Super! Hrana!

Tako je bilo nekoč. In marsikje je še danes. Ko se na krožniku končno znajde kaj za pod zob, ljudje vzkliknejo: »Super! Hrana!« In jedo, kar pač je.

Na nesramno bogatem zahodu je drugače. Takšno izobilje imamo, tako veliko možnosti, da smo zdolgočaseni nad tako rekoč vsem. Vse nam je običajno, saj vse dobimo za drobiž. Potem pa mi, eden najbolj sitih, rejenih, razvajenih narodov na planetu, prepričamo sebe – no, pravzaprav nas prepričajo reklame – da potrebujemo nekakšna super živila.

Novo! Super! Naj! Znanstveno potrjeno! Vse to, in super moderen dizajn embalaže, nam osredotočijo pogled na super živila in ne vidimo vseh ostalih, ki so nam pred nosom, a zanje nimamo časa. Zapakirano je bolj šik.

Vse od snemanja oddaje za Polnočni klub pred nekaj tedni mi ne gre iz glave ta super hrana! kar malo mi je žal, da v oddaji nisem uporabil citata iz odličnega Youtube filmčka:

“Ne obstaja super hrana, obstaja samo super marketing.”

Spomladi me boli srce, ko gredo tone murv v nič. Pa same padejo z dreves! Samo mreže bi bilo treba podstaviti, jih zbrati, dati v sušilnik in se oskrbeti z domačo super hrano, ki jo sicer v trgovini prodajajo po 25 € / kg.

Spomladi gnjijejo češnje in japonske nešplje, redko kdo si vzame čas za nabiranje gozdnih jagod, poleti gre v nič ringlo, jeseni in pozimi propadajo oljke, kakiji …

Samo praskam po površini (super) živil, ki gredo v nič, ker niso z eksotične geografske lokacije, ker niso zapakirana v lično embalažo in ker ne nosijo nalepke »Super!«

Letos se je v meni prebudil hrčkov gen in si kar ne morem pomagati, da ne bi skladiščil ozimnice. Nenačrtovano ustvarjam super živila, kakršnih ne dobiš niti v najbolje založenih trgovinah.

Pred dvema dnevoma sem nabral skledo zrelega šipka in ga prepasiral skozi cedilo z dodatkom malo vode. Prvo, gosto pasto, sem razmazal po krožniku in jo posušil nad gašperčkom, ostanek šipka sem še enkrat prelil z vodo, premešal, precedil in dobil gosti šipkov sok, ki je z žlico medu naravnost bombastičen.

Gosto pasto sem, ko sej je povsem posušila, postrgal s krožnika, zmlel v prah v možnarju, presejal in zmešal z domačim medom (etičnim, polnovrednim, čistim, iz neskubljenih čebeljnjakov).

Naj mi kdo reče, da to ni super-super živilo! Edino naprodaj ni.

Že ves teden nad pečjo sušim tudi kakije. Niso prav veliki, a so delikatesno dobri. Nabral sem jih pri dobrih ljudeh v vasi, ki neradi plezajo po visokem, starem drevesu, in to delo raje prepustijo opicam, kakršna sem jaz.

Od 200 kakijev sem jih na tanko narezal in posušil že čez 70. V en 740 ml kozarec za vlaganje gre 24 kakijev. A ni to super? 70 kakijev v treh kozarcih! Da sploh ne omenjam, kako božanski so! Najboljše suho sadje, pač, tu ni debate.

24 kakijev v kozarcu za vlaganje

Ko sem danes na sončku bosonog nabiral divje rastline: penušo, drobnjak, regrat, čober itd., sem meditiral o tem, kako fantastično se bodo združile v moji najljubši jedi, kitriju (indijska jed iz leče in riža z zmešnjavo sestavin in dodatkov). Dodatno sem izpulil še dve rdeči pesici in kolerabo, narezal par lističev zelja, utrgal dva feferona.

Kaj še? Malo črne gorčice, kumina, ingverja, asafetide in kosilo je bilo za krožnik polizat, super super! Posebej z dodatkom kisle smetane, konopljinega olja in oljk, mojih domačih, letošnjih, ki so izpadle tako dobro, da sem jih doslej že trikrat zvečer zobal ob filmu namesto kokic. Super so!

Teh oljk ne bi nihče obral, če jih ne bi jaz. Namesto, da bi sedel doma (in preverjal, kaj je kdo objavil na Facebooku), sem šel v Sveti Peter in z ekipo ves dan obiral podivjale, neobrezane oljke. Zdaj jih 70 kg lepo fermentira v soli in slanici in so iz dneva v dan boljše. Manjši del sem jih razgrenil v lugu, večji pa dal samo v sol, da se razgrenijo v njej. Toliko jih je, da jih lahko zobam namesto kokic.

Super! Hrana! Jem, kar je!

In, kakšno naključje, vse to je super hrana!

»Uporabnost skodelice je v njeni praznosti,« je rekel Bruce Lee in s tem namignil na pomen praznosti duha. Če ni prazen, ne more sprejemati.

Ko sem nabiral rastlinice za kosilo, sem padel v to praznino in čez nekaj časa se mi je, kdo bi vedel zakaj, utrnil ta prizor:

Ženska hiti po mestu, sreča prijateljico in ji vzklikne: »Čuj, se vidiva jutri, se mi mudi na meditacijo!«

Kaj o ženski pove to, da hiti na meditacijo?

To, da v življenju malo hiti, malo meditira. Malo kuha kosilo, malo gleda TV. Potem spi, potem se tušira in potuje v službo. Potem dela in večerja.

Kje pa je sredi vsega tega ona?

Minuta tišine za vse tiste, ki so se ujeli v prometni zamašek na poti v fitness, kamor se peljejo poganjat stoječa kolesa.

Jaz nikoli ne bi hitel na meditacijo. Raje bi zamudil. Če bi me učitelj meditacije vprašal, zakaj sem zamudil, bi odvrnil, da sem se zameditiral.

Saj meditacija ne more biti nekaj, kar počnem parkrat tedensko po dve uri, ali celo vsak dan. Meditacija je stanje duha – ko sem pozoren, ko se zavedam in opazim. Ves čas.

Morda se ustavim in se nasmehnem nesmislu svojega početja. Morda to početje spremenim. Morda ne. Opazujem in ne sodim. Radoveden sem, kaj bo. Ne kolnem zaradi zamujenih priložnosti. Ne sprašujem se: »Kaj bi bilo, če …?«

Super hrana ne obstaja. Ni je mogoče kupiti. Super hrana je odnos med mojo potrebo, ki jo v polnosti čutim, in točno tisto jagodo, listom, cvetom, ki me pokliče. Ali kombinacije vseh njih, celo zmešnjave, pripravljene v meditaciji, ker drugače ne znam.

Med pripravo suhih kakijev, šipkove vitaminske bombe in kosila sem v glavi sestavil ta zapis in ga potem izlil na ekran. Ob strani sta se oblikovala še dva miselna tokova, h katerima se nisem silil, kar zgodila sta se in ju bom prav tako kmalu zapisal.

Najboljše ideje me doletijo takrat, ko živim, ne takrat, ko sedim za računalnikom in jih hočem. Zgodijo se, ko sekljam penušo, ko jih ne pričakujem, ne hrepenim po njih in se jih tudi ne bojim. V teh idejah se prepozna bralec, ki je to prebral zdaj, in bralec, ki bo to prebral čez 50 let.

Da bi bilo katero koli živilo super, mora biti želodec prazen, čutila odprta, misli osvobojene marketinških sugestij, čustva zvesta telesu. Potem je vsako živilo super.

Dixi!