Pisal sem že o izmenjavi sporočil med Laro (abolicionistično veganko) in mano (refleksitarijancem), pri kateri ni bilo premoščanja stališč. (Povzetek dogodkov je na zgornji povezavi.)

Ker se z aktivistično kategoričnostjo srečujem vse prepogosto, sem se odločil spisati toliko odstavkov, kolikor je potrebno, da ilustriram, kaj je narobe z Larinimi (in podobnimi aktivističnimi) argumenti. Za razumevanje celotne zgodbe priporočam, da preberete (po vrsti):

  1. Moj članek: Refleksitarijanstvo: jesti modro
  2. Larin blog: Ugovori na izgovore Nare Petroviča
  3. Moj blog: Veganstvu želim lepo prihodnost!

V blogu sem sicer zapisal, da zapiram temo, pa vendar se mi je izmenjava zdela predobra ilustracija zmot v argumentiranju, da je ne bi podrobno razčlenil. Tako se lahko iz nje marsikaj nauči vsak, ki si bo želel poglobiti v spodnje besedilo.

Na posamična Larina vprašanja ne morem odgovoriti, ne da bi najprej na vse skupaj pogledal z meta-perspektive, zato začenjam z nekaj splošnimi opažanji …

Ključne zmote

Uvodoma izpostavljam osrednjo zmoto, ki se pojavlja v Larinih komentarjih na moje pisanje, to je t.i. zmota nepremagljive nevednosti (invincible ignorance fallacy), kjer »oseba podaja trditve brez upoštevanja ugovorov ali pa preprosto zavrača ugovore tako, da jih označi za opravičila ali domneve ipd. (kar se zgodi že v samem naslovu Larinega bloga). Lahko tudi reče, da sogovornik ne dokazuje ničesar, hkrati pa sama ne prikaže ustreznosti svojega ugovora.«

V pisanju je prepoznati tudi soroden argumentum ad lapidem, kjer »oseba zavrača vse predstavljene dokaze in logiko, ne da bi navedla dokaze ali logiko, ki bi lahko vodili do drugačnega zaključka.« (Razlagi povzemam po angleških člankih na Wikipediji.)

Takih primerov je kar nekaj, in če pozorno preberete Larin blog, jih lahko prepoznate na več mestih (in tudi sicer v njenih argumentih). To ni edina zmota, kasneje bom izpostavil tudi druge.

Na moji strani od šibkih argumentov izpostavljam dva, h katerima me je zaneslo v nagli reakciji na Larino pisanje:

  1. Reductio ad absurdum, ker sem satiriziral njeno pisanje
  2. Ad hominem, ko sem jo primerjal z Jehovovo pričo

Namen moje poglobljene razčlembe je tudi preseči svoje osebne predsodke in nepremišljene reakcije ter ponazoriti, kako oblikovati kakovostne, neenostranske argumente.

S tem namenom bom najprej orisal zgodovino človeške prehrane, da pokažem (konkretneje kot v prvotnem članku o refleksitarijanstvu) vezi med evolucijskimi prilagoditvami in tem, kar nam tekne ter pozitivno vpliva na naše zdravje.

Evolucija človeške prehrane

Zgodovinski razvoj človeškega prehranjevanja lahko razdelimo na tri faze:

  1. nabiralništvo in lov
  2. kmetovanje
  3. industrijska proizvodnja

Vse tri oblike prehranjevanja obstajajo še danes, toda sorazmerno vse večji delež prehranskih kalorij pridela industrijsko kmetijstvo (tako za mesojedce kot za vegane). Marsikje (zlasti v revnejših in goratih državah) so glavni pridelovalci še vedno majhni kmetje. Skoraj povsod je prisotnega tudi nekaj nabiralništva in lova.

Za vse primate so osrednja hrana plodovi, oreški, listi, stebla, gomolji ipd., pri mnogih je zraven tudi malo mesa (večinoma žuželke, manjši vretenčarji in včasih mrhovina). Če primanjkuje rastlinske hrane, so zmožni primati tudi loviti in (začasno) povečati količino mesa v prehrani, a k temu niso nagnjeni, če ni nujno.

Čeprav primati včasih pojejo meso, jih štejemo za rastlinojede živali, ker je to njihova prevladujoča hrana. Podobno bi lahko rekli za nas ljudi – da smo naravno rastlinojedi, smo si pa naravno včasih popestrili jedilnik z mesom.

Strinjanje s takšno prehrano bi lažje dosegli v širši družbi kot s kategoričnim 100% veganstvom, zlasti pa bi se izognili neskončnim ping-pong debatam, kakršna je denimo tale, kjer so definicije pojmov in stališča zagovornikov ene in druge strani ozko enostranski.

Pri domorodnih plemenih (nabiralcev in lovec) je osnovna prehrana dokaj podobna prehrani primatov: večinoma rastline in nekaj mesa. Meso je močneje zastopano, severneje ko gremo, in tako ljudstva v polarnem pasu jedo pretežno živalsko hrano, saj drugega večino leta nimajo na voljo. Meso z obdelavo in kuhanjem naredijo lažje prebavljivo.

Kmetijstvo je prineslo velike spremembe. Vse več je prehrana temeljila na ogljikovih hidratih, ponekod so se ljudje genetsko prilagodili, da lahko tudi kot odrasli prebavljajo mleko. Mleko je pogostejše tam, kjer so se ljudje osredotočali na rejo drobnice in goveda. V vmesnih podnebnih pasovih so se oblikovale zelo raznolike prehranske navade glede na razpoložljivost rastlin in živali.

Kmetijstvo je spremenilo dostopnost mesa, jajc in mleka. Tako je delež živalskih kalorij v prehrani narasel, žitarice so bile nekaj novega, na kar se je človeška presnova prav tako morala prilagoditi.

Industrijsko kmetijstvo je zožalo selekcijo rastlin in živali na najplodnejše (najdonosnejše). Povečalo je razpoložljive kalorije iz ozkega nabora živil za ceno zmanjšanja raznolikosti. Toda industrijsko pridelana hrana ima negativne ekološke in zdravstvene učinke, prav tako vzbuja globoke moralne pomisleke zaradi okrutnosti vzreje in procesiranja živali in rastlin tako za hrano kot za druge namene.

Proti takemu izkoriščanju stojita dva ključna argumenta:

  1. samopreživetveni pragmatizem, saj z uničevanjem okolja uničujemo sami sebe
  2. moralni čut, saj se za bitja z veliko inteligence, moči in empatije (za kakršne se imamo ljudje) ne spodobi tako surovo ravnati z drugimi živimi bitji

Ne z moralo ne s pragmatizmom ne moremo poglobljeno opravičiti industrijske proizvodnje hrane.

Kakor koli že, na sedanji točki evolucije stoji sodobni, civilizirani človek, prilagojen na kmetijsko in industrijsko proizvedeno hrano, bogato s temeljnimi hranili: ogljikovimi hidrati, maščobami in beljakovinami; toda revnejšo z minerali, vitamini in raznimi mikrosestavinami. V bogatejših krajih ima povrhu tega na voljo nišna (super-)živila in prehranske dodatke za široko paleto diet (vegansko, vegetarijansko, paleo, keto, presno, brezglutensko itd.).

Neposredno nabrani plodovi, cvetovi in listi, ki jih sami utrgamo in takoj pojemo, so v mestni prehrani zastopani zelo malo ali nič, medtem ko so za večino drugih primatov to prehranski temelji. Vrnitev v naravno okolje bi nas samodejno naravnala na našo naravno hrano v vsakem takem okolju.

V umetnem svetu so rešitve neizogibno umetne, tudi takrat, ko se opirajo na kmetijstvo in celo nabiralništvo. Veganstvo nudi umetne rešitve na probleme, ki jih ustvarja umetna družba.

Na teh opažanjih lahko prilagoditve prehrane načrtno zapeljemo proč od živalskih izdelkov in proti (pretežnemu) veganstvu, seveda kjer je to možno in smiselno (v večini urbanega sveta). Drugje imamo še vedno možnost zavestno skrbeti za ekosistemsko ravnovesje tudi v krajih, kjer nimamo druge izbire kot jesti dosti mesa (npr. inuiti).

Bolje je, da domorodnim ljudstvom, ki že tisočletja živijo v ravnovesju s svojim naravnim okoljem, ne vsiljujemo svoje morale (in prava) ampak jih pustimo pri miru, da ostanejo (pretežno) rastlinojeda ali mesojeda ali karkoli vmesnega.

Vse to sem imel v mislih, ko sem v članku o refleksitarijanstvu zapisal, da je človek evolucijsko prilagojen na meso (kot tudi na jajca in mleko). Lara v svojem blogu zapiše, da je »to prepričanje znanost že davno ovrgla.«

Predvidevam, da si je mojo trditev (napačno!) razlagala kot naturalistično zmoto: kategorično zagovarjanje vsejedstva (ker je naravno) in nasprotovanje veganstvu (ker je umetno).

Moj izjava samo sporoča kompleksna dejstva brez moraliziranja. Lara je bila verjetno le površna in ni mislila, da je znanost ovrgla zgodovinska dejstva o prehrani naših prednikov, temveč da je ovrgla prepričanje, da človek anatomsko sploh ni prilagojen za veganstvo.

Človeštvo se je razvijalo kot vsejedo – naj je to moralno prav ali ne, naj smo na to fiziološko prilagojeni ali ne itd. Trditev, da smo zgodovinsko v osnovi vegani, preprosto ne drži, je pa res, da smo bili temu nekje davno precej blizu, saj so bili naši prapredniki zelo verjetno marsikje na Zemlji rastlinojedi (skratka pretežno vegani). Kakšne vse oblike prehranjevanja so se pojavljale v zadnjih 100.000 do 2.000.000 leti, je nemogoče zanesljivo vedeti – tale članek zatrjuje, da bi lahko bilo kuhanje (mesa) staro dva milijona let in da so praljudje jedli več mesa, kot sem sam zatrjeval v tem članku. (Avtor zaključi članek z lepo mislijo: »Ampak takrat je bilo takrat, zdaj pa je zdaj, in na naši sedanji stopnji evolucije bi morale živali biti manj hrana za ljudi in bolj hrana za razmislek.«)

Ne glede na vse, smo še danes lahko zdravi in srečni kot vegani, če skrbimo za uravnoteženo rastlinsko prehrano in prehranske dodatke. Vredno se je opomniti, da te dodatke proizvaja in distribuira umetni sistem, katerega del je vegansko gibanje. Če ne bi bilo teh dodatkov in dobavnih verig, ki pokrivajo vse kontinente, bi se morali za uravnoteženo vegansko prehrano iz povsem lokalnih sestavin (z domače njive in okolice) precej bolj potruditi.

Ključno je poudariti, da so se prehranske adaptacije dogajale v eni smeri (proti vse več mesa), torej se lahko dogajajo tudi v drugi smeri (proti vse manj mesa in celo proti popolnemu veganstvu). Zdravi, bistroumni, pozitivni, vedri vegani so najboljša reklama za veganstvo.

Lara se je zmotila v svoji izjavi, saj ne argumentiram, da je vsejedstvo edino pravilno ali celo idealno (normativno) – posebej v sodobnih časih. In na noben način ne mislim, da ni prav ali da ni mogoče biti vegan.

 

Ko se začne izbira, se začne morala

Lahko bi v ospredje postavil tudi etiko, a se mi zdi pri nagovarjanju veganov (oz. vseh aktivistov) bolj primerno poudariti moralo. Zakaj? Zato, ker se etika nanaša na družbena pravila, morala pa na osebna prepričanja. Kot lepo oriše ta članek, je morala »notranji kompas, ki usmerja naša vedenja«, etika pa skrbi, da »so posameznikova vedenja skladna z vrednotami skupine.«

V vojni je lahko etično ubijati sovražnike, saj s tem varujemo sodržavljane, neetično pa se je sklicevati na moralo (nenasilje), da bi se izognili vojskovanju (lahko nas obsodijo dezerterstva ali izdajalstva). V večini sodobnih družb ubijati ljudi ni moralno, a vojna je izjema. Takrat smo prisiljeni delati moralne kompromise, da bi preživeli sami. So tudi družbe, kjer ubijati (ali izrabljati) določene ljudi ni sporno in je usmiljenje do njih prej izjema kot pravilo. Pa še to: čeprav je morala osebni čut za prav, je tudi kolektivistična – delimo si jo z bližnjimi, se je od njih učimo in jo predajamo naprej svojim otrokom.

Dokler smo povsem nagonska bitja, ni morale. Lev poje gazelo iz golega nagona in v tem ni moralne dileme. Človek poje gazelo sprva iz podobnega nagona kot lev, toda z razvojem razuma narašča možnost izbire in tu se začnejo moralne dileme – kot v vojni tudi v prehrani. Ni čudno, da vegani gromozanske klavnice primerjajo s koncentracijskimi taborišči, kakršna so se razvila v nedavnih vojnah – ta primerjava je povsem upravičena.

Ko so se praljudje dvigovali iz živalskosti v človeškost, so prehrano izbirali nagonsko, kasneje pa vse bolj razumsko. Videli so druge živali jesti rastline in so poskusili tudi tiste, ki jih njihovi predniki sicer niso jedli. Prav tako so videli druge živali jesti živali in so poskusili razne vrste mesa. Da ne omenjamo navad, ki so jih povzeli po bioloških prednikih, primatih, ki prav tako jedo meso, jajca ipd.

Prvotno je bila izbira prehrane neobremenjena s prav in narobe. Kakor se lev ne sprašuje o moralnosti svojih dejanj, ko pregrizne vrat gazeli, se tudi človek ni spraševal. Kakor vsa bitja v naravi, so bili tudi ljudje žrtve napadov zveri, kar doda element enakovrednosti, ki ga v industrijski družbi ni več, saj so se ljudje iz prehranske verige povsem izključili.

Evolucija morale teče od sebičnosti do sodelovanja in postopoma organizacije vlog v plemenu okrog njihove skupne »objektivne morale«. Tako pridemo do vzajemne solidarnosti znotraj plemena. Sledi oblikovanje večjih družbenih enot, ki so se morale braniti pred drugimi podobnimi enotami. Med sabo so se ločile po govoru, vedenju, hrani, kulturnih navadah itd. Oblikovali so se dogovori, norme in institucije. Sčasoma sta tudi pravičnost in sočutje do drugih ljudi, ki niso del skupine, postala moralni normi.

Tako v sodobnih časih pridemo do morale, ki prepoznava dobro in slabo z »objektivne« (oz. skupne, ne individualne) perspektive, omogoča tudi racionalno opravičevanje odstopajočih vedenj. V raznoliki družbi je vse težje ločiti med tem, kdo je »naš« in kdo je »tuj«. Prihodnji izziv v razvoju morale je prepoznati, da je celotno človeštvo naše. Korak za tem je vključevanje drugih življenjskih vrst in razmislek o tem, kakšna je najbolj smotrna tranzicija v še višjo obliko pravičnosti in sočutja, čemur pravimo širjenje kroga moralnosti. Na ta model se opirajo borci za pravice živali, kot so Peter Singer, Steven Wise in drugi.

Za razliko od njih Gary Francione zagovarja radikalnejši, strogo abolicionistični pristop – za popolno odpravo pravnega pojmovanja živali kot lastnine. Njegovi argumenti so ostri, načelni. Pravice živali zastopa kot odvetnik na sodišču ki na vsak način brani svoje stranke: živali. V tem smislu se izraža bolj utilitaristično kot deontološko (čeprav navzven ohranja deontološko držo). S tem povzroča napetosti, kajti krog moralnosti potiska navzven na silo, nestrpno do predstavnikov obstoječe etike (tako do neveganov kot do zagovornikov pravic rastlin, denimo). Celo nehote reducira moralni dialog na moraliziranje, kadar ne dopušča nobene alternative.

To je vidno tudi v Larinih argumentih, ko jo v žaru zanese v moralistično zmoto, ki jo članek na wikipedii povzema takole: »Uživanje mesa škodi živalim in okolju, torej je jesti meso nenaravno.« Poleg tega Lara mojim argumentom pripisuje naturalistično zmoto: »Veganstvo je neumno, saj so ljudje vendar jedli meso na tisoče let.« (Naj poudarim, da tega ne mislim!) Refleksitarijanec jasno vidi ti zmoti in ju izziva tako z biološko, evolucijsko platjo argumenta, kot tudi s kulturno, moralno (ne moralistično!).

Narava nas pogojuje, a jo tudi presegamo. Enako je z moralo. Po prevladujoči morali sedanje družbe so živali neizogiben predmet izkoriščanja; jesti meso je zdravo in naravno, torej je to neizogibna žrtev, da bi človeška družba cvetela. Religije so ustoličile etične norme, kjer je meso del kulturne tradicije (razen nekaterih svetih, nizkotnih ali nečistih živali).

V sodobnosti postavljamo takšna moralna prepričanja in etične norme pod vprašaj – veganstvo je eno najpomembnejših gibanj, ki dreza v čut za prav in (upravičeno!) premika kolektivno moralo proč od samoumevnosti klavnic. Sprememba odnosa do živali je zapleten proces v globalizirani in hkrati kulturno razgibani družbi in veganstvo ima v tej spremembi nezamenljivo funkcijo. Mora pa razumeti svoj doseg in glavno »ciljno publiko«, meščane v globalizirani družbi.

Po vsem zapisanem se bom končno posvetil konkretnim odzivom na Larine izjave. Njen blog sem strnil v oštevilčene ključne argumente v podnaslovih, moji odgovori sledijo pod njimi.

V pomoč bralcu, sem pod vsem skupaj (enako oštevilčeno) povzel članek Refleksitarijanstvo: jesti modro, ki je sprožil debato. V mojih odgovorih na Larine izjave boste zasledili številke med oglatimi oklepaji, npr. [22], to so sklici na argumente iz mojega članka. Hotel sem jih narediti vidne v izvorni obliki: tako, kot sem jih zapisal, da jih lahko bralec primerja Larino interpretacijo mojih argumentov. (Bralcem prepuščam, da presodijo, ali Lara pošteno povzema moje argumente ali pa jih je tako ali drugače popačila.)

Larini argumenti in Narini odgovori

1. So ljudje, ki upravičujejo izkoriščanje živali, med drugim Nara, toda vsak poskus je neutemeljen.

Človek je odvisen od narave, zato je bil v vedno prisiljen iskati nekakšno ravnovesje med naravnim in družbenim okoljem. Kmetovanje in udomačevanje živali je poglobilo vezi med človekom in mnogimi vrstami živali – obojestransko! Žival je dobila skrbnika, ki je njeni vrsti omogočil množenje in se je pridružila človeku pod njegovo streho – včasih dobesedno.

Ta vez je oblikovala kulturno krajino, v kateri so se nadalje oblikovale vezi med ljudmi in gojenimi živalmi in rastlinami. Te živali in rastline so evolucijsko prepletene in ne morejo ene brez drugih. Človek jih je močneje izkoriščal kot njihove divje sorodnike, a jih je po drugi strani tudi varoval.

Peter Singer v The Ethics of What We Eat pravi, da je vestno vsejedstvo (conscientious omnivorism) povsem kredibilno, da ga je povsem spoštljivo predlagati kot moralno opcijo. Toda pravi tudi, da nikakor ni mogoče razumno braniti industrijske vzreje živali. V obeh primerih se s Petrom strinjava. Takšno izkoriščanje živali je drugačno, kot ga interpretira abolicionistično veganstvo.

S stališča refleksitarijanstva je nasilje kot morje, v katerem plavamo, in so ponekod tokovi močnejši, ponekod pa šibkejši. Industrijska klavnica je velikanski vrtinec. Toda podobno je vrtinec (manjši, a le) tudi monokulturno zasejano polje s sojo, koruzo ipd. Vrtinec nasilja je letališče, rudnik ali industrijska cona. Problematika nasilja ni omejena na neposredno nasilje do živali.

Na (permakulturnih ali regenerativnih) kmetijah, ki vključujejo živali, prihaja do majhnih vrtincev nasilja, ki so v mejah naravnega ravnovesja v izredno visoki raznovrstnosti. Možen je celo pozitiven kumulativni učinek na blaginjo živali (v primerjavi z razmerami v divjini), čeprav jih gojimo za hrano. [22]

V divjini, kjer ni človeka (oz. so le preprosti domorodci), so prisotni majhni vrtinci nasilja v veliki raznovrstnosti – spet: živo od živega živi. [9] Nikjer na svetu ni prostora, kjer ne bi bilo nobenega nasilja.

Kako merimo nasilje in kako ga uravnavamo, je pomembno vprašanje, h kateremu veganstvo pomembno prispeva, morajo pa vegani razumeti, da so s svojo moralno perspektivo med mlajšimi pri odločevalski mizi in da ni realno pričakovati, da bodo njihovi predlogi dosegli splošno veljavo čez noč – zlasti, če bodo nastopali čustveno, vzvišeno in brezkompromisno.

Ena od temeljnih postavk abolicionističnega veganstva je »Veganstvo ali nasilje, ni tretje možnosti.« Morala je binarna oz. ima ostro mejo med moralnim in nemoralnim: to je meja med veganstvom in vsem ostalim. Ker je v teh moralnih okvirih veganstvo predpogoj, da bi sploh lahko veljali za moralne, je utemeljevanje kakršne koli morale brez veganstva nemogoče. Tako jasna, ostra meja je lahko prednost, a je hkrati tudi velika hiba.

Refleksitarijanstvo, po drugi strani, ne podpira absolutne univerzalne morale – kar je, spet, prednost in hiba. Hiba je ta, da se lahko zgodi oportunistična relativizacija in morala ostane brez vsakršnih okvirov. Prednost je, da se dobro prilagaja različnim okoljem in situacijam, nebinarna je itd. Refleksitarijanstvo lahko hkrati zagovarja mesno prehrano za inuite, v urbanih okoljih pa načelno podpira veganstvo. V konfliktu z abolicionističnim veganstvom se znajde, ker ga ne postavlja na prestol kot edino možnost, kar zagovarja Lara.

2. Biti 5% nevegetarijanec pomeni biti nevegan!

Gary Francione, ustanovitelj abolicionističnega veganstva, pravi, da smo vpleteni v »igro z ničelnim izidom« (zero sum game), kjer korist za eno stran pomeni izgubo za drugo stran. Tako se celo med vegani bije boj med abolicionističnim pristopom in blaginjskim (wellfare) pristopom. Za Francioneja je potrata časa in sredstev, če ne usmerimo prav vsega v abolicionizem. Če ima že do blažjih veganskih pristopov tako oster odnos (kot v tem prispevku opiše njegov bivši privrženec), ni nič nenavadnega, da je odnos do 95% vegetarijanstva podoben. (Članek na Wikipedii lepo oriše trenja znotraj veganskega gibanja, ki spominja na trenje med ločinami v krščanski cerkvi.)

Larina izjava odraža to stališče: pogovor o morali se ne more začeti pri 95% vegetarijanstvu, ampak je meja brezkompromisna: popolno veganstvo. Že samo nestrinjanje s tem je znak nemoralnosti. S takšno držo odtujuje prizadevne ljudi, ki se odvajajo od mesa in bi radi bili (čim bolj) vegani, a jim to (še) ne uspeva – ali pa so bili več let vegani, a zdaj občasno pojejo kaj neveganskega. Takšna morala je de facto kategorična oz. absolutna, čeprav Lara zatrjuje, da ni.

3. Znanost je ovrgla prepričanje, da telesno nismo evolucijsko prilagojeni na 100% vegansko prehrano. Veganska prehrana je zdrava in primerna za vse.

Refleksitarijanstvo nima problema z drugim delom te izjave, o prvem delu pa sem že obširno pisal. Če bi bila (raznovrstna, ekološka, lokalna) veganska prehrana temelj v urbanih, umetnih okoljih, bi bilo to bolj zdravo za večino ljudi. Tudi popolnoma veganska hrana je večinoma varna – če poskrbimo za nekatere mikrosestavine, vitamin B12 ipd. Ne smemo pa pozabiti na izjeme – tiste, ki z vegansko prehrano zaradi takih ali drugačnih fizioloških predispozicij ne morejo biti zdravi.

Refleksitarijanstvo veganstva ne vidi kot univerzalne rešitve za vse ljudi na Zemlji. Vsekakor je smotrno v visoko urbaniziranih okoljih, manj pa na odročnem podeželju in med domorodnimi plemeni.

Še opomba glede sklicevanja na znanost: hitro se lahko znajdemo v polju argumentum ad auctoritatem (zmotnega sklicevanja na avtoritete). To, da 100.000 strokovnjakov nekaj trdi, ni popolno zagotovilo, da to resnično drži – če ne razumemo konteksta, okoliščin, morebitnih izjem ipd. Če, na primer, 100.000.000 strokovnjakov reče, da je najbolj zdrava pestra hrana, ki vključuje meso, potem je omenjenih 100.000 manjšina. Ta manjšina odstopa od znanstvenega konsenza in je zato sklicevanje na njihovo avtoriteto na podlagi njihove številčnosti, šibek argument.

Problem ni v tem, da trditev o veganstvu ne bi držala. Problem je poskus napihovanja kredibilnosti izjave s štetjem strokovnjakov, ki se strinjajo z njo. Zgodba o cesarjevih novih oblačilih je odličen primer kolektivnega slepila. Nazadnje mora otrok zavpiti »Ampak cesar je vednar nag!« da spregledajo. Res dober argument ne potrebuje sklicevanja na avtoritete. Avtoritete je bolje dodati kot nevpadljivo (sprotno) opombo, ne pa jih imeti za steber argumenta.

Drugi problem je, da Lara ne demantira dejanskega pomena mojih besed, ampak demantira svojo površno interpretacijo mojih besed.

Recimo, da bi zapisal: »Ljudje že stoletja pijejo alkoholne pijače, zato so se njihova telesa na to evolucijsko prilagodila,« Lara pa bi odgovorila: »Znanost je že davno ovrgla prepričanje, da telesno nismo evolucijsko prilagojeni na brezalkoholne pijače. Takšne pijače so zdrave in primerne za vse.«

Lara je zasukala mojo izjavo v negacijo (iz »prilagojenosti na meso« je naredila »neprilagojenost na veganstvo« in pribila, da je »znanost to prepričanje ovrgla.« Zato sem v uvodnih poglavjih obširneje razložil, kaj sem mislil s prilagoditvijo na mesno prehrano (kar večina nevtralnih bralcev gotovo pravilno razume) in tudi poudaril, da refleksitarijanstvo ni proti (pretežnemu) veganstvu.

Lara zaključi demantiranje slamnatega moža, ki ga je ustvarila iz mojega argumenta, s trditvijo, ki ni povezana z mojo izjavo: »Veganska hrana je zdrava in primerna za vse.« (To, da je zdravo piti brezalkoholne pijače, ne ovrže trditve, da so ljudje skozi zgodovino pili alhokolne pijače in se nanje prilagodili.)

4. Nara tega ne ve, zato so vsi njegovi zaključki napačni.

Domnevam, da so se Lari moje izjave v članku zdele tako hudo zmotne, da se je oprla na najlažji možni napad na osebnost: pripisovanje nevednosti. Ne gre ji zameriti, to je razširjen debatni prijem, ki včasih uide tudi mojstrom.

5. Rdeča nita Narinega argumenta je, da je jesti živalske proizvode nujno za zdravje in moralno upravičeno, ker je vse v življenju prežeto z nasiljem.

Tega nisem zapisal. To je daleč od mojih prepričanj. Tu Lara ustvarja perfidnega slamnatega moža: oblikuje radikalen lažni argument in ga potem demantira, ne naslavlja pa mojega resničnega argumenta.

Larin tok misli je lažje brati od konca proti začetku, da izpade dovolj logičen. Zaključna izjava se približno sklada z mojimi besedami v članku: »Vse v življenju je prežeto z nasiljem.« Moje natančne besede v članku so: »Moramo odvzemati življenja, da bi živeli. Etičen človek si želi zmanjšati nasilje, toda ne more ga povsem odpraviti.« [9] Na mnogih mestih omenim nasilje, da ponazorim, kako (kot zapiše Lara) prežema življenje, a nikoli tako ekspresivno, kot to predstavi Lara.

Lara je iz mojih besed izpeljala en zmoten sklep (jesti živalske proizvode je nujno za zdravje …) in eno posplošitev (… in moralno upravičeno). Nikjer nisem zapisal in nikoli ne bi, da so živalski proizvodi nujni za zdravje. Prav nasprotno, zaupam, da bi bilo za ogromno ljudi bolj zdravo, če bi bili (pretežno) vegani – a menim tudi, da to ne drži za 100% ljudi!

Pri drugem delu izjave, da je to »moralno upravičeno«, Lara posplošuje. Zame nobeno dejanje ni moralno upravičeno v absolutnem smislu. Ubijanje živali je upravičeno v določenih kontekstih in pod določenimi pogoji, ki sem jih že opisal, ni pa upravičeno kar tako na splošno.

Poleg tega so Larina merila moralnosti močno osredotočena na trpljenje živali, zame pa pri pretehtavanju »količine« nasilja trpljenje živali ne uživajo ekskluzivnosti (to ne pomeni, da niso zelo pomembne v moralnem smislu!).

Rdeča nit mojega argumenta je v resnici naslednja: Dobro je misliti s svojo glavo in ne zapasti v radikalne prehranske skrajnosti (ortoreksije) [3] ali etično izprane izbire (kot je fleksiterijanstvo). [8] Nasilje je neizogibno, toda etično ga je zmanjševati, [9] kar je v bogatih državah možna izbira, [20] a mi tudi povzročamo razdejanje z anonimnim nasiljem. [13] Veganstvo je logičen odziv in tu opravlja pomembno funkcijo. [33] Revni nimajo izbire in jim ni prav vlivati krivde. [18] Refleksitarijanstvo je izbira prehrane, ki je prožna, življenjska, nedogmatična in spoštljiva [24-28] (ter v osnovi pretežno veganska oz. vegetarijanska, a ne povsem) [35].

Ključni odstavek je: Zagovarjam zaključen ekosistemski pristop, dobro opisan v permakulturi, ki vključuje domače živali in se sooča s točno tisto mero intimnega nasilja, ki jo dani sistem zahteva, in zmanjšuje anonimno nasilje vseh vrst. [23]

6. Nevegan ne loči med namernim in nenamernim zadajanjem nasilja.

To se bere kot (ekspresivno) zgražanje, ne pa kot (nevtralno) opažanje objektivnega dejstva. Potemtakem to ni argumentiranje ampak moraliziranje. Ne biti vegan ne odvzame človeku zmožnosti ločiti med namernim in nenamernim zadajanjem nasilja. Razlika je, da je ločevanje mnogo- ne pa le dvostopenjsko.

Refleksitarijanec še zdaleč ni brezčuten, ko plava med vrtinci nasilja. Tenkočutno jih zaznava in nenehno prilagaja izbire tem zaznavam. Vedno je v nekakšni relativni poziciji med večjimi in manjšimi vrtinci, odločitve niso preproste – včasih ga manjši vrtinec pahne v niz velikanskih vrtincev in takrat spozna, da bi se bilo bolje odločiti za večjega od prvih dveh, čeprav bi bilo to po togi morali slabo.

Refleksitarijanec ne meri morale le po zmanjševanju slabega, ampak tudi po povečevanju dobrega. Ljudje lahko s pametnimi pristopi s pomočjo rastlin in živali dosežemo regeneracijo degradiranih površin hitreje kot samo z rastlinami. [23] Ozkogledo je temu reči strogo izkoriščanje, možno je na to gledati kot na simbiozo.

Refleksitarijanec, ki živi v razvitem svetu, je v osnovi prav tako vegan/vegetarijanec. Strinja se z mnogimi elementi veganske etike, je pa do nje tudi kritičen, kadar gre predaleč. [34] Kategoričnega veganstva ne vidi kot konstruktivne poti proti bolj moralni družbi – posebej takrat, ko vegani nastopajo z moralno vzvišenostjo in ošabnostjo do neveganov.

7. Nevegan ne loči med izkoriščanjem bitij v proizvodnji predmetov in izkoriščanjem bitij za proizvodnjo njihovih delov teles. (Temeljna razlika je, da so predmet izkoriščanja deli živalskih teles, za kar morajo živali umreti, pri ljudeh pa gre za delavsko izkoriščanje, za kar jim ni treba umreti.)

Lara mi spet pripisuje, da ne ločim.

Recimo, da poznavalec rastlin na mizi razvrsti vzorce tristo rastlin (listov in plodov) v deset skupin – po nekem ključu, ki ga sam dobro razume. Nepoznavalec se začne zgražati, kako to, da ne loči med listjem in plodovi, ter vse liste zmeče v en koš, plodove pa v drugega. Poznavalec se prime za glavo in mu poskuša pojasniti svoj ključ – a zaman – plodovi in listi so že pomešani vsak v svoji košari.

Tako se počutim v debati z nekom, ki mi reče, da ne ločim med edinima dvema vrstama tega ali tistega.

Ljudje smo barbari, ki še znotraj lastne vrste ne znamo poskrbeti, da bi presegli nasilje in zagotovili trajen mir. Nasilje je biološko pogojeno, možno pa ga je kulturno presegati. Nekoč je bilo normalno pretepati otroke, danes ni več. Sužnjelastništvo je bilo samoumevno, danes ni več.

Tradicije so ustoličile navade in zato v Evropi, recimo, ne jemo psov, marsikje po svetu pa veljajo za delikateso. Pri nas jemo krave, v Indiji so svete in zato nedotakljive. Muslimani imajo svinje za umazane in jih zato ne jedo.

Veganstvo sicer lahko doseže svoj cilj s tabuiziranjem vsega mesa (kot v jainizmu), a to ni znanstvena, ampak religiozna (ali celo kultna) pot, kjer sta ključni krivda in sram, ne pa kompleksno sistemsko mišljenje, ki povezuje razumevanje družbe in narave z realistično moralo za sedanji čas.

Lahko govorimo o idealnih načelih v idealnem svetu, kjer bi bilo prav ubijanje živali povsem odpraviti. A žal se je človeštvo prepletlo z domačimi živalmi skozi tisočletja in so se oblikovale ekosistemske usluge teh živali, brez katerih bi bile vzajemnosti med vrstami ogrožene.

Ko sem to pisal, sem opazoval kokoši, kako brskajo med grmovjem, si čistijo perje in skoraj bi rekel, da so hvaležne, ker imajo dom (čeprav dvomim, da premorejo toliko samorefleksije). Mi jim dodamo nekaj žitaric, poberemo njihova jajca in jih pojemo, drži, a hkrati so kokoši čez noč na varnem, da jih kune in lisice ne pojejo (razen prejšnjo noč, ko je nekdo pozabil zapreti vrata in je lisica eno kuro odnesla). Gre za izmenjavo, v kateri je vsekakor prisotno nasilje, a če te izmenjave ne bi bilo, bi se lahko dogajalo še večje nasilje – kokoši več ne bi znale preživeti v divjini in bi jih plenilci iztrebili. Nekaj redkih, ki bi obstale, bi se morda prilagodile in postale nova vrsta podivjalih kokoši z novimi nagoni in navadami. Večina bi jih pomrla povsem mladih ali še nerojenih. V skrbnem varstvu doživijo tudi več let.

Seveda so tole tukaj srečne kokoši za razliko od tistih milijard rev, ki jih, nepremične, pitajo v industrijskih pogonih in nikoli ne vidijo sonca.

Za običajnega vegana so slednje kokoši grozovite žrtve (v koncentracijskem taborišču), prve pa so sicer v najboljšem možnem okolju, kar ga udomačena kokoš lahko ima, toda narobe je, da jemo njih ali njihova jajca. Tak vegan si lahko predstavlja simbiozo, če le kokoši ne bi nikakor poškodovali, če ne bi jedli njenih jajc in bi umrla naravne smrti po lepem, dolgem življenju. Pojesti bi jo smeli naravni plenilci, ker je to del naravnih tokov, ne pa človek, ker je to nepotrebno in neetično.

Za abolicionističnega vegana je preveč že to, da človek izkorišča kokoši za njihove usluge: ko brskajo po tleh, pojedo plevele in žuželke ter pokakajo (odličen!) gnoj. Človek nima pravice izkoriščati nobene živali brez njenega zavestnega soglasja (česar od kokoši ni kaj kmalu za pričakovati). Kaj pa če one prav tako izkoriščajo človeka?

Ideja, da tudi kokoši izkoriščajo človeka, je v nasprotju z intuicijo, a nisem prvi, ki mu je padla na pamet. Kot v vseh simbiotskih odnosih je korist (in izkoriščanje) obojestranska. Človeška inovacija je bila ograditi del ekosistema, ga udomačiti, in izkoriščati od blizu, intimno. Zgodil se nam je »efekt bumeranga« in nas je ta del ekosistema izkoristil na svoj način. Kot smo mi udomačili njega, je on nas.

Postali smo sužnji žitaric, koruze, krompirja, kokoši, prašičev, krav itd. Čistimo jim prostor, jim prinašamo hrano in zdravila, da so potem oni hrana za nas. Ker jih hočemo za hrano, smo jih prisiljeni »pedenati«.

S tem, ko se moralni standardi višajo, se bodo grozljiva ravnanja z živalmi zmanjševala, in tako bodo živali vse bolj in bolj »pedenane«. Abolicionistični pristop vidi ta »wellfare« pristop kot napačen in nemoralen. A ta faza je predhodila tudi odpravi suženjstva in je razsodno vsaj računati na njo, ne pa riniti z glavo skozi zid k idealni rešitvi, za katero družba ni zrela ali pa to niti ni objektivno uresničljivo.

Kot opozarja Steven Wise, živali niso ena homogena kategorija in so v odnosu z ljudmi na mnoge načine. Ni prav v isto kategorijo dajati školjko in kravo. Če gremo po vrsti, ni težko prepoznati naslednjih kategorij in, kot bomo videli, mej med njimi ni vedno lahko začrtati!

Divje živali so bolj ali manj neodvisne od ljudi za preživetje, a tudi med njimi so razlike. Deževnik in voluhar se rada podata na človeški vrt, enega smo veseli drugega ne. Oba preživita tudi v divjini, a na vrtu imata boljše pogoje, zato sta rada tam. Podobno je s sinico in zajcem: nje smo veseli, njega ne. O tigru in antilopi ne razmišljamo, ker sta daleč stran, povsem divja. Miši, podgane, polhi, golobi, muhe, pajki itd. so divje živali, ki so našle svoj bivalni prostor v mestih brez našega eksplicitnega strinjanja. Veliko divjih živali je doletelo izumrtje zaradi človeških dejavnosti zaradi neumnih vraž: nosorogov rog naj bi bil afrodiziak, podobno kot želvja jajčeca in plavut morskega psa. Boj za zaščito teh živali pred človeško neumnostjo je še kako pomemben. S stališča evolucije bi bilo za nosoroge ugodno, če bi jih človek vzel v skrbništvo tako, kot je vzel govedo. Nosorogi si morda mislijo: »Kaj se pritožujete nad nepravicami, ki jih prestajajo krave?! Ograjene so, dobijo hrano, oplodijo jih najboljši biki, najštevilčnejše govedo na Zemlji so! Se lahko, prosim, zamenjamo?«

Domače živali ljudje načrtno gojijo z različnimi nameni. Človek jih je umetno vzgojil iz divjih živali, da opravljajo določene funkcije v človeški družbi. Kopitarje je vzgojil za delo, hrano in gnoj, drobnico za obleko, hrano in gnoj, prašiči in perutnina imajo tudi funkcije odstranjevanja škodljivcev, prekopavanja ipd. Psi so pomagali pri varovanju, paši in lovu, golobi so prenašali sporočila itd. itd. Ljudje so dominirali nad živalmi, toda v njihovem interesu je bilo tudi skrbeti za njih. Ni manjkalo zlorabe, a to je bil v zgodovini splošen pojav. Ljudje niso udomačili samo živali in rastlin, udomačili so tudi ljudi.

Industrijsko gojene živali so povsem edinstvene, saj jih človek zlorablja povsem brez upoštevanja njihovih potreb. Razmišlja o svojih potrebah. Cilj je čim prej in čim ceneje proizvesti končni izdelek (in z njim zaslužiti). Človek živalim ne vrača skrbništva za usluge, ki mu jih nudijo, ampak so goli predmet izkoriščanja z minimalnim nujnim vložkom.
Naj tu omenim še ribe, čeprav so le včasih gojene in večinoma divje, toda ribolov je lahko grozljivo industrijski. Sodobna ribiška industrija zmore poloviti celotne jate z gromozanskimi mrežami in v morjih deluje genocidno. To je nekaj povsem drugačnega kot ribolov na trnek.

Čutnost oz. zavest živali je dejavnik, ki ga je vredno upoštevati pri kategorizaciji živali. Enocelične in mnogocelične živali nimajo enakega statusa, prav tako ne školjke in ovce ali monokulturno polje koruze in džungla. Upam si trditi, da džungla kot kompleksen preplet živih bitij krepko presega polje koruze v čutnosti in zavesti. Boj za pravice pragozda ima mnogo več teže kot boj za pravice individualne školjke ali kokoši. Kolektivno pa se je vedno zavzemati za pravice vseh bitij.

Individualizem nasproti kolektivizmu je pomemben dejavnik glede na to, da je se sodobna družba individualistična, kar se pozna tudi v pravu. Kolektivno je prav zaščititi pravico do obstoja za vse življenjske vrste. Individualne pravice so smiselne na podlagi sposobnosti avtonomije in samoopredelitve ali na podlagi skrbništva. To ljudje zmoremo, živali pa ne, in zato bi pravni sistem potreboval nekakšne nove mehanizme, kako smiselno določiti pravice živali, s katerimi smo tesno povezani.
Do zdaj je o tem odločal skrbnik oz. lastnik. Če želimo to spremeniti, mora biti za te odločitve na individualni ravni pristojna nekakšna nova institucija, kajti žival se ni zmožna sama bojevati za svoje pravice.
Tudi če pojemo enega predstavnika določene vrste, ni prav pobiti vse po vrsti. Velikanska monokulturna polja ali hlevi so neposredno in posredno genocidni za divje živali in rastline in lahko uničujejo življenjske vrste kolektivno. Po drugi strani je čreda krav na klasični kmetiji (kaj šele na regenerativni) bolj varna kot čreda nosorogov v divjini, čeprav nekaj predstavnikov postane hrana.

Nazadnje naj se dotaknem še nasilja pri proizvodnji predmetov. Zatakne se mi pri izrazu »proizvodnja« (tako pri mesu kot pri predmetih). Ne zdi se mi prav posploševati, ker ni vse (industrijska) proizvodnja. Ravno zato sem v članku ločil med anonimnim in intimnim nasiljem. [12, 13] Pri prvem se dogaja proizvodnja, pri drugem pa ne nujno, čeprav gospodarstvo pritiska na vse oblike izdelave surovin, predmetov, dobrin ipd. tak, da delujejo kot proizvodnja.

Zato tik za tem zapišem [14]: »Veganstvo je prepričano, da ima rešitev za obe vrsti nasilja, ampak popolnih rešitev ni, obstajajo le kompromisi.« Kasneje tudi zapišem [33, 34]: »Veganstvo je logičen odziv na mehanično procesiranje živali v takšni brezdušni ekonomiji. Veganstvo gre predaleč, ko se bojuje tudi proti intimnemu nasilju izven industrijskih pogonov, zlasti na celostno zasnovanih ekoloških kmetijah, ki vključujejo živali.«

Vem, da je za Laro nedopustno ubiti katero koli žival na kakršen koli način, pika. Refleksitarijanstvo se sprijazni s tem, da k sožitju z živalmi spada tudi to, da jih nekaj ubijemo in pojemo, a nikoli genocidno – za ceno izrebljanja celotne vrste (te vrste, ki jo jemo, ali kakšne druge, ki jo izpodrivamo) ali celo ekocidno – za ceno hude degradacije ekosistema (kot v primeru ogromnih monokulturnih nasadov, pašnikov ipd.).

8. Nikakor ni mogoče utemeljiti tega, da vzamemo življenje drugemu čutečemu bitju.

Če ne bi bilo mogoče, potem ljudje tega ne bi počeli že od nekdaj. Našli so utemeljitve ne samo za to, da so jedli meso, ampak tudi za to, da so izvajali genocid nad drugo rasno ali etnično skupnostjo ljudi … in še marsikaj grozljivega. Še leta 1994 se je v Rwandi zgodil genocid Hutujev nad Tutsiji.

Ni opravičila, da to počnemo še potem, ko vemo, da je to moralno narobe – s tem se strinjam, naj gre za genocid nad etničnimi skupinami ljudi ali nad živalmi. Ko imamo boljše utemeljitve, bi bilo logično, da stare opustimo oz. nadgradimo. Toda navade in tradicije so zelo trdožive! Za nekatere je že zmanjšati nasilje tako, da se za en dan na teden odrečejo mesu, preveč.

Vegani se lahko zgražajo nad tem, a tako ne bodo spremenili trdovratnih prepričanj. Psihološko je kategorični mesojedec podobno trmast kot vegan in se pač ne pusti prepričati, da bi lahko bilo kar koli drugačnega prav, kot samo to, v kar je sam prepričan.

Refleksitarijanec ni trmast, prav tako nima togih dogmatičnih načel. Ne trudi se spreobračati ne veganov ne mesojedcev k edini pravi prehrani z misijonarskim resnobnim prepričevanjem in ustrahovanjem, kot da gra za življenje in smrt. Raje jih prijateljsko zbada z nasmehom na obrazu, odlično kuha in jih z vrhunskimi (pretežno) veganskimi jedmi brez siljenja vabi h kakovostnejši morali.

9. Vegani ne pridigajo »o absolutni moralnosti«, kot pogosto rečejo razni Petroviči in podobni.

Zaključek stavka: »… razni Petroviči in podobni,« je ekspresiven izraz neodobravanja – in še en napad na osebnost, ki ne izraža kolegialnega pristopa k razumevanju in reševanju problemov.

Vegani ne pridigajo (vedno) o absolutni moralnosti, je pa način, kako pridigajo o moralnosti, absoluten. To jasno sporoča trditev: »Veganstvo ali nasilje, ni tretje možnosti.« Da ne bi bilo absolutno, bi morala obstajati vsaj tretja možnost, če ne še kakšna več. (Listje v en koš, sadeži v drugega – takšno poenostavljanje nakazuje, da je to oblika razločevanja, ki ga tovrstno veganstvo razume in dopušča.)

10. Ne jesti teles drugih čutečih bitij in se ne oblačiti v njihove kože je minimum poštenosti, ki jim ga dolgujemo. Ne “absolutna moralnost”, ampak moralna osnova. To pravilo brezpogojno upoštevamo pri vseh ljudeh in nobenega razloga ni, da ga ne upoštevamo pri živalih.

Omenil sem že širjenje kroga moralnosti. Naj dodam še Overtonovo okno: Spekter sprejemljivosti določenih politik v javnosti. Veganstvo je marsikje prišlo do točke sprejemljivosti in v določenih okoljih tudi priljubljenosti, marsikje pa je še vedno radikalno oz. je nepredstavljivo, da bi kdaj postalo politična norma v družbi. (Politična norma je korak naprej od etične norme.) Prav je, da gremo v tej smeri, a cilj naj bo kvalificiran in ne togo kategoričen.

Vegani (zlasti abolicionistični) gradijo argument na morali, osredotočeni na en in edini ključni dejavnik: nasilje nad živalmi. Vlečejo vzporednice s suženjstvom (kot nakazuje pridevnik »abolicionističen«). Ravnanje z živalmi smatrajo za nekaj hujšega kot ravnanje s sužnji, kajti živali ne le izkoriščamo ampak tudi ubijamo in jemo.

Najprej naj nagovorim vprašanje, zakaj nismo kanibali, saj je ta pojav v živalskem svetu dosti bolj razširjen, kot smo prvotno mislili. Odgovor je, da človeškega mesa ne jemo preprosto zato, ker je to velikanski tabu in je zato etično nedopustno. Tako je povsod na svetu razen v redkih, redkih plemenih.

Potem naj odgovorim na vprašanje, kako to, da nekaj, kar brezpogojno upoštevamo pri ljudeh, ne upoštevamo pri živalih. Živali nam niso enakovredne v sposobnosti samoopredelitve in v osebni avtonomiji, veliko generacij smo z njimi oblikovali značilne odnose, kar je težko spremeniti čez noč. Vem, da ta odgovor ne nagovarja moralnosti, a to je le neposredna praktična razlaga.

Odgovor na moralni del je bolj zapleten. Ljudje so skozi zgodovino z (religiozno) etiko do neke mere uravnavali, katere živali je dovoljeno ubijati in kako. Nekatere etike postavljajo vrste živali v hierarhije – ponekod je vrednota posamično življenje in je bolje ubiti eno samo veliko žival kot pa mnogo majhnih. Drugod je obratno. V hinduizmu, budizmu in zlasti džainizmu imajo odklonilen odnos do nasilja nad živalmi nasploh oz. ga z verskimi normami tudi prepovedujejo ali (močno) omejujejo.

Sodobno vegetarijansko (in kasneje vegansko) razmišljanje je povezano z obuditvijo antične misli v razsvetljenstvu in s prihodom vzhodnjaške misli na Zahod v zadnjih dveh stoletjih (ne smemo spregledati etičnega vegetarijanstva pitagorejcev niti globoke filozofije nenasilja v Indiji). V tem času se je tudi etika vse bolj luščila iz religije in postajala samostojna, humanistična veda. Za to je bilo potrebno preseganje dotedanje religiozne miselnosti in veg(etarij)anstvo je lahko postalo vse bolj razširjeno.

Visoka morala je, kot bi bilo tudi za pričakovati, nekaj elitinega. Množice so robate, neozaveščene in brez razmisleka ubijajo živali, jedo meso in se ne zmenijo za posledice. Moralni ljudje pretehtajo možnosti in se zavestno odločijo za manj nasilja. Veganstvo je zavestna moralna odločitev za povzročanje najmanj možnega nasilja – čeprav večina ljudi neguje etiko, ki veganske morale ne podpira.

Da bi lahko sledili radikalni odločitvi, potrebujemo trdno voljo, znanje in okolje, ki nam to omogoča. V večini mest na svetu je odločitev za veganstvo relativno preprosta, saj imamo na voljo pestro izbiro živil, informacij in podpornih skupnosti. So pa okolja, v katerih bi bilo veganstvo nesmiselno. Za domorodce v divjini je veliko bolj smiselno jesti mešano hrano, namesto da nadomeščajo meso divjih živali z industrijskimi prehranskimi dodatki.

Visoka morala je, kot sem že zapisal, nekaj elitnega. Elitnost terja širino duha, razgledanost, ponižnost, prefinjenost in prizemljenost, da bi imela pozitiven družbeni in okoljski učinek. Če vegani v svoji elitnosti nastopajo kategorično, ozkogledo, zaničevalno, obsojajoče itd. ljudje to opazijo in jih odvrača. S takšno držo pridobijo na svojo stran le podobno ozkoglede in nečimrne posameznike, da potem skupaj branijo svoj moralni elitizem s surovimi komunikacijskimi prijemi.

Ljudje to prepoznajo kot zlorabo moči, saj prihaja z dvojnim sporočilom. Zagovornik visoke morale se vede nemoralno do sogovornikov, kar ni znak integritete. Zreli vegani nastopajo z integriteto in izražajo argumente z razumevanjem kompleksnosti. Prisluhnite na primer Petru Singerju ali Stevenu Wiseu (osredotočam se na njiju, ker sem ju že omenjal). Na drugi strani prisluhnite regenerativni kmetovalki Anyi Fernald, ki vzreja živali tako, da regenerira naravo. Primerjajte to s predavanjem Garyja Francioneja.

Prizemljeni misleci razumejo, da so pobude za izenačevanje pravic živali s pravicami ljudi nedaven pojav. Ta moralna izbira je privilegij bogatih držav. V revnih državah premislek o tem ni prioriteten, kot sem opisal že v članku o refleksitarijanstvu. [18, 19]

Če je kak pojav v sodobni družbi, na katerega bi se bilo vredno osredotočiti, je to gotovo mesna industrija. Da bi ji naredili konec, so potrebni premišljeni vzvodi, pa še takrat bo verjetno trajalo desetletja, da se zadeve res premaknejo. Če abolicionistični pristop ni pripravljen sodelovati z drugimi pristopi, je težko pričakovati resne premike v bližnji prihodnosti. Škoda je, da mesna industrija stoji enotno nasproti razdrobljenim veganskim gibanjem, ker se vegani niso sposobni uskladiti.

Vegani lahko glasno vzklikajo, da bi moralo biti nenasilje nad živalmi moralna osnova, a v sedanji družbi to preprosto ne drži. Ljudje so premočno ukoreninjeni v religiozno in splošno kulturno etiko ali pa ne premorejo potrebne tenkočutnosti do živali. Ne pravim, da je to dobro ali slabo, samo opažam izhodiščno stanje.

Humanistična etika popolne ukinitve nasilja nad živalmi ne vidi (nujno) kot moralnega imperativa ali kot nečesa objektivno uresničljivega. Steven Wise piše o vključevanju živali v krog legalnih oseb s pravicami, a to ni edini pristop k preseganju ustaljenih norm.

Sam sem v svojih knjigah pisal o obratnem procesu izključevanja ljudi iz polja pravnih oseb tako, da jim priznamo status naravne osebe s pripadajočimi pravicami in zaščitami, ki jih uživajo divje živali. Ni edina smiselna pot v boju za pravice živali to, da iz njih naredimo podobne pravne subjekte, kakršni smo sami. V boju za enakost bi se lahko ljudje spustili na njihovo pravno raven, da jih zaščitimo na tak način, namesto da jih varujemo iz udobja odvetniških pisarn in pisateljskih naslonjačev.

Da bi živalim priznali status pravnih oseb, bi morale biti del pravnega sistema, kjer s pravicami pridejo tudi dolžnosti in obveze. Naš pravni sistem varuje pravice ljudi, toda ljudje se morajo v njem tudi sami znajti ali pa se zanesti na skrbnike in strokovnjake. Ranljive skupine imajo posebne zaščite, ker si to v razvitih državah lahko privoščimo, kajti preostali člani družbe so solidarni in prevzemajo breme nase. Solidarnost ima mejo in če jo preveč raztegnemo, tvegamo kolaps sistema. To se kaže v starajočih družbah, kjer je delovne sile vse manj, upokojencev pa vse več, kar močno obremenjuje solidarnostne strukture.

Pravice živali so smiselne, če imajo živali tudi dolžnosti: prispevek k družbenim strukturam, ki skrbijo zanje. Ljudje z duševnimi motnjami so odvisni od ljudi, ki zanje skrbijo. Skrbnikov in oskrbovancev je lahko v družbi le določen odstotek. Živali, če bi imele enake pravice kot ljudje, bi bile izključno v vlogi oskrbovancev. To bi bilo veliko breme za celotno družbo in je možno le tam, kjer so solidarnostne strukture najbolj močne.

Če bi razmere spremenili čez noč in bi vsi postali vegani, bi morali pospremiti obstoječe živali do dostojne smrti, medtem jesti njihovo krmo in preobražati polja tako, da na njih pridelamo živila, primernejša za ljudi. Skupaj z govedom, drobnico in perutnino bi izginile njihove usluge. Verjetno bi morali začeti kompostirati človeške odpadke in zelo skrbno ravnati z vso biomaso. Kot dosledni abolicionistični vegani bi se morali odreči tudi psom in mačkam kot svojim spremljevalcem.

Ker bi bil lov prepovedan oz. nedopusten, bi se namnožile srne, zajci itd., zato bi morali vse obdelovalne površine ograditi z visokimi ograjami. To ne bi pomagalo proti voluharjem, bramorjem, kosom in škorcem, da kobilic in listnih uši niti ne omenjam. Zato bi se morali nekako zašćititi tudi pred njimi, ne da jih ubijemo. Saj imajo vendar vse živali svoje pravice.

Namigujem na absurd pojma »pravice« v naravnih razmerjih med živimi bitji. Pravice obstajajo izključno v umetnem (anonimnem) družbenem okolju, ki ga je ustvaril človek. Izven tega okolja pravice ne obstajajo. Niti v starejših kmetijskih družbah ni bilo pravic, sploh ne za vse. To je sad industrijske dobe in zato je to edina domena, v kateri ima boj za pravice živali smisel.

V naravi so živali integrirane v ekosistem. Človek, ki je del ekosistema, jih pleni podobno kot naravni plenilec. V kmetijskih sistemih je človek delno izvzet iz ekosistema in izza tanke ograje vzdržuje vzajemnost z domačimi živalmi: skrbi zanje, da ima od njih koristi. V industrijskih sistemih je človek povsem izvzet iz ekosistemi in izza debelih zidov surovo izkorišča živali tako, da postanejo predmet zlorabe (lastnina), prikrajšana statusa nosilna pravic (pravne osebe).

Dati živalim status pravne osebe je po mojem mnenju enako nesmiselno kot dati kravam pravico do vpisa na univerzo. Enakopravnost ne bo kaj dosti pomenila, saj bodo krave knjige prej jedle kot brale. Presnovile jih bodo sicer bolje kot marsikateri študent in naredile iz njih vsaj nekaj koristnega, gnoj, a to ne spremeni dejstva, da posamične živali nimajo kaj iskati v domeni avtonomnih pravnih oseb.

V sentimentalnem smislu je veganstvo krepostno, je pa žal v konfliktu z vrednotami obstoječe kulture, politične realnosti (z Overtonovim oknom) in včasih tudi z zdravo pametjo.

Osrednji problem je industrijska proizvodnja. Iz vzreje vsega (ne le mesa, jajc, mleka ipd.) smo naredili pošastne, brezdušne pogone. Temeljijo na sistemu štirih strogo ločenih stopenj v trgovinski verigi, ki morajo biti čim dlje drug od drugega:

  1. pridelovalec
  2. predelovalec
  3. posrednik
  4. potrošnik

Ta sistem so prvotno razvili Britanci in predmet proizvodnje je bil bombaž. Bilo je lažje manipulirati s cenami, če se je pridelava dogajala daleč stran (v Indiji in kasneje tudi v ZDA), predelava doma (v Združenem kraljestvu), posredništvo po vseh kolonijah, da je potrošnik dobil poceni končni izdelek – kakršnega poznamo še danes. Bombažna industrija se je v prvi polovici 19. stoletja razširila v ZDA, kjer so bombaž pridelovali sužnji. Bombaž je temelj industrializacije in globalnega trga.

Bombaž je do konca 18. stoletja izpodrinil volneno industrijo, ki je bila prej enako pomembna v britanski ekonomiji, kot je bil potlej bombaž.

Danes se proizvodnja skoraj vsega ravna po istem »muštru« – vključno z mesnimi izdelki. Pridelava poteka tam, kjer so surovine, zemljišča in delovna sila poceni; predelava je v ločenem pogonu – včasih v bližini, včasih daleč stran; posredniki so skoncentrirani v trgovinskih središčih, kjer so pogosto tudi največje borze (London City, New York, Šanghaj ipd.). Potrošnik dobi popolnoma anonimen končni izdelek (razen logotipa oz. blagovne znamke). Ko izdelke iztrošimo, se jih le majhen delež vrne v biosfero ali v tehnosfero, da postanejo novi izdelki.

Ta gospodarski model je tako invaziven, da se širi od mest do majhnih kmetov in celo domorodcev – vsi smo iz vsega prisiljeni delati potrošno blago oz. proizvode. Tako tudi Lara piše o »proizvodnji živalskih teles«.

Menim, da je nerealno pričakovati, da bomo v kratkem povsem ukinili mesno industrijo, hkrati pa ohranili ostale industrije, do katerih vegani nimajo neposrednih nasprotovanj (avtomobilska, informacijska, športna, energetska, tekstilna itd.). Bolj realno je, da se bodo družbene strukture preobražale kot celota. Ta preobrazba je dolgotrajen proces, ki traja več generacij, in da bi bila uspešna, mora zajeti celoto globalne ekonomije, ne samo mesne.

Za bombažno majico se odločamo po istem ključu kot za hamburger: ker je zlahka dosegljiva, ker nam je všeč, kjer se enako odločajo naši bližnji ipd. Če se seznanimo s tem, da je ena ali druga odločitev moralno problematična, mora moralni pritisk preseči prelomno točko, da gremo vložit dodaten trud, da spremenimo okus, da se ne zmenimo za družbeni pritisk ipd.

Ker abolicionistični pristop k veganstvu vleče vzporednice s sužnjelastništvom, naj se ozrem k Thomasu Jeffersonu, tretjemu predsedniku ZDA. Jefferson je v svoji domači Virginiji obdržal sužnje, ki jih je podedoval, ker jih preprosto ni bilo možno osvoboditi po takratnih zakonih. Kljub temu si je zadal za cilj to spremeniti v okvirih, ki mu jih je takratna družba dopuščala. Sužnji še vedno obstajajo v raznih sodobnih oblikah (približno vsak stopetdeseti človek na svetu je sodobni suženj), a danes na to gledamo z zgražanjem. Toda zgražati se nad Jeffersonom, ker je imel sužnje, je t.i. »prezentizem«, kjer si pretekle dogodke razlagamo z (moralnimi) standardi sedanjosti.

Kakor Jefferson tudi veganski aktivisti potrebujejo potrpežljivost in tudi ko bodo bliže cilju, se bodo morali zadovoljiti z nepopolno dosego ciljev. Družbena inercija je velika in nasprotuje spremembi v smeri veganstva, najsi argument s perspektive moralnosti zveni še tako prepričljivo. (Upor je velik tudi proti temu, da bi uvajali v prehrano žuželke in sintetične beljakovine, ne samo proti veganstvu!)

Če ste do tu pozabili, kaj je bilo prvotno vprašanje, ne skrbite, tudi sam se pozabil. Vprašanje se nanaša na moralnost uživanja živali, saj vendar ne jemo ljudi. Prenesimo to vprašanje na tigre in leve. Ali je nemoralno, da lev ne je levov, je pa antilope? Drži, da lev sledi nagonom, mi pa imamo izbiro. Ampak, koliko izbire imamo v resnici? Radikalni vegani nam ne dajejo vtisa, da zaupajo v odločitve ljudi. Povsem možno je, da se ne bi branile veganskega totalitarizma.

Toda izjeme moramo obvarovati! Domorodna ljudstva imajo še danes spoštovanje do ubite živali in se ji prej opravičijo, ker razumejo, da jim je blizu po čutečnosti. Od ubite živali porabijo popolnoma vse: za hrano, različna orodja, okraske, obleke, glasbila itd. in ne ubijajo po nepotrebnem. Takšni ljudje opravljajo pomembno funkcijo naravnega plenilca, ki jo potrebuje naravni ekosistem – morda še bolje kot živali, ki ne premorejo enakega zavedanja kot ljudje.

Tudi kmetijstvo moramo ohraniti. Kmetijstvo temelji na razmerju vzajemne odvisnosti med rejcem in rejenimi, ki sem ga že opisal. Kmet ustvari »balonček« umetnih odnosov med njim samim in gojenimi bitji (rastlinami in živalmi), tako da ga varuje pred vdori naravnih škodljivcev in človeških agresorjev iz sovražnih okoliških družb.

Kmetje se povezujejo v vaške grozde balončkov, da si olajšajo to delo, druge družbene strukture skrbijo za ustvarjanje orodij, trgovino, varstvo itd. O kompleksnosti tega sistema in pravičnosti, ki je zanj potrebna, je že pred 2400 leti pisal Platon v Državi.

Kmet ohranja število živali v mejah vzdržnosti kmetije. Ker imajo živali vsako leto določeno število potomcev, kmet viške poje, zamenja oz. proda, medtem ko bi jih sicer v divjini pojedli naravni plenilci. Skozi prizmo pravic se zdi to nepravično, ker jih ljudje imamo, živali pa ne. A to ni edini možni pogled na situacijo.

11. Pri živalih delamo izjemo, kar je speciizem = diskriminacija na podlagi vrste.

Nobeno živo bitje razen človeka (z redkimi, zelo omejenimi izjemami) ne dela oblek, glasbil, orodij, strojev itd. Človekova drugačnost temelji na izkoriščanju narave, a del izkoriščanje je (vsaj potencialno) tudi skrbništvo (stewardship).

Vsi plenilci v naravi diskriminirajo in imajo najraje izbrani plen, za katerega so se specializirali. Včasih gre za le eno vrsto plena (npr. pri mravljinčarjih), včasih pa za paleto vrst (mpr. pri lisici). Koala je pretežno evkaliptusove liste, koza pa skoraj od vsake rastline, ki se ji najde na poti.

Pričakovati od človeka drugačno vedenje je speciizem v obratni smeri. Človek se mora opravičevati, ker je drugačen, ker je izjema od vseh ostalih bitij. Ampak, kakor koli se trudimo idealizirati stvarnost, tako pač je. Človek zmore več kot krava in svinja. Na podlagi te razlike lahko krave, svinje in kokoši grozljivo zlorablja, lahko pa z njimi ravna dostojno – in še vedno poskrbi za svoje koristi v izmenjavi z njimi, čeprav ta izmenjava vključuje njihovo smrt. To je res občutljiv teren, na katerem veganstvo zaseda radikalno pozicijo popolnega nevmešavanja v živali. Toda druge pozicije so lahko koristnejše za prav te živali, za katere vegani izražajo zaskrbljenost.

V preteklosti so bili ljudje radovedni in so poskusili veliko rastlin in živali za hrano. Razvili so se kot vsejedi. Če hočemo izključno z moralnim argumentom doseči, da vsi postanejo vegani, moramo biti geniji, ne pa površni moralisti.

Pot v vegansko ideal(izira)no moralo je možna le, če se ljudje zaprejo v velik urbani balonček, preostanek narave pa prepustijo, da spet podivja. »Rewilding« zagovarjajo mnogi naravovarstveniki, med njimi izstopa George Monbiot (prav tako vegan).

Monbiotov model je obraten temu, kar smo počeli doslej, ko smo si vzeli vse ozemlje ter samo tu in tam kakšno zaplato zaščitili kot nacionalni park. Cilj je človeška naselja, infrastrukturo, polja itd. zamejiti in preostanek narave pustiti kot povezano celoto brez vmešavanja človeka. Z vegansko prehrano lahko potrebna hranila pridelamo na dosti manjših površinah kot z živinorejo in več ozemlja prepustimo divjini. V tem dam Monbiotu prav.

Refleksitarijanstvo podpira takšno ureditev – ni pa za kategorično, ostro mejo med naravo in človeštvom. Domorodna ljudstva naj živijo naprej tako, ko so živela tisočletja – in še naprej ubijajo živali kot naravni plenilci. Nekaj prostora naj bo tudi za kmete, ki želijo ohranjati kulturno krajino z živalmi, ne samo z rastlinami – toda ekološko in brez subvencioniranih bližnjic.

Kar nekaj industrijskih pogonov bo verjetno moralo ostati, da prehrani vse mestne ljudi, a moralo se bo povečati število delovnih mest v kmetijstvu, ne pa samo brezdušna mašinerija in, po novem, umetna inteligenca. Pošastni pogoni bodo morali biti izjeme, omejene na pridelavo nekaj rastlin, nikoli živali. Cena mesa se bo morala ujemati z resnično ceno proizvodnje – ko bo zrezek (recimo) desetkrat dražji od veganskega polpeta, bo to drastično zmanjšalo potrošnjo.

12. Bojkot živalskih izdelkov je edini način, kako odpraviti izkoriščanje živali.

Lara spet omenja edini način, kar je de facto znamenje absolutne morale.

Zamenjajmo v argumentu živali za rastline: »Bojkot rastlinskih izdelkov je edini način, kako odpraviti izkoriščanje rastlin.« Izjava je notranje konsistentna in logična, kajne? Ampak vegan se z njo (verjetno) ne bo strinjal, saj vendar nekaj moramo jesti in nasilje nad rastlinami je neizmerno manjše kot nad živalmi.

Relativist vzklikne: »Mar se nismo pred tremi minutami pogovarjali o speciizmu? Zdi se, da vegani izrazito diskriminirajo rastline!«

13. Bojkot telefonov, kave itd. ne bi odpravil izkoriščanja otrok, ker bi se to izkoriščanje preselilo na proizvodnjo drugih izdelkov.

Nikjer nisem omenjal bojkota kakršnih koli izdelkov ali izkoriščanja otrok. Primerjal sem oblike nasilja nad okoljem, ki je posledica človeških dejavnosti.

Trajalo je, da smo prišli do točke, ko je veganstvo priznano, priljubljeno in nič več marginalizirano. To je ogromen napredek in na teh temeljih je treba graditi. Nespametno se je bojevati proti 95-odstotnim zaveznikom. Oseba, ki se zavzema takšno držo, naj se ne čudi, če se večina sorodnih gibanj ograjuje od nje.

V članku o refleksitarijanstvu sem omenil rudarja v Kongu, ki komaj čaka, da poje košček mesa za večerjo. Naj pripomnim, da sem obiskal Kongo in govorim o konkretnem odraslem človeku, ne o anonimnem otroku. V Kongu me je en večer gostila družina v svoji kolibi kot posebnega gosta. Potrudili so se posebej zame in spekli ribo, da me pogostijo, kar je očitno bilo zanje nekaj izjemnega. Zavrniti ribo bi bilo res nespoštljivo, takrat sem to razumel.

Noben bojkot ne pomaga, če ni vsesplošen, kar postane možno, ko je družba zrela zanj (ko je znotraj Overtonovega okna). Tako kot pri kajenju cigaret ni bilo za pričakovati, da se bo prenehalo, ko smo nehali kaditi v zaprtih prostorih, tudi mesojedstva ne bo konec, naj se ga oprime še tako negativna stigma.

14. Ne moremo živeti nenasilnega življenja zgolj s tem, da smo vegani, toda ne moremo živeti nenasilnega življenja, brez da smo vegani.

Refleksitarijanec odgovoarja: ne moremo živeti nenasilnega življenja, pika. Zgolj biti vegan ni zadostna osnova za nenasilje. V bistvu je nenasilje nemogoče. Vegan je lahko bolj nasilen kot mesojed, ko seštejemo vse dejavnike nasilja.

Zdi se mi, da je svet, kjer nobeni živali ni treba trpeti, možen le na ilustraciji Stražnega stolpa.

Skupno nasilje sodobne civilizacije je gromozansko. Manj ko smo udeleženi v njej, manj smo del tega nasilja. Civilizacija je kot ogromna križarka, ki v požrešnih motorjih sežiga mazut. Celo v prostem teku, ko se nikamor ne premika, sežiga ogromne količine goriva. Sedeti na križarki in izbirati vegansko prehrano je v ozkem kontekstu krepostno dejanje, toda domorodec v Amazoniji ali kmetovalec v vasici v Himalaji, ki živita povsem neodvisno od križarke, s svojo prehrano – tudi mesno – ne povzročata niti približno toliko nasilja kot vegan s križarke.

Domorodec je že v izhodišču najmanj nasilen, ne glede na to, s čim se prehranjuje. Tradicionalni kmet je na naslednji stopnji nasilja, če je izključen iz globalnih tržnih mehanizmov. Najbolj nasilen je meščan, ki sodeluje v sistemu industrijske proizvodnje. Kot vegan zmanjšuje svoje nasilje, kot mesojedec pa je mnogokrat nasilnejši od predstavnikov obeh prejšnjih stopenj.

15. Jesti živali je nepotrebno za zdravje.

Večinoma to drži, so pa tudi izjeme.

Imam prijatelja, ki je objel veganstvo in nazadnje pristal v bolnišnici. Trudil se je vzdrževati raznovrstno prehrano z ustreznimi dodatki, a ni šlo. Ko je nazadnje z veliko težavo in gnusom, ker je tako oblikoval svojo moralo, dodal na krožnik malo mesa, se je zdravje magično povrnilo.

Že zaradi takih izjem ne smemo mesojedstva povsem tabuizirati in zakonsko prepovedati, kot si dandanes ponekod v ZDA prizadevajo prepovedati splav.

Izvajati družbeni pritisk nad ljudmi je lahko dvorezni meč.

Recimo, da nekdo kot vegan preživi precej let in ima med vegani večino prijateljstev. Potem se mu nekaj zgodi in se odmakne od veganstva. Pred prijatelji ne more kar tako odprto priznati, da včasih poje košček mesa. Utegnejo mu obrniti hrbet, ker je prekršil temeljni etični zakon veganstva – zlasti tisti najbolj zagrizeni.

Če bo odkrit, mu utegnejo vlivati krvdo. Spodbujali ga bodo z navodili na spletu, kako biti vegan. Prepričani bodo, da je nekaj narobe s tistim, ki mu veganstvo ne gre, ne pa s kategoričnim veganstvom kot takim.

Strinjal bi se, če bi Lara zapisala, da je jesti živali nepotrebno za zdravje za večino ljudi. Absolutne trditve, obremenjene s pritiskanjem na slabo vest, mi ne dajejo vtisa uravnoteženosti in razumevanja različnih kontekstov.

Nasilja nad živalmi ne moremo končati z glasnim ponavljanjem moralnih imperativov, lahko ga do neke mere zmanjšamo z zelo skrbnim iskanjem kompromisov – kar je bistvo teksta Stevena M. Wisea, ki sem ga delil z Laro v enem od svojih odzivov v najini korespondenci.

Zaključek

Moralno bi se mi zdelo prav:

  • postopoma krčiti celotno mesno in mlečno industrijo dokler je popolnoma ne odpravimo; tu je abolicionizem še kako na mestu
  • spodbujati pretežno vegansko prehrano v umetnih (urbanih) okoljih ter podpirati tiste, ki želijo biti popolni vegani v tej odločitvi
  • spodbujati preobrazbo vseh obstoječih kmetij v smeri regenerativne pridelave rastlin in mesa; za meso bi morali plačevati ustrezno (visoko!) ceno
  • kakovosto urediti pravice živali tako, da je v razmerju med živalmi in človekom norma skrbništvo, ne zloraba
  • … pa še bi lahko našteval …

Po vsem zapisanem imam za veganske in druge aktiviste sedem nasvetov:

  1. Ničesar ne zagovarjajte, če se ne zmorete za to postaviti s svojim imenom in obrazom. (Zlasti, ko gre za moralna vprašanja.)
  2. Temeljito se poglobite v zmote v argumentiranju, da se jim boste lahko izogibali v svojih argumentih in jih prepoznali v argumentih sogovornikov.
  3. Temeljito se poglobite v argumente tistih, ki stojijo na nasprotnem (oz. drugačnem) bregu kot vi, in se naučite njihove argumente braniti še bolje kot oni sami – delati t.i. jeklene može (namesto slamnatih mož).
  4. Sprejmite dejstva, čeprav so za vas neugodna. Če zanikate ali relativizirate zlahka preverljiva dejstva, spodkopavate lastno kredibilnost. Poskrbite, da se izražate pravilno in jasno.
  5. Lahko ste zasidrani v svoj prav ali pa negujete odnose. Modro je najprej poskrbeti za odnose, čeprav morate zato včasih pogoltniti svoj prav.
  6. Izkoristite vsako priložnost, da gradite mostove, namesto da gradite zidove. Brez zavezništev boste težko dosegli visoke cilje.
  7. Ne postavljajte ljudem besed v usta in ne domnevajte, da bolje razumete njihove besede kot oni sami. Vprašajte, da se prepričate, ali jih prav razumete. Najprej se potrudite razumeti, šele potem pričakujte, da se bodo drugi potrudili razumeti vas.

DODATEK
Povzetek članka o refleksitarijanstvu

  1. Premišljena izbira prehrane je danes vse prej kot enostavna zaradi kopice dejavnikov.
  2. V bogatejših državah imamo več svobode izbire, v revnejših je imajo manj.
  3. Osredotočenost na edino pravo prehrano lahko postane motnja obsedenosti: ortoreksija.
  4. Z ortoreksijo spremenimo smernice in načela v lastni zapor. Druga skrajnost je razpuščena etika. Vmes je srednja pot: držimo se smernic, nismo pa njihovi sužnji.
  5. Ortoreksiki (kar je Nara bil) s svojo radikalnostjo slabo vplivajo na odnose.
  6. Nara se je hotel znebiti radikalizma, zato je pojedel tudi gnusne vrste mesa in žuželke. Ne zato, da bi ga jedel čim več, ampak zato, da bi se osvobodil gnusa.
  7. Nara je še naprej 95% vegetarijanec, si pa brez vsake slabe vesti dopušča izjeme.
  8. Fleksitarijanstvo (fleksibilno vegetarijanstvo) je zdrsnilo na »en dan na teden brez mesa«, zato ne opiše tega, kar je Nara.
  9. Da bi živeli, moramo odvzemati življenja. Etičen človek si želi zmanjšati nasilje, toda ne more ga povsem odpraviti, če hoče preživeti.
  10. Razvite družbe postavljajo meje nasilju nad ljudmi, živalmi in rastlinami, kakor tudi do pogojev za njihov obstoj in blaginjo.
  11. Nove tehnologije prinesejo nove oblike nasilja, nova morala, ki nasilje blaži, je obsojena na nove kompromise.
  12. Lastnoročno zaklati domačo žival,jo pripraviti in pojesti je intimno nasilje.
  13. Kupiti in pojesti končni proizvod mesne industrije je anonimno nasilje.
  14. Veganstvo je prepričano, da ima rešitev za obe vrsti nasilja, ampak popolnih rešitev ni, obstajajo le kompromisi.
  15. Telesno nismo evolucijsko prilagojeni na 100% vegansko prehrano in tudi ekosistem preprosto potrebuje živali.
  16. Fosilna goriva nas danes rešujejo pred v oči bijočim nasiljem. Brez njih bi ljudje, konji in krave poganjali ekonomijo.
  17. Ta ista goriva omogočajo sodobni veganski življenjski slog.
  18. Veganstvo ni realno v določenih okoljih (npr. rudar v Kongu). Pridigati takim veganstvo ali misliti, da s tem zmanjšujemo nasilje, je naivno.
  19. Marsikje živijo z nasiljem iz dneva v dan in jih ne prepričajo finese med umorom solate ali kokoši.
  20. Veganstvo je realno v Ljubljani oz. v razvitem svetu, kjer imamo izbiro.
  21. S tem, da v vsebini moje hrane, oblačil itd. ni nobenega organa ali izločka živali, se ne izognem anonimnemu nasilju.
  22. Gnoj, produkt živine, je dragocen; brez živinoreje ostanemo brez gnoja, za gnojenje pridelkov za vegansko prehrano. Skratka: tudi v veganski hrani (ki ni orto-veganska), je konkretna sled živinoreje.
  23. Nara ne zagovarja mesne industrije. Zagovarja zaključen ekosistemski pristop, dobro opisan v permakulturi, ki vključuje domače živali in se sooča s točno tisto mero intimnega nasilja, ki jo dani sistem zahteva, in zmanjšuje anonimno nasilje vseh vrst.
  24. Refleksitarijanstvo terja globok razmislek in prožen odziv.
  25. Načela niso neživljenjsko toga ali dogmatična.
  26. Nobena hrana ni vedno in povsod prepovedana.
  27. Spoštujemo lokalno tradicijo in ekologijo, lokalno ekonomijo in zdravje.
  28. Presečišče ni megleno, ker je kompromis živ in moder.
  29. Refleksitarijanska prehrana je izredno raznovrstna, pretežno lokalna, vključuje tudi malo mesa, jajc in mlečnih izdelkov.
  30. Ni pa puritanska in zaupa modri presoji, ko se »pregrešimo«.
  31. Refleksitarijanec raje poje rezino sosedovega pršuta kot industrijsko pridelano vegansko ploščico. (Toda ploščice ne zavrne, če mu jo ponudijo.)
  32. Oznako »vegansko« spoštuje, ker sporoča pozitivno prizadevanje v globalni ekonomiji anonimnega nasilja. V tej »mašineriji« je veganstvo smiselno in koristno.
  33. Potrošniki v urbanem okolju so del ekonomije, ki temelji na anonimnem nasilju. Veganstvo je logičen odziv na mehanično procesiranje živali v takšni brezdušni ekonomiji.
  34. Veganstvo gre predaleč, ko se bojuje tudi proti intimnemu nasilju izven industrijskih pogonov, zlasti na celostno zasnovanih ekoloških kmetijah, ki vključujejo živali.
  35. Iti po del živil neposredno h kmetu, je bliže intimnemu nasilju in s tem refleksitarijanstvu. Imeti svoj vrt, še bolj. Oblikovati okrog sebe permakulturno posestvo, še bolj.
  36. Rezultat je lahko povsem veganski, ni treba jesti mesa, če nočete.
  37. Refleksitarijanstvo je skoraj vedno takšno, da je mesa malo. Navsezadnje ni prijetno zaklati žival, če imate v sebi sočutje, kar za refleksitarijanca vsekakor drži.