Ljudje, ki niti zares ne živijo,
se krčevito oklepajo “življenja”.
Pravijo, da nič ni bolj sveto kot človeško življenje,
a poglejte, kaj delajo z njim.

Pravijo vam “potrošniki”, ker trošite in ker ste trošeni.
Poudarjajo, da ste subjekt potrošnje,
a če smo iskreni, ste zlasti objekt.

Naj vas vprašam: Kako veste, da zares živite?

Sprehodite se v mislih po svojem življenju,
po vseh prostorih, službi, prijateljih, družini …
sprehodite se po svoji glavi, srcu, drobovju.
Kaj opažate? Kaj čutite?
Bi kaj spremenili?

No, kako veste, da zares živite?

Recimo, da izveste, da imate samo še šest mesecev življenja.
Zares živite, če ne bi spremenili ničesar.

—

Gledam strah pred pandemijo,
gledam zgražanje nad rastjo cen,
gledam pritoževanje nad šegavimi predstavniki ljudstva,
ki s figo v žepu velikorečijo o skrbi za okolje.

Sekiranje ne pomaga.
Vse gre k vragu, ampak vse je ok.
Zakaj bi svoja sveta čustva sipal v ta drobni gladki okvirček,
ki me obdaja in mi uklepa pogled,
da ne vidim niti prostranstva tam zunaj,
niti tu notri.
Tam je resnica, svoboda,
ne v tem bolšjem cirkusu.

Se res bojite ukrepov?
Se bojite rešetk?

Kdor je svoboden, ga ni mogoče ukleniti.
Svoboden je celo v zaporu.

V ta bleščeči okvirček se zapirate sami.
Rešite najprej to, potem se boste lahko,
živi,
spopadli s prisilo varuhov “življenja” nad vami.
Ničesar se ne boste oklepali.
Nimate česa izgubiti.
Dokler ste sužnji verige svojih lastnih odločitev,
ste nemočni.
Dokler ste sužnji nemira in nepotešljivih želja.

Sužnji prvih odločitev ste in verige posledic.
Kriva je tista prva cigareta,
tisti prvi kozarec,
tisti prvi poljub,
tista prva klofuta,
tista prva nota,
tista igrača,
tista knjiga,
tista služba,
tista prelomljena obljuba …
in zlasti vsa ta krivda, ki vam krade moč.

—

In zdaj ste tu, kjer ste.
V ekranu iščete odgovore.
No, tu jih ni.

Radi bi, da vam ta ekran pove, kaj je vaš smisel.
A smisla ni.
Vesolje je tu za mnogo večje čarobnosti, kot je smisel.

Bi radi razumeli, kaj se zares dogaja?
A vas res vlečejo za nos?
Se elite le igrajo z vami, vam pijejo kri?
Vam bodo odrezali verige “svoboščin”,
od katerih ste odvisni?
Brez njih bi se vam zmešalo.

Ah, dajte no, saj ni tako strašno.
Samo razvajeni ste.

A res mislite, da vam je svet kaj dolžen?
Mislite, da imate premalo
in da za dostojno življenje potrebujete še?

Kakšna škoda je prikrajševati se razkošja slehernega trenutka le zato,
ker naslednji morebiti prinese kaj več.
Ali naslednji … spet in spet …
Bežite v jutri, bežite v včeraj, a sreča je tukaj in zdaj.

Zamujate pustolovščino življenja,
veličastni polet skozi večnost,
ker ste skregani z nekim lomilcem obljub,
lomilcem svobode,
lomilcem src.

Čemu se jezite na oblast?
A ste res tako naivni, da od nje pričakujete kaj več?
Čemu ste ogorčeni, zagrenjeni, osorni?
Čemu se zaklepate v zamere in obup.

Kakšna škoda je tako tratiti življenje.

Lahko tudi pobožate list,
vdihnete oblak,
zajamete pesem
in delite to srečo z nekom.
Vedno lahko kliknete na gumb in zamenjate kanal.
Ali, še bolje, izklopite ekran.

—

Zajemite življenje s polno žlico.
Ne oponašajte življenja tam zunaj,
ki ga živijo drugi.
Ne zajemajte ga s tisto žlico iz zadnje reklame.
Kaj, če ga zajamete kar z dlami kot svežo studenčnico?

Zajemite točno to življenje, ki vam stoji pred nosom,
ne buljite vanj skozi ekran.
Vstanite, pojdite na rob gozda
in sedite pod drevo.
Bodite pri miru uro, dve.
Tako fantastičnega filma še niste videli!

Imate raje nadaljevanke?
No, potem pridite k istemu drevesu vsak dan za eno uro.
Samo sedite in opazujte — oh, kaj vse se dogaja zunaj in notri!
Če to storite desetkrat, boste komaj čakali,
da pridete nazaj pogledat,
kako napreduje tisti polž visoko na veji,
tista ptica, ki plete gnezdo,
tisto mravljišče, ki raste med koreninami,
tisti popek, ki brsti …

Ko se zaveste, kako lahko dostopna je sreča
in kako malo potrebujete za njo,
ko začutite bedo edinega predpisanega “življenja”,
takrat izpustite krč v prsih in sproščeno izdihnete.
Počakate.
In vdih se zgodi sam od sebe.
Pa izdih.
Premor.
In spet vdih.
Sam od sebe.

Tako teče resnično življenje:
samo od sebe.
Brez prisile, brez boja.

V prsih vam mirno utripa srce.
Slišite ga.
Dih in utrip.
Sreča.

—

Potem se spomnite pandemije, ukrepov, cepljenj, testov …
in vseh tistih, ki mislijo drugače kot vi.
V lastni glavi se prepirate z njimi
in hitite na družabnih omrežjih zbombardirat njihove zmote.
Neskončno pomembno vam je imeti prav
in doseči, da se drugi strinjajo z vami.
Pljuvate po zaslepljencih, ki mislijo drugače.

Res je svojevrsten užitek, ko se poistovetiš z zgodbo
v knjigi, teatru, filmu —
in v stvarnem življenju.
A poskočiti v cirkuškem odru vsakič ko tleskne bič,
to je pa le preveč.
Pustite klovne in akrobate, da se grejo svoje štose,
ni se vam treba afnati skupaj z njimi v areni.
Mogočnega življenja tam zunaj je preveč,
da bi mahali z zastavicami
in vzklikali imena najljubših zvezd v tej kičasti maškaradi.

Vedno lahko svoje srce, svoje drobovje izključite iz tega cirkusa.
V sebi lahko živite mogočno življenje, skromno in veselo.
Lahko živite tesno skupaj z drugimi,
uglašeni s trenutkom.
Malo bo dan, malo bo noč,
malo bo toplo, malo bo hlad,
malo bodo okrog vas angeli, malo hudiči.
Tako pač teče mogočna vesoljna igra.
Sama od sebe.

Stojite v tem oceanu čarobnosti,
obsedeni z lovljenjem kapelj vzhičenja z očesom,
ki niti ni vaše, z očesom kamere.
Obsedeni ste s temi vzhičenji.
Snemate jih, da bi jih gledali v obdobjih, ko jih ne bo.
Drugim jih boste molili pod nos kot dokaz,
da so se res zgodila.

Svojo življenjsko zgodbo sestavljate iz tisoč vzhičenj.
Medtem milijoni tihih ur neopazno odtekajo.
Večino življenja imate možnost srečevati sebe,
graditi s sabo prijateljstvo,
uživati v lastni notranji lepoti.
In tihi lepoti sveta.
Zakaj se omejujete na teh nekaj trenutkov trušča?

Spomini so pomembni.
A spomine je treba klesati kot spomenike,
kot mejnike na poti življenja.
Shraniti jih je treba skrbno in vestno v poseben arhiv,
ki ga odklepa toplo srce.

Ne zamujajte tega, kar se vam ponuja v trenutkih navidezne praznine, miru.
Takrat lahko spoznate, da ves čas plavate v miru,
toda vi se raje tiščite k topovom in tankom
in potem godrnjate, ker vam ne dajo miru.

Duško Radović je lepo rekel:
“Danes bo najsrečnejši dan v nekogaršnjem življenju.
Če bi vedeli, čigavem, bi mu lahko to povedali,
da ne bi bilo z njim tako kot z nami:
da nismo imeli pojma.”