“Ko so ljudje pozabili, kako živeti, so z zakoni določili ljubezen in poštenje,” je pred 2600 leti rekel Lao Tzu. Ta misel se mi vrti po glavi te dni. Kaj bi Lao rekel šele danes?

Drakonski zakoni ne morejo nadomestiti zdrave pameti samoodgovornih ljudi. Hkrati pa drži tudi, da v odsotnosti zdrave pameti morda le zakoni zaležejo.

Kaj storiti, ko pa večina meni, da jim zdrava pamet dela brezhibno — posebej tisti, ki jim ne. In če ta hip s prstom kažete na druge, poglejte svojo dlan in videli boste, da trije prsti kažejo na vas.

Kaj storiti, ko pa morajo oblikovalci zakonskih odredb danes zaobseči popolnoma vse in tako nazadnje z neskončnimi členi ne zadušijo le ljubezni in poštenja, zdrave pameti in smisla, temveč še mnogo več.

Tako se sicer brihtni ljudje začnemo vesti kot kreteni, pa naj smo ali nismo v karanteni. Si pa vsak po svoje razlaga, kaj pomeni biti kreten: to je, seveda, tisti, ki misli in ravna drugače kot jaz. Če me ima po vrhu tega za kretena, je pa sploh kreten!!!!!!!

Prav taka strupena energija seva iz komentarjev pod objavami v časopisih in na družbenih omrežjih ter med vrsticami sporoča, kako neenotni smo, kako slabo se znamo izražati, kako nesposobni smo sodelovati — in se sploh poslušati. Kako blazno hitro preskočimo k zaključkom in obsodbam.

In kako nazadnje prevladajo reptilska čustva. Tisti, ki so že sicer prestrašeni, so zdaj še bolj. Tisti, ki radi pametujejo, zdaj res pametujejo. Jezni so prejezni, ciniki so nadcinični, obupanci so povsem brezupni, agresivcem nasilje ven tolče na polno, posmehljivci klovnarijo kot še nikoli …

Dvomljivci sprašujejo, čemu naj se priključujejo kolektivni noriji samoizolacije, ko pa jim nihče ne zna pojasniti, v čem je smisel; kar pravijo mediji in vlada, je povsem nesmiselno. Prepričanci, ki gledajo ljudi umirati iz prve roke, si pulijo lase nad dvomljivci, češ da delajo grozljivo škodo, ker se virus zavoljo njih še bolj širi.

Eni blaznijo nad tistimi, ki ne spoštujejo odredb države, drugi bentijo nad prav temi odredbami, ker jim kratijo svoboščine, tretji sprašujejo, a je že kdo sploh videl kakega okuženega, četrti namigujejo na povezavo med omrežjem 5G in virusom, peti ne jebejo žive sile in na vrtu s sosedi pečejo čevape, šesti so v samokaranteni v stranišču, ker ostale prostore zasedajo drugi člani družine.

Ko nam nekaj spodmakne samoumevni vrednostni sistem, se zatečemo v skrajnosti. Ko smo takoj zatem pozvani k solidarnosti, si to solidarnost razlagamo na mnogo načinov in različno reagiramo na ta poziv.

Tradicionalna razlaga je, da so močni solidarni do ranljivih. Netradicionalna je, da manjšina ranljivih zavrne solidarnost, ker so posledice za večino prehude. Tako je, denimo, v primeru starke, ki vidi, kako obremenjeno je zdravniško osebje in zato, čeprav je bolna, ostane doma in umre sama. Umakne se in da prostor mlajšim. A to je njena odločitev, ne naša. Če bi se vlada odločila vse starejše pustiti umreti doma, bi to bilo nehumano. Če se zato odločijo sami, je to vrhunec humanosti. Tako tanka je ločnica med dobrim in slabim.

Predmet solidarnosti so lahko tudi živali, rastline in celotni ekosistemi, ki so še kako ranljivi in ogroženi. Planet bi si gotovo zelo oddahnil, če bi ljudje solidarno zmanjšali svoje prebivalstvo za odstotek ali dva in če bi preostalih 98% zaživelo vsaj malo bolj počasi.

A to je filozofsko in klinično brezčutno razmišljanje, ki v trenutku krize ni okusno. Zdrava reakcija zdrave družbe je pomagati ljudem v tisti stiski, ki je trenutno najbolj pereča. Seveda ciniki brž vzkliknejo: “Ma, kje ste bili s svojo solidarnostjo, ko smo bili zdravi? Takrat bi nam bolj koristila kot zdaj, ko smo že na psu! Zakaj bi bili solidarni do umirajočih za korona virusom in preobremenjenim zdravniškim osebjem, ko pa so oni in še vsi ostali bili tako nesolidarni do naših bolezni in drugih težav, za katerimi umre mnogo več ljudi?!”

Pragmatik se nad tem zgrozi in reče: “Mar ste slepi in gluhi! A ne vidite dejanskega trpljenja ljudi ta hip, ki se lahko še tisočkrat pomnoži in prizadene tudi vas!!”

Ali vidite, kako nas takšna ping-pong polemiziranja samo oddaljujejo od zdravega, človečnega dialoga?

Vprašanje ni, katera solidarnost je prava, ampak kako živeti z vsemi njimi. S kričanjem preglasiti drugače misleče kretene je največji kretenizem. Potrebujemo pluralizem mnenj, etik, ukrepov; najslabši možni izid je enoumje.

Da bi razumeli kateri koli pojav, ga moramo opazovati ob različnih okoliščinah in ukrepih, pa tudi brez njih: v kontrolni skupini.

Znanstveni eksperiment je največ vreden, če razišče isti predmet raziskave v vsaj dveh skupinah ljudi: eksperimentalni in kontrolni skupini. Glede na enotnost ukrepov po Evropi, se oziram po svetu, da vidim, ali kje ravnajo tudi malenkost drugače kot večina. Dominanten “eksperiment” na svetu je namreč vsesplošna karantena ob upanju, da bomo s tem upočasnili širjenje virusa in rešili čim več življenj. Če je to edini pristop, je težko reči, ali je najboljši, saj ga nimamo s čim primerjati.

Kot provizorično kontrolno skupino spremljam primer Japonske, ki ostaja izjema tako pri drastičnem ukrepanju kot pri razmahu smrtnosti: manj ukrepov, a tudi manj umrlih. Kot piše v tem članku, si je znotraj prevladujoče paradigme težko razložiti odstopanja, saj je Japonska povsem blizu Kitajske, ima še starejše prebivalstvo kot Italija, veliko je kadilcev itd. Tudi če virus zaradi neukrepanja nazadnje le odnese velik davek, se bomo lahko iz tega naučili marsikaj dragocenega, ker so bili ukrepi zadosti drugačni.

Kontrolno skupino bi sicer lahko vzpostavili tudi pri nas — z win-win pristopom. Recimo takole:

475 zdravih ljudi vseh starosti in 25 okuženih z virusom, damo na kup, da se vsi lepo okužijo med sabo. Skupino naselimo v kakšno prazno vas, lahko tudi v blok, in jih spremljamo. Predlagal bi še to, da en mesec živijo najboljše možno življenje, kar si ga zmorejo (in upajo) ustvariti: odlična hrana, voda, zrak, seks, igra, druženje, glasba, ples, rekreacija, žur, ustvarjalnost … pa veliko objemanja, rokovanja in s tem priložnosti, da se vsi temeljito okužijo.

Poleg tega morajo biti odrezani od interneta in novic, da ne bi bili psihološko pod vplivom razmer drugod po svetu — s tem izključimo medijsko vzbujeno hipohondrijo. Skratka, na voljo je vse, kar človek potrebuje — razen TV in interneta. (Saj, verjeli ali ne, brez tega se da tudi povsem lepo živeti.)

Seveda bi za to potrebovali prostovoljce. Ne dvomim, da bi se jih med tistimi, ki zanikajo resničnost korona virusa (“corona deniers”), našlo dovolj — posebej, če bi bil mesec eksperimenta plačan. Vseh 500 bi natančno spremljalo strokovno osebje, lahko pa bi jih tudi začasno čipirali, da bi se vsi podatki avtomatsko obdelovali 24 ur na dan. Med 500 prostovoljci bi bilo tudi nekaj zdravnikov, medicinskih sester itd. v podobnem razmerju, kot so zastopani v širši družbi. Pomoč bi lahko teh 500 nudilo samo drug drugemu. Kdor bi umrl, bi umrl.

Tak eksperiment bi postavil korona virus v novo perspektivo. Če bi bilo v kontrolni skupini mnogo več umrlih kot sicer (po preteku meseca ali več), potem so vsi sedanji ukrepi upravičeni. Če pa bi bilo umrlih enako ali, bog ne daj, celo manj, bi to ukrepe postavilo pod vprašaj. Kaj šele po nekaj letih, če bi se pokazalo, da je dolgotrajna smrtnost med tistimi, ki so preboleli virus, mnogo nižja kot med tistimi, ki so bili ograjeni pred virusom.

To bi koristilo vsem, kajti climate-denierji bi dobili izkušnjo iz prve roke. Če bi se izkazalo, da je virus mnogo bolj resen, kot so ga sami slikali, bi svojo pretresljivo zgodbo z gorečnostjo povedali še ostalim — in nihče ni tako prepričljiv kot spreobrnjenec. Če bi se izteklo pozitivno, in bi smrtnost od okužb bila znotraj normalnih statističnih odstopanj ali pa bi bila celo nižja, bi družba morda odprla vrata drugače mislečim in ne bi vsiljevala enoumja.

S tem na dan privrela cela vrsta vprašanj …

Ali so uradne institucije zares tako pristojne in kompetentne, kot trdijo, da so?

Ali so “denierji” pripravljeni sprejeti nase odgovornost za smrt mnogo tisoč ljudi, ker ni bilo ukrepanja?

Kako daleč nas lahko odpelje in celo zapelje čredni nagon?

Kako močno je možno množice zaslepljevati s kvazi-znanostjo, ki veliko pametuje, a ne prevzema odgovornosti?

Kako močno so znanstvena dognanja podložna prikrojevanju splošnemu javnemu mnenju?

Kaj nam pove raven pokornosti in udinjanja zahtevam oblasti (kot v policijski državi)?

Kakšne so naše vrednote, ko pogledamo nanje z drugačne perspektive, ne samo ene?

Je 10 mrtvih (2% od 500) res taka katastrofa?

ipd.

Nalašč nizam zelo raznolika vprašanja, ne samo tista, s katerimi bi dal poudarek svoji priljubljeni smeri razmišljanja. Sami lahko dodate še sto drugih kontrastnih pogledov, noben ni prepovedan.

Če japonski primer slučajno pokaže, da je bilo ukrepanje drugod po svetu drastično pretirano, upam, da se bomo iz tega veliko naučili in da bodo odločevalci resnično prevzeli odgovornost na svoja ramena. Enako v obratnem primeru, če bo japonski davek veliko višji. Iskren znanstvenik se najbolj veseli tiste izjeme, ki pokaže, da je bil v zmoti, ne tiste, ki pokaže, da je imel prav.

Ne postavljam se na nobeno stran, ampak poskušam ohranjati širino pogleda brez prenagljenih čustev. Kreteni takega pogleda in učenja ne zmorejo; ogradijo se od novih spoznanj in branijo le svoje odločitve, medtem ko so odločitve drugih zanje apriorno napačne.

Zagovorniki teorij zarote medtem izkoriščajo vse možne napol pečene podatke, da pokažejo, kaj vse imajo vladajoči za bregom (kot sami trdijo že od začetka). Poplava filmov in člankov še bolj zbega že itak zgubljene množice. Nič ne rečem, v člankih “anti-zarotnikov” je vsaj kanček resnice, kajti vsi vladarji so (še kako!) krvavi pod kožo. A ne vem, če nam vpitje in kazanje s prstom na “glavne krivce” dosti koristi, če se ob tem ne zganemo tudi sami. Ne le pri korona virusu, ampak nasploh. Najlažje je viseti na internetu in potrjevati svoj prav z obilico “dokaznega gradiva” enakomislečih. Težje je stopiti v tuje čevlje — kar v danih razmerah z veseljem storim celo kot zapriseženi bosonogec — in razumeti njihov prav.

Lagal bi, če ne bi priznal, da je moj osebni pogled na celotno situacijo specifično izvenkulturen. V ušesih mi te dni pogosto zazveni De Mellova misel: “Če se vsi strinjajo glede nečesa, ste lahko prepričani, da je narobe.”

Ko vsa družba tako enotno zadiha — oziroma v našem primeru zadrži dih — me zmrazi po hrbtu. Pod vsem groznim brbotanjem na površini v globini prepoznam apatijo: sami itak nič ne moremo, torej nam preostane le, da ubogljivo sledimo čredi, tudi če ne razumemo zakaj.

Tu se mi zatakne: Sledenje čredi, ne da bi razumeli zakaj.

Ko to opazim, sem vesel, da so med nami taki, ki drezajo v slepo sledenje, ki se lahko konča le v totalitarizmu. To se mi zdi bolno, zato podpiram vse kritike enoumja.

Po drugi strani želim podpreti tudi tiste, ki zaupajo v družbeno enotnost in sedanjo etiko, kakršna koli že je, kajti ta etika nam daje ogrodje stabilnosti. Želim jim pomagati, da ubesedijo tisti “zakaj”. Če kot družba dosežemo, da vsi njeni členi zares razumejo zakaj vseh kriznih ukrepov — ne brezpogojno in enoumno, ampak znotraj perspektive, ki ima tudi alternativo, recimo v obliki še tako etično sporne kontrolne skupine, potem lahko rečemo, da ravnamo zares v skupno dobro in ne po inerciji črednega nagona.

Razumeti “zakaj” zame ni le doseči, da ga vsi objamejo. Zame je to tudi doseči, da ga zagovorniki modro parafrazirajo za vsako ciljno skupino in tudi, da ga prilagajajo novim dinamičnim znanstvenim ugotovitvam. Ta navigacija terja grozovito zrelost, saj moramo premnogokrat priznati, da smo se zmotili, in spremeniti smer. V naši kulturi je kaj takega redko.

Zato rad razmišljam izven etike sodobne civilizacije, saj se mi ta etika zdi, če se izrazim ekspresivno, narcisoidno antropocentrična. Ta etika vse življenje na Zemlji postavlja daleč, daleč pod človeškega. V smislu svoje osebne etike sem za sedanjo etiko grozno nehuman že s tem, kako opisujem splošno etiko …

Človeštvo postavlja prioritete takole: če je izbira med smrtjo človeka ali smrtjo drevesa, krave, kita, volka … bo družba dala prednost človeku. A ne vedno in ne povsod, če smo iskreni.

Ko se drevesa, krave, kiti, volkovi spremenijo v blago, ko trg nanje nalepi cene in postanejo lastnina korporacij, takrat dobijo prednost pred ljudmi, ki jih korporacije izrabljajo za svoje bogatenje. Vrednostna lestvica je: korporacije (in njihovi lastniki), tržno blago (vključno s tako ovrednotenimi živalmi in rastlinami), ljudje, ter na dnu živali in rastline kot naravna bitja (skupaj s plemenskimi predstavniki človeške rase — saj, to niti niso zares ljudje, kajne?). Rudnik in naftno polje sta lahko več vredna kot pragozd, ki so ga za to izsekali, več vredna kot vse živali in “ljudje”, ki so bili izgnani iz tega prostora.

Korona virus je zadeve navidez postavil na glavo, saj smo najranljivejše postavili v ospredje, celo za ceno hude gospodarske recesije. A kot Naomi Klein lepo razjasni v tem intervjuju, je Korona virus popolna katastrofa za katastrofično ekonomijo. Nič bat. Ekonomija, kot jo poznamo, bo dolgoročno imela večje koristi, kot si sploh zmoremo predstavljati. Bogati bodo še bogatejši, borze bodo po recesiji spet zacvetele.

A vrnimo se k splošni etiki … ubiti človeka, da bi zaščitili žival, je v sedanji družbi nepredstavljivo. Po drugi strani pa izriniti ljudi iz njihovega doma, obdati jih z industrijo, pripeti jih na bedne službe, ki jim omogočajo zgolj životarjenje, in jih s tem počasi umoriti, je nekaj povsem normalnega. Za to nam zlasti ni mar, če je daleč od oči.

Vrednost življenja otroka v Jemnu in Afganistanu je pičla v primerjav z vrednostjo življenja umirajočega starca v Italiji. Desettisoče evrov bo družba spraskala skupaj, da starcu podaljša življenje za pol leta, medtem ko bo v revnih državah v tem času umrlo na desettisoče otrok. Denar, ki ga zdravstveni sistem porabi, da enemu starcu podaljša “življenje” za nekaj mesecev, bi lahko dal nove možnosti tisoč mladim, polnih Življenja.

A paradoksno so ti mladi polni življenja prav zato, ker so navajeni gledati smrti v oči. Jemen je zdaj daleč od medijev, čeprav je v tej državi v zadnjih nekaj letih umrlo do 200.000 ljudi (7% prebivalstva), milijon se jih je okužilo s kolero, 17 milijonov jih strada. Nič čudnega, da noben medij ne poroča o novem korona virusu v Jemnu. Tam je to dejansko kaplja v oceanu, ki bo šla mimo neopažena. Medtem bodo naslovnice medijev tekmovale, kdo bo prvi objavil naslednjo novo smrt 89-letne starke v Evropi.

Kakor imate vi drage prijatelje v Italiji, imam jaz dragega prijatelja v Jemnu. Ne vi ne jaz si ne želimo, da bi naši prijatelji umrli, a verjemite, Jemen potrebuje vsaj stokrat toliko mrtvih kot Italija, da postane novica dneva.

Obsedeni smo s statistikami. Mediji hočejo številke in tekmovanje v tem, kdo prešteje koliko mrtvih. A to ni vrhunec peverznosti; vrhunec je voajerska obsedenost množic s temi podatki. Vse skupaj je kot pornografija: vest nam govori, da se ni zdravo naslajati nad tem, a se ne moremo upreti … in beremo, beremo, beremo.

Eni pa celo pišemo, pišemo, pišemo … F..k!!

Medtem se ljudje obmetavajo med sabo z enodimenzionalnimi žaljivkami.

Kaj nam koristi vse to branje in pisanje?

Pozabili smo, kako živeti!

Če bi si lahko kaj zaželel od tega virusa, bi si zaželel, da si dopustimo videti, da smo pozabili, kako živeti. Ni mi mar, koliko nas bo za to umrlo — 2% ali 92%. Res ne. Z veseljem sem eden od umrlih, brez heca.

Ko sem že pri tem, naj se vam iskreno opravičim:

Vsi, ki se strogo držite pravil — oprostite mi, ker se ne držim karantene tako dosledno, kot bi si vi želeli. Ne čepim med štirimi stenami. Grem surfat, teč, hodit — hodim po divjini, kjer srečam le drevesa in divje šparglje. Premorem zdravo pamet in ne tečem po nakupovalnem središču.

Oprostite mi zagovorniki teorij zarote. Podpiram vaš vzgib, ne strinjam pa se z vašimi napol pečenimi “dokazi”. Nimam časa polemizirati z vami in se z varnostno miselnostjo “better safe than sorry” raje držim v določenih mejah, kot da bi jih trmasto izzival.

Spoštujem strah in skrb tistih, ki se na ta način odzivajo na trenutne razmere. Držal se bom določb zaradi njih, a v okviru zdrave pameti.

Če dodamo h kateri koli rešitvi zdravo pamet, jo oplemenitimo. Če ljudem pojasnimo potrebo po kakršnem koli ukrepu z zdravo pametjo, jo bodo spoštovali. Če jih poskusimo spraviti v red tako, da jih zmerjamo kot kretene, idiote, bedake, nas morda ne bodo zmerjali nazaj, saj so pametnejši kot mi, bomo pa v njihovih očeh izgubili vso kredibilnost in nas ne bodo ubogali — natanko zato, ker smo besni in neprištevni.

Najbolj bedasto se vedemo, ko svet jemljemo preveč resno. Navsezadnje je lahko zarotnica tudi sama Narava. Ko bi Boga vprašali, čemu vse to, bi morda odgovoril točno tako, kot v tem prizoru filma Dogma:

Znati živeti pomeni, znati živeti z virusi in z vso smrtjo, ki jo prinašajo, celo za ceno antropocentričnosti, upam. Bojim se, da je kretenizem močnejši kot zdrava pamet, a to ima tudi dobro plat, kajti narava bo virus, imenovan “civilizacija” prebolela s hitro stoletno vročičnostjo, potem pa bo imela kak milijon let mir.

Na svoj način je imel George Carlin prav, ko je nekoč rekel: “V vsaki dovolj veliki skupini je večina ljudi idiotov.”