Moj izbor Duška Radovića

Le kdo v Sloveniji ve, kdo je Duško Radović?

Konec 70-ih in v začetku 80-ih prejšnjega stoletja, se zgodaj zjutraj, ko je Duško nagovarjal Beograd s svojimi famoznimi aforizmi, ni smelo slišati nič drugega kot zvenkljanje džezve in skodelic za kavo. Razumljivo! Kajti globino njegovih misli je moralo biti resnično izjemno doživeti v živo, tam in takrat.

Po drugi strani, so njegove ideje večne, brezčasne, vsaj v moji glavi, čeprav ga nisem nikoli doživel v živo.

Radovićeva renesansa se dogaja  na Facebooku, V Sloveniji je pozabljen, preveč oddaljen, škoda … Meni je polepšal in poglobil pogled na življenje, zato sem prevedel nekaj mojih najljubših Radovićevih in jih tukaj delim s Slovenijo:

Ko je nekdo neumen, mu še tega ne moreš dokazati.

Tako malo je ljubezni med ljudmi. Kdor zna ljubiti, ne bi smel početi ničesar drugega.

Ni lepšega prizora kot videti dve glavi na enem vzglavniku. Lepo je tudi takrat, ko sta se našli na enem vzglavniku, ker nista imeli drugega. Dobra je vsaka muka, ki nas povezuje, in slabo je vsako dobro, ki nas ločuje.

Borimo se za dostojanstvo in visoko raven svojega nezadovoljstva. Sramota je, s čim vse so lahko ljudje nezadovoljni.

Za ljubezen so primerni: malo časa, nerodna mesta, tesnoba, vrsta otežujočih okoliščin. Takrat je ljubezen lepa, le takrat cveti. Več ko je časa in prostora in raznih drugih ugodnosti, bolj ljubezen gubi draž. Ljudje se nikjer tako ne sovražijo kot v velikih, lepo opremljenih in dobro ogrevanih stanovanjih.

Bodite skromni zato, ker vi tako hočete, ne pa zato, ker vam drugi ne dajo.

Sanje vsakega prašička so, da umre kot svinja.

Strasno je, ko imate nekaj pomembnega za povedati, pa nimate komu. Še strašneje je, ko imate komu, pa nimate kaj.

Darila so redka in poceni. Vse ostalo je podkupovanje.

Ko vemo, vsi vemo enako, ko pa ne vemo, vsakdo ne ve drugače.

Za življenje je potrebno malo. Za nesrečno življenje se zahteva veliko več.

Težko je biti sam. Od tega je težje edino, ko sta dva sama.

Neumno izpade tisti, ki je pameten, ko ne bi bilo treba.

Ni vseeno, katere vere je bog, v katerega ne verjamemo.

Dobri ljudje imajo čas.

Nekoč smo imeli ideale, danes samo njih nimamo.

Kdor je bil ljubljen, je pozabil. Spomine imajo le tisti, ki so ljubili.

Kdor ima denar, mu ni treba ljubiti otrok.

Mi delamo vse, da ne bi delali ničesar.

Naj bodo naši zdravniki živi in zdravi! Če ne bi bilo njih, se mnogi od nas ne bi imeli pred kom sleči, niti bi imeli koga, da jih potipa.

Zdravniki so vam pomagali, da ostanete pri življenju. Toda pri tistem istem življenju, kar niti ni prav velika pomoč.

Življenje mineva, mi pa ne vemo, kaj bi z njim. Ne da se nam ali pa ne znamo živeti. Najraje bi svoje življenje prepustili nekomu drugemu in uživali ob pogledu, kako je lepo, ko ga živijo drugi.

Človek se uči, dokler je živ. Največ bi se lahko naučil od smrti, ampak takrat je navadno že prepozno.

Navadite se razmišljati takole: Če vas nihče ne razume, to pomeni edino, da nimate prav.

Če že tepete otroke, jih tepite brez razloga, ker so vsi drugi razlogi neumnejši.

Človeku ni težko biti tako nesrečen, da bi začel piti. Ljudi je treba odvajati od nesreče, ne pa od alkohola. Nesreča je večje zlo.

Ne razmišljajte veliko, ko delate otroke. Vi jih samo naredite, kasneje bodo oni že razmišljali sami.

Blagor grdim! Ko se postarajo, o njih nihče ne bo govoril, kako so nekoč bili lepi.

Tudi nekoč je padal dež. Ampak takrat so bili žlebovi, lavorji, zbirala se je deževnica, s katero se je lepo dalo umiti lase. Danes ni več niti takih žlebov, niti lavorjev … in ni več takih las.