Hvala za dušik!

Na čudovit januarski sončni dan sem ob poteh nabiral penušo in si mislil: “Hvala vam, vsi gostje, da lulate ob poteh!”

Zaradi vašega dušika je pri nas penuša takšna:

Pa ne samo to, tudi veliko je je! Veliko lulanja, veliko penuše, a ni to fajn!

Glede na to, da sem penušo zadnje dni jedel predvsem v solati, sem si jo za danes zamislil v enolončnici, v Indiji imenovani kitri oz. kičari. Riž, leča, začimbe in zelenjava … za popestritev sem na vrtu izpulil še par korenčkov in dodal nekaj listov blitve …

… in se lotil priprave …

Čisto na izi, da bo res pravi “slow food”. Naluščil sem cel kup česna, nasekljal velik kos ingverja, drobno sesekljal vso penušo (pa zraven je bilo še nekaj škrbinke in regrata, toliko, da se ve) …

Pri začimbah sem šel “na ziher” … z zmagoslavno trojico: črna gorčica, kumin, ingver za osnovo, na to pa sem napletel še nekaj kurkume, paprike, čilija, dva veliiiika lovorova lista, pest triplatovih listov in nekaj vejic peteršilja.

Ampak gremo lepo po vrsti. Med lupljenjem, rezanjem in sekljanjem sem opral in skuhal lečo in riž (basmati):

Potem sem na obilo olivnega olja opražil najprej gorčična semena. Ko so spokala, sem dodal kumin in kmalu zatem še lovorova lista ter ingver. Po 15 sekundah so v pisker romale še začimbe v prahu in takoj zatem še česen — nič nasekljan, kar cel, ker so bili stroki itak majhni in sem vedel, da bodo celi zadržali polnejši okus:

Po nekaj minutah praženja vseh teh sestavin, sem dodal korenček in dve minuti kasneje še blitvo in penušo. Pustil sem na močnem ognju pokrito in občasno pomešal — nič vode! Samo podušeno za 3-5 minut. Potem sem dodal riž in lečo in še 1/2 skodelice vode in temeljito premešal. Pustil sem kuhati še 2-3 minute, zatem solil (70% soli, 30% zeliščne soli in 2 žlici tamarija), dodal peteršilj, premešal in odstavil.

Ko skuham kitri, ga vedno rad pustim 5 minut pokritega odstati, da se okusi povežejo in poležejo. Na koncu vse skupaj izgleda kot nek poc, brozga, čmiga … ampak je fantastičnega okusa, nasitno in hkrati zlahka prebavljivo.

Zraven se prileže kisla smetana, sir, limonin sok, povrhu pa obilo olivnega olja. Voila:

Ko sem sedel k jedi in užival v vsakem zalogaju, sem razmišljal, kako to, da na Facebooku ljudje pri meni navadno najbolj “lajkajo”  hrano. Bolj kot vsa znanstvena, ekološka, sociološka in kaj jaz vem kakšna vse pametovanja. Mislim, da je to nek primarni instinkt: sila jezika in gon trebuha, elementarno zadovoljstvo, ki je tako živo, da se nam celo ob slikah pocedijo sline.

Spomnil pa sem se tudi misli Anthelme Brillat-Savarin: “Odkritje novega recepta bolj pripomore k sreči človeštva kot odkritje nove zvezde.”

Celo ljubezen gre skozi želodec …

Za boljšo prebavo pa najprej za 15 minut na levi bok, potem pa sprehod s pogledom na čudovito zahodno nebo … Kaj češ boljšega?

😛