KAKO GLOBOKO V LJUBEZEN SI UPATE?

V zvezah se pogosteje zataknemo v plitvinah kot v globinah. Globoki odnosi so svobodni, v njih se je nemogoče zatakniti. A globine nas je groza. Obtičimo v najstniški zaljubljenosti v poster nekega zvezdnika ali v tam nek profil na Facebooku ali v idealizirano podobo partnerja, kakršen je nekoč bil. Zagriženi v grenkobo se sprašujemo, kam neki se je skrila sladkost ljubezni.

Ko se zgodi #me too in medijska gonja nad slavnimi moškimi zavoljo “zlorabe” žensk si rečem: Kako obsceno! Kdo ve, kakšne vse okoliščine so bile povod za ta dejanja? Kdo zmore vse skupaj povsem jasno razbrati, presoditi in se ustrezno odzvati?

Noro je obsoditi človeka za nekaj, kar je storil nekoč davno, ne da bi temeljito proučili, kdo je on zdaj. Ljudje se spreminjamo, zorimo. Večina nas danes ne bi ponovila dejanj, ki smo jih iz poleta in samopotrjevanja zagrešili v mladosti. Vsak posamični primer terja posebno obravnavo. Prav zato nerad uporabljam izraza “storilec” in “žrtev”, kajti vlogi nikoli nista natančno razločeni.

Zdravilo za vse skupaj – tako za žrtve kot za storilce – je ljubezen. Ne sentimentalno zaščitništvo, ampak jasno zaznavanje in ustrezno odzivanje. Vedno je treba postaviti mejo na najprimernejšo možno točko. To pomeni, da enkrat kroničnega izprijenca odločno stisnemo za vrat, drugič ostro obravnavamo jokavo lažljivko, tretjič blagemu spolnemu odvisniku ponudimo zdravljenje, četrtič preprosto objamemo ljubečega odraslega človeka, najsi so njegovi davni grehi še tako skrajni – ne zato, ker se kesa in je poln krivde, ampak zato, ker je radosten in poln zavedanja.

Večina razvije krepost šele takrat, ko se je sposobna učiti iz lastnih grehov.

Ubijalci ljubezni

Noro je, v kako okrutne zveri se znajo preobraziti bivše “žrtve” – in še vso preostalo družbo potegniti za seboj. V resnični ljubezni je družba zelo nepismena, zato brezglavo sledi paničnim vzklikom najglasnejših. Prevlada oholo, maščevalno sovraštvo. Žrtev postane storilec, kristjan postane Pilat.

Vsakič, ko se nekdo naslaja nad trpljenjem drugega, zdrsnemo kot družba za ped proč od človečnosti, od sočutja, od ljubezni. Sovraštvo in slepa maščevalnost preprosto ne moreta biti rešitev. Kako ju preseči, ko pa sta tako trdno zasidrana v nas?

Tu se bom oprl na vzhodnjaški izraz mudita, ki pomeni: uživam, ker uživaš. Vidim, na primer, svojo drago v objemu drugega moškega, s katerim uživa – in zgodi se mudita – uživam, ker uživa! Realnosti dopustim biti takšna, kot je. Mudita je zrcalna ljubosumju in zavisti.

Poskusite se vživeti v ta prizor (zasučite spol, če je treba): moja draga je pred menoj s postavnim moškim, ljubita se strastno, gledam, kako jo časti kot boginjo, vsak ped njenega telesa, in ona se do njega vede enako. Nazadnje v objemu zaspita.

Zjutraj ona vstane, prikoraka do mene, me poljubi in reče: “Ljubim te, dragi.” Vi se nasmehnete nazaj in odvrnete: “Tudi jaz tebe, draga.” Ko bo čas pravi, jo boste tudi vi objeli in ljubili tako, kot je prav. Če ne, boste z njo počeli pač tisto, kar skupaj rada počneta. Ne boste se primerjali z drugimi.

Ali vam pregorevajo varovalke, ko to berete? Se vam ta podoba blazno upira? Jo vidite kot nemoralno? Bi jo najraje cenzorirali, zradirali, prepovedali?

Naši partnerji so se v večini primerov v preteklosti ljubili z drugimi. Zamislite si, da vaša partnerka odide za pol leta in se vrne. Zakaj bi v tem primeru bil problem, če bi se vmes ljubila še s kom? Se vam morda naenkrat gabi? Bi si jo želeli kaznovati? Če ne njo, pa sebe?

V zvezah kot robotki reagiramo na vsak najmanjši pritisk gumba, ne dajemo izbire ne sebi ne drugim. Uklenjeni v samoustvarjene okove dušimo zadnjo iskro ljubezni, ki še tli. Čemu?

Ljubiti pomeni …

Ljubil sem mnoge ženske in mnoge še bom. To lahko rečem sproščeno, vsakomur, ker mi ljubiti ne pomeni tlačiti drugih v lastna pričakovanja. Ali dopustiti drugim, da v svoja pričakovanja tlačijo mene, ali da nas družbene norme vse skupaj tlačijo v kalupe “ljubezni”, ki niso nič drugega kot norost.

Ljubiti pomeni jasno zaznavati in se natančno odzivati – vtisnite si te besede v spomin! Če nekoga niti ne vidim in se na njegova dejanja odzivam na podlagi lastnih projekcij, kako lahko temu sploh rečem ljubezen? Če sem posesiven, ljubosumen, užaljen, zahteven, osoren, obseden, nataknjen … je to blaznost, ne ljubezen. In v to blaznost je že od nekdaj ovit ves svet.

Ljubezen vedno znova najdem tam, kjer so njene korenine – v samosti. Da ljubim, lahko rečem le takrat, kadar zmorem stati sam, ne viseti na nikomer. Ko sprejemam sebe, lahko sprejmem točno to bitje, ki je ob meni, v vsej kompleksnosti nje, sebe in naju. Takrat občujem razgaljeno in sporočam točno to, kar je treba. Neustrašno! Ne spletkarim, ne zavajam, ne mešetarim. Ko drugo bitje zmore biti to, kar je, se med nama rodi edinstvena vez, ki nima imena.

Ljubezen mezincev

Kot najstnik sem nekoč zaspal ob prijateljici. Oba sva bila sramežljiva. Prepletla sva le mezinca – ljubila sva se, kot se je možno le z mezinci. To je bila ena najlepših noči v mojem življenju. Kasneje sem doživel mnoga celonočna intimna prepletanja z ženskami, prav tako čudovita, a niti najstrastnejši seks se ne more kosati z občutkom osvobojenosti in dušnega sija ob vzajemnem stiku na natanko pravi točki.

Ko so v zvezi na površje privrele zasužnjujoče psihološke drame, so zasenčile tako strast in užitek kot tudi ljubezen. Ko sem potem iskal uteho v strasti, je bilo samo še slabše. Iskati bi jo moral v ljubezni. In, verjeli ali ne, tudi v slepilu psiho-drame je možno najti ljubezen – na edinem mestu, kjer jo je sploh možno najti: v samosti. V samosti sem se postopoma preobrazil in moji odnosi z ženskami so se globoko spremenili.

Bil sem z mlajšimi in starejšimi, vitkimi in zajetnimi. S kar nekaj ženskami sem spal objet, bodisi oblečen ali gol, ne da bi se spuščala v spolni odnos, ker sva oba vedela, kje je meja. Oba sva uživala v tem, kar je, in nisva trpela, ker nisva dobila kar koli »več«. Kaj je lahko več, kot biti z nekom v sladkem, radostnem objemu, z občutkom topline, varnosti in popolnega zaupanja? Z nekaterimi bom plesal, z nekaterimi se strastno pogovarjal, z nekaterimi posloval, z nekaterimi se igral, z nekaterimi se strastno ljubil, z nekaterimi pa kdaj spet prepletel mezinca.

Najhujša posilstva

Globina stika se ne meri po globini in dolžini spolne penetracije. Enako tudi posilstvo ni le groba (spolna) prisila močnejše osebe nad šibkejšo. V najbolj grozni obliki se posilstvo zgodi, ko nekdo, ki je nasedel v plitvini lastne nesreče, v to plitvino zvleče še nekoga drugega in ga priveže k sebi. Storiti kaj takega je dejanje dušne bolečine.

Običajno posilstvo kot enodejanka je resda sila travmatično, a v tem lažje prepoznamo zlo in se od tega odmaknemo. Koliko mini-posilstev pa se dogaja vsak dan v plitvinah osebne nesreče med osebami, ki so se zavezale druga drugi v dobrem in zlu? Razna obtoževanja, drezanja, izsiljevanja, jokanja, mencanja, kategoričnosti, dvoličnosti, podlosti, nizki udarci, ljubosumja …

Niti ni pomembno, ali je vse skupaj začinjeno s seksualnostjo. Če se eden neprostovoljno udinja drugemu, če se čuti zatrtega, izkoriščenega, ponižanega – mar ni to posilstvo? Pomislite, kolikokrat tedensko vas posilijo v službi, v šoli in doma? Zavejte se tudi, kako brutalno ljudje kot rasa posiljujemo ves preostali živi svet, posiljujemo mati Zemljo. A mati Zemlja nima Twitterja, da bi čivknila #me too.

Bes, ki popade nemočne ljudi, ko enemu dominantnežu dokažejo krivdo, je bizaren. Rešitev poiščejo v zasuku vlog in maščevanju: kot je on prej nas, bomo zdaj mi njega! Plitvi ljudje se ne znajo drugače rešiti vloge žrtve, kot da postanejo storilci. Tako pristanejo v dominaciji in vlačenju drugih v lastno plitvino nesreče. Prava rešitev terja odmik od kulture posiljevanja, plovbo v globinah, daleč od nasilnih družbenih kalupov. Tam nam mej ne postavlja kultura, postavljamo si jih sami.

Meje

Če nečemu nisem zmožen reči ne, potem temu nisem zmožen zares reči da. To je predpogoj za pristno ljubezen.

Da bi lahko negoval pristne odnose, moram biti avtentičen in vladati lastnim mejam. Če tega ne zmorem, noben odnos ne more biti zares pristen, naj je navidez še tako kreposten. V resnici bo laž. Govoril bom eno, delal pa drugo – gledal bom za drugimi, na skrivaj hlepel po njih, nesrečen bom v zvezi, a tega ne bom nikomur povedal. Pretvarjal se bom, bežal, se šel igre mačke in miši, posiljeval bom in bil posiljen.

Če meje postavim togo in nasilno, potem ne morem jasno zaznavati in se ustrezno odzivati. Adijo ljubezen! Da bi lahko postavljal zrele meje, jih preprosto moram biti zmožen tudi brisati. Takrat se konča samozanikanje in nastanejo temelji resnične zvestobe. Zvestoba raste iz svobode in skladnosti mej, ne iz prisile in strahu.

Ko z žensko energično in polno doživiva drug drugega, ko se zares zaznava in ničesar ne potlačiva, takrat drug drugemu v določenem času izzveniva in narediva prostor naslednjemu – ali preprosto samosti. Če si ne izzveniva, odlično! Občudujem pare, ki po 40 letih zveze skladno zvenijo in se iskreno ljubijo. Ne kupim pa krepostosti »zvestobe«, kadar pari leta in leta životarijo v krču in nesozvočno. To je vzajemno frigidno posiljevanje: nespolno, nečutno, neljubeče. Partnerja sta drug drugemu parazita (in pogosto še drugim okrog sebe).

Zakaj ne bi z vsako žensko, s katero se odločiva poglobljeno raziskovati odnos, šel natanko do tiste meje, na kateri oba doživiva kar največ? Zakaj ne bi tam oba skladno zazvenela, potem izzvenela in šla naprej? V večini primerov je meja tako ali tako pri (morda kratkem, a globokem!) objemu, solzi, besedi, stiku mezincev. Zelo redko je pri strastnem ljubljenju. Pa tudi če bi bila tam, bi se bilo bolje petkrat karseda globoko ljubiti in potem iti naprej, kot pa se zagozditi v plitvini neizpolnjene fantazije in obsedeno nositi to žensko še pet let ves čas v glavi ter se oropati zmožnosti pristnih odnosov z vsemi drugimi.

Plavanje drug po drugem

Ne znamo zaplavati drug po drugem in resnično uživati v tem. Uživati in tudi odkrito govoriti o užitku. Lahko sem v tesni zvezi (in zavezi) ženski, pa bom v primeru, da se kdaj objamem in prespim z neko drugo žensko, v primeru, da »zaplavam po njej in ona po meni«, drug dan brž poklical svojo partnerko in podelil z njo, kako lepo sem se imel prejšnji večer. Ona se bo veselila z menoj.

Če bo nesrečna zaradi moje sreče in me bo poskusila privezati k sebi v svojo plitvino, da bi me tam posiljevala s svojo nesrečo, bom brez opravičila odplul naprej po globinah. Vem, da so na odprtem morju take duše sila redke, a raje se srečam v globoki ljubezni za dan ali mesec, preostanek leta pa preživim v samosti, kot da bi se za trideset let ustoličil na čer z neko žensko – da bi drug drugemu tešila spolno slo. Samota je trpljenje, ko drugih ni. Samost je radost, ko drugih ni.

Ljubiti: jasno zaznavati in se ustrezno odzivati – visoko postavljena letvica, kajne? Točno tam je, kjer mora biti. Razumem, zakaj se nam upira, ko nas hoče kdo tako ljubiti. Navajeni smo na vzajemno posiljevanje v plitvinah osebne nesreče, groza nas je globine, svobode, jasnosti. Kadar sva si z njo predaleč, le malce potipava plitvino in globino in se razideva. Kadar pa si le padeva v objem sorodno globoka in radovedna, kadar milozvočno zazveniva, sledijo čarobnosti brez primere! Ko pride čas, da se ločiva, ko izzveniva, greva preprosto naprej, vsak zase – dokler se morda spet ne srečava. In če se ne, tudi prav. Tako gre življenje radostno naprej.

Morda nikoli ne bom srečal ženske, s katero bi vrhunsko zazvenela in ne bi izzvenela, ženske, s katero bi se odločila za vez, imenovano družina. Pomembnejša kot »družina« mi je globina. Kjer je globina, je povsod družina, saj mi je vsakdo brat ali sestra, pa tudi mater Zemljo objemam srčno, ne posiljujem. Tako ljubiti je najpomembnejša naloga na svetu. Kot je rekel Duško Radović: »Tako malo je ljubezni med ljudmi. Kdor zna ljubiti, ne bi smel početi ničesar drugega.«