivanja. Čemu potujem po Sloveniji in govorim o tem? Želim si, da bi vse več ljudi zbralo pogum, da bi se naučilo živeti v skladu z omenjenim idealom in se ne bi bali.

Nobeno udobje ne more kompenzirati svobodnega bivanja po lastni vesti. Čista vest je najboljši vzglavnik. To je pogoj, da nehamo biti pizde.

Toda ne s prisilo!

Še naprej bomo vsi delali napake, grešili bomo, se motili.

Če se bomo silili h kreposti, bomo končali pri še hujših grehih kot smo jih bili zmoži prej. Prisila vedno poraja okrutnost – do sebe ali do drugih. Prisila poraja pizde.

In kaj je nasprotje prisili?

Nasprotje ni prava beseda.

Morda se je bolje vprašati, kaj ustvarja imunost na prisilo.

Po mojem vse, kar smo že našteli. Posebej pa to, da se povezujemo vsi mi, ki se zavedamo pomena naštetega. In gradimo pozitivnost ter se ne pustimo potegniti v negativnosti. To, da kategorično zavračamo biti pizde in odgovarjamo zase, za nas … in tudi za njih!

Rešitev ni v tem, da odjebemo in križamo dosedanje vladarje, ki so nas tlačili. Saj niso vedeli, kaj delajo! Rešitev je v tem, da začnemo mi odgovorni odgovarjati tako zase kot za neodgovorne. In da na podlagi moči argumenta odgovorno prevzamemo vodenje sveta v svoje roke.

Evolucija!

Če nas bodo hoteli neodgovorni za to kaznovati, nas prisiliti k neodgovornosti, jih bomo bodisi prepričali k preobrazbi ali pa umrli častne smrti.

Smrt enega človeka zavoljo boljše družbe, zavoljo resnice je najmočnejši vzvod k družbeni preobrazbi. Edini močnejši vzvod je smrt gruče ljudi. Nobena taka smrt ni zaman.

Pa smo pri imunosti. Pač potrebujemo imunost na pizdunstvo.

Kje pa dobimo pravi serum?

Na to nimam kratkega odgovora … Daljšega najdete tukaj.